Preskočimo stereotipno mačeho, lepo prosim, ker sem daleč od tega…

dejstvo pa je, da po 2 sinovih preprosto ne znam vzgajati punce.

Kljub dejstvu, da sem ženska, nisem na isti valovni dolžini, kot 12 letnica. verjamem, da nisem edina v tem zosu, ko me dekle preprosto odklopi, pa naj se gre za kakšno banalno stvar, ali kaj resnega. Do letos sem vzgajala fante, večjih problem ni bilo, zdaj imata 18 in 22 let. V bistvu se prav lepo razumemo, zalaufali smo kot družina, kreganja ni, edino v neke finese zavito obnašanje in komaj opazno odklanjanje iz hčerine strani… Nisem navajena tega, fantje povejo jasno in glasno, nekih manipuliranj s strani otrok nisem nikoli doživela. Kako torej pristopiti, da se odnos popravi, saj mi ni do tega, da bi malenkosti prerasle v kaj resnejšega, kar bi ogrozilo naše skupno življenje in prineslo razdor, slabo počutje, očitke?

bistveno je tisto, kar ti hočeš preskočiti. Nisi mama, vzgajata naj oče in mati, ti pa si lahko prijazna odrasla oseba za zraven. Pa še poskusi se stereotipov malo losati. Pastorko raje jemlji kot malo odraslo osebo, jo vprašaj za kakšen nasvet glede kozmetike, virtuale (to običajno najstnice obvladajo), sprosti se in uživaj.

Dejansko sem mama…vzela sem vdovca. Punca se svoje mame niti ne spominja. Do sedaj materinskega lika ni imela, oz je imela babico… Vem, da je nisem rodila, da je v bistvu pastorka. Zame je pa hči.

Vzgoja je vedno individualno prilagojena osebnosti.

Preveč hrupen in samozavesten potrebuje jasne omejitve, izrečeno na trdo  …. nežen otok spodbudo…..

Glede na to, da se mame  ne spomni, potrebuje brezpogojno materinsko ljubezen.  Vzgajaj z odprtim srcem,  pogovorom, ko ji pustiš možnost, da izrazi svoje občutke

Sem mati 3eh najstnic. Vse kar ti lahko rečem je good luck in saj bo minilo 😉

Mogoče te mala jemlje, kot konkurenco? Oče je bil do sedaj njen. Sploh če sta bila dolgo sama.

Mi imamo dogovorjenih par osnovnih pravil, kot 10 zapovedi :D, ki jih imamo zapisane in nalimane na steno (resno – punce so jih same napisale in okrancljale). Od tega ne odstopam. Vse ostalo je optional. Veliko pogovorov, veliko druženja, veliko skupnega športanja (pri vas bi jo lahko recimo fanta kdaj kam peljala – v kino, v mesto, na smučanje, drsanje ipd)veliko sprehodov vsi skupaj, ena na ena ipd.

Aja pa še nekaj. Drastično smo omejili traparije, ki jih gledajo po youtubu in tik toku in pa določene programe/serije (ala Nikelodeon in njihove prepirljive prepucevalške serije).

Drugače pa če se spomnim sebe in sestre kot otroka (in tudi prijateljice imajo za sabo podobno zgodbo). Z mamo sva si bile na bojni nogi celo najstništvo. Zame je bila najhujši zmaj, zadnje sviralo na rupi. Tam po 20 sva spet vzpostavile normalen oz zelo dober odnos. Sedaj se bojim, da jaz isto vzgajam