Khm, mogoče imaš prav, da probleme preveč napihujem (ampak si ne znam pomagati) in da se sekiram na zalogo. Ampak ne zmorem več trezno presojati, ker sem čisto sesuta.
Problem je tudi v tem, da mi je življenje postalo prenaporno, ne zmorem več. Ne znam ven iz tega pekla. Ne znam in ne zmorem.

Khm, mogoče imaš prav, da probleme preveč napihujem (ampak si ne znam pomagati) in da se sekiram na zalogo. Ampak ne zmorem več trezno presojati, ker sem čisto sesuta.
Problem je tudi v tem, da mi je življenje postalo prenaporno, ne zmorem več. Ne znam ven iz tega pekla. Ne znam in ne zmorem.
[/quote]

Jaz te pa razumem.
Nimaš ničesar več, za kar je vredno živeti. Materialne dobrine ti več niso pomembne, ker z njimi ne moreš kupiti tistega, kar je potrebno dobiti drugače.
Ne vidiš drobnih stvari, ki človeka v resnici vzradostijo, ker poznaš le kič, ki pa je ravno tisti, ki te izčrpava vse dotlej, da v sebi ostaneš le lupina.
Ženska, pusti kič, poišči tiste drobne stvari, ki jih boš našla tam, kjer jih ne iščeš, kjer misliš, da je revščina.
Tam je bogastvo, ti živiš v revščini. To bogastvo se ti ponuja zastonj, le spregledati moraš. Spreglej.

Avtorica, hudo je s teboj. Nisi pa edina. Ogromno ljudi na tem svetu je, ki ima mnogo hujše probleme kot jih imaš ti. Ampak to tebi zdaj nič ne pomaga. Ti veš zase, da trpiš in da je nekaj narobe. Ne bo minilo samo od sebe. Poišči si strokovno pomoč. Psihiatra, psihologa, psihoterapevta.
Naredi vse, da se pobereš. Hoja, tek, telovadba, glasba, molitev, zdravila..
Ne obupati. Upam, da nimaš nad seboj kakšne fizične bolezni.
Bo šlo mimo, boš videla. Samo ne prepusti se obupu. Tvoje težave so rešljive, boš videla!
Srečno.

Denar, ljubezen nimata veze oziroma od človeka do človeka ampak ti vsaj vedo zakaj se bedno počutijo. Ah pa majhne radosti, ko jih vidiš vsak dan, tudi ni več efekta. In zdravje, vse se da skozi, se pozdraviš in ti to nič ne pomeni. Ker si utrujen. Jaz sem ugotovil, da sem zamorjen, da ne nič več ne radosti in da je to čisto ok in gre spet lažje naprej.

Hvala.
Težko mi je in tonem vedno globje. Vsak dan sem nižje. Ne zmorem več splezati na zeleno vejo in zadihati. Življenje se mi zdi strašno mučno in naporno. Ker sem že tako izmucena od trpljenja, me novi izzivi in težave še bolj pogreznejo na dno, ker nimam več moči za borbo.
Zdi se mi kot da sanjam nočno moro.
Ne razumem ljudi, ki kljub težkim situacijam radi živijo. Meni pa to ne uspe.
Na svet sploh ne zmorem več gledati neobremenjeno in sproščeno, ker vidim samo še temo.
Groza me je vsakega jutra, ko se zbudim v nov dan. Ko pride noč, je malo lažje.
Še dobro, da nismo večni. Ne znam si več pomagati. 🙁
[/quote]

Ob sebi nekoga, ki je čustveno stabilen in mu nobena stvar ni naporna. S tako osebo se ti bo življenje spremenilo na bolje in ti ne bo več tako težko. Vzemi si dopust, če lahko, in se dobro odpočij in jej nekaj, kar ti bo dalo energijo ( stročnice, sadje, zelenjava, meso, jajca,…veliko pij tekočine, da se prepucaš kakih strupov v telesu).

Pot iz krize je včasih bolj enostavna, kot se ti zdi trenutno. Poišči dobro strokovno pomoč!!!! Zdravila delajo čudeže – oz ravno to: da se nehaš sekirat na zalogo, da ne napihuješ problemov…. Splača se poskusit, verjemi!!!

Izmučena, popolnoma te razumem – sem sama šla skozi kalvarijo depresije!! In iskreno sočustvujem s teboj.
OMG, nekdo, ki ni okusil krempljev depresije (tiste, prave!) si ne more predstavljati nemoči. Te bolezni resnično ne bi privoščila niti najhujšemu sovražniku.
Tudi sama bi ti predlagala pot do psihoterapevta/ psihiatra! Predvidevam, da ti je tudi ta korak naporen – a daj se “zbrcaj” v rito in pojdi do njega! Tablete (AD-ji) res delajo čudeže! Verjemi, po parih tednih ti bo odleglo. Svet se ti en bo zdel več tako nesmiseln in črn. Takrat boš imela več energije za soočanje s problemi in reševanjem le-teh.
Če zmoreš, ti tudi predlagam kak sprehod oz. kako drugo fizično aktivnost, v kateri si nekoč uživala.
A res naj ti bo prva stop-točka ali strokovnjak ali pa ustanova!
Želim ti veliiiikooo moči, da se izkoplješ iz te črne luknje!

Izmučena, popolnoma te razumem – sem sama šla skozi kalvarijo depresije!! In iskreno sočustvujem s teboj.
OMG, nekdo, ki ni okusil krempljev depresije (tiste, prave!) si ne more predstavljati nemoči. Te bolezni resnično ne bi privoščila niti najhujšemu sovražniku.
Tudi sama bi ti predlagala pot do psihoterapevta/ psihiatra! Predvidevam, da ti je tudi ta korak naporen – a daj se “zbrcaj” v rito in pojdi do njega! Tablete (AD-ji) res delajo čudeže! Verjemi, po parih tednih ti bo odleglo. Svet se ti en bo zdel več tako nesmiseln in črn. Takrat boš imela več energije za soočanje s problemi in reševanjem le-teh.
Če zmoreš, ti tudi predlagam kak sprehod oz. kako drugo fizično aktivnost, v kateri si nekoč uživala.
A res naj ti bo prva stop-točka ali strokovnjak ali pa ustanova!
Želim ti veliiiikooo moči, da se izkoplješ iz te črne luknje!
[/quote]

Poslovi se od službe medicina dela ti zarad teh bombonckov za depresijo nebo dala več prilike da delaš!

[/quote]

Kaj vlečeš ven temo iz leta 2018???!!! Zakaj???
P.S. Me pa hkrati zanima, če je avtorica še živa? Že v oktobru 2018 je bila tako nesrečna, pa sploh Covida še imeli nismo!

ste budale ej