Moj otrok se hoče igrat trgovino, zdravnika, gradit iz kock… jaz pa po 5 minutah gledam na uro. Ne da ga ne bi imela rada, imam ga do lune in nazaj, samo v igri se mi zdi da sem lesena. Sestavim tri stavke, potem pa zmanjka domišljije. Medtem ga gledam in mu zavidam, ker gre v čisto svoj svet. A je to normalno? Se naučiš tega? Včasih mislim, da bi bile druge mame boljše zanj. Ampak potem me stisne, ko me pogleda in reče “ti si moja najljubša”. Sama sebe se ne spomnim, da bi se kdaj igrala. Če se prav spomnim je bila moja “igra” da sem pomagala staršema pri delu v ali zunaj hiše. V vrtec nisem hodila in morda se samo nisem naučila biti otrok.

Ne boj se.

Te bo naučil.

Otrok ima starse, da gaimajo radi, zanjs skrbijo, ga vzgajajo, usmerjajo in vodijo proti samostojnemu zivljenju, prijatelje pa za igro. Tvoj otrok nima prijateljev?

Ne vznemirjaj se. Kot bi brala svojo zgodbo. Otroci so danes že odrasli. Zelo smo povezani in nič ni bilo narobe, da mi igra z njimi ni šla. Pa sem se tedaj tudi jaz obremenjevala. Srečno.

Tudi meni manjka domišljije pri igri. In sem bila ful vesela, ko smo enkrat prišli do starosti (5-6. let), ko smo se lahko začeli igrati družbne igre. Pri tem pa nisem lesena in se lahko odlično zabavamo skupaj.

Drugače pa… ravno iz tega razloga je fajn imeti vsaj 2 otroka – ker se potem onadva skupaj igrata in ne rabita staršev za igro

Zdaleč najvažnejše in najpomembnejše je to, da otroku posvetiš svoj čas, da ottok jasno in konkretno čuti, da je tvoj alfa in omega, da ti zanj nič ni težko storiti, da si nežna in razumevajoča.

Ne mislite, da je igra s temi ljubkimi, izjemno ustvarjalnimi majhnimi ljudmi nekaj vsskdanjega, nekaj, kar nam je vsem v krvi, nekaj običajnega!

Važno je zadovoljiti otroka v čustvenem smislu, da se poćuti varnega in brezmejno ljubljenega, kakršenkoli je! Da se otrok občuti kot to, kar je: prekrasni čudež, od katerega se lahko nepredtano zgolj učimo najpomembnejših veščin.

Veš kaj! Ne deluješ ravno ‘zamujena’, tako da ti tvoj navidezni primanjkljaj pri igri ne more biti izgovor, da ne bi vzela v roke kakšno knjigo o psihologiji in razvojnih stopnjah otroka ter z novimi spoznanji pristopila k vzgoji/igri otroka.

Otroci so kot male muce, za nj8h ke vse igra, zato ti poglabljanje v psihologijo iger naj ne bo tuje.

Knjiga je orožje, vzami jo v roke. 

Knjiga je orožje proti nsjvečjemu človeškemu sovražniku, nevednosti.

Ne sekiraj se, še zdaleč nisi edina. Tudi meni so bile otroške igre dolgočasne, pač nisem  za to. Poskusi najti nekaj, kar vama je obema fino. Jaz sem z mojim otrokom pekla sladice, mu brala knjigice, se pogovarjala. Z očkom sta se pa igrala s kockami in ustvarjala, ker je pač on bolj za to.

Zato sva midva šla na razliko v starosti 18 mesecev. Tičita skupaj kot rit in srajca.

Ah, ne sekiraj se zaradi tega. Njemu sploh ni pomembno, kako se ti igraš. Verjetno rabi samo malo družbe in mu je že tvoja prisotnost bolj kot ne dovolj. Drugače pa mu kar povej, da si ti odrasla in se več ne znaš igrati kot otrok, da je igra nekaj, kar otroci znajo najbolje na svetu, bolje od vseh odraslih. Bo ponosen, ker obvlada nekaj bolj od tebe.

Tudi jaz imam edinko in skupaj delamo ogromno stvari – kuhamo, pečemo, tam nekje od 3. leta igramo družabne igre, sestavljamo puzzle, včasih kaj pobarvamo, zložimo obleke, pojemo, plešemo, telovadimo, zunaj se lovimo, žogamo, rolamo, gremo v gozd, vrtnarimo…

Igram pa se z njo skoraj nikoli. Dokler je bila še zelo majhna in je bila igra še bolj v zametkih, seveda, sem z njo gledala knjigice, nosila mi je igrače in vse te zadeve. Je bila pa tudi velikokrat že kot dojenček v moji bližini ampak ni imela ves čas moje 100% pozornosti in se je malo morala sama zamotiti. Drugače ne bi nikoli imeli kosila, ne bi bilo nikoli nič očiščeno in pospravljeno… Pač, dala sem jo na tla, včasih tudi v stajico za kakšne pol ure ali na tisti otroški stolček z mizico in kolesi, bila sem v istem prostoru, se z njo pogovarjala, zamotila pa se je sama z igračami, velikokrat tudi čisto vsakdanjimi predmeti (lonček in kuhalnica, kos blaga in kljukica za perilo…), me opazovala in tako. Z možem imata bolj adrenalinske podvige, za katere v večji meri sploh nočem vedeti podrobnosti, ker bi oba po riti in raje sploh ne gledam, kaj počneta, drugače se verjetno ne bi uspela ugrizniti v jezik in bi jima težila, tega pa ne mislim počet. Ati je pač ati

Igre s prijatelji se naužije v vrtcu, doma se razne avte, kocke, igre vlog in podobno igra samostojno in res redko prosi, da bi se jaz ali mož prišla z njo igrat, ker sva jo navadila, da je to njeno “opravilo”. Mogoče kakšnega zdravnika kdaj, ampak to samo rabi pacienta in moraš povedat, kaj te boli, ostalo vse ona uredi, ti si dobesedno pripomoček

Dokler se otrok počuti ljubljeno, varno, zaželjeno, ima dovolj bližine, jasne meje in odkrito komunikacijo, naj vas ne skrbi, da ste slaba mama, ker vam nekaj ne gre. Ni vsak za vse, to so tehnikalije, ki otrokom niso pretirano pomembne.

In ti nikoli nisi bila v trgovini, pri zdravniku,…? To so zate domišljijske situacije?.

Ni čudno, da je svet poganska greznica.

Le potrudi se v skupnem igranju saj bo ker cas prehitro mine ko so majhni.

koliko je star? niso vsi za vse, važno je da si z njim, magari samo sediš na tleh, ga gledaš, komentiraš, vzameš kaj v roke, pohvališ..ni ti treba igrat profesionalno animatorko..glavno je,da si poleg, potem pa tako samo od sebe vse pride. Tudi midva sva ogromno zlagala lego kock, sem bila samo zraven in nekaj gradila, otrok opazuje, vidi da si zraven, da se zanj zanimaš..to je dovolj..

in ker mi take igre niso šle toliko od rok, sva ogromno brala, oziroma jaz sem njemu ogromno brala na glas..to mi je bilo super.On je to branje požiral z očmi in ušesi..užival neskončno.

.v glavnem, ne skrbi, važno je, da sta skupaj..kaj pa recimo gluhoneme mame, gibalno ovirane..one so tudi omejene, pa se vse “zmenijo” z otrokom na svoj način..

nikoli v zgodovini se starši niso igrali z majhnimi otroki, ker ni bilo časa. Otroci so se igrali z drugimi otroki, pazili so jih starejši otroci ali pa varuške. Ti misliš, da moraš biti otroku vse, kar je nemogoče in tudi precej nezdravo. Normalno, da ti je dolgčas in da ne moreš slediti otroku na njegov nivo.

točno tako, se strinjam.

Jaz pa ne znam biti mama z avtoriteto, niti mama ki postavlja meje. Otokoma sem bolj sestra ali prijateljica kot mamam, otroka rabita mamo. Mislim, da se zaradi svojega problema ne rabiš sekirat. Sprosti se, bodi spontana in bo tudi igra z otrokom šla lažje.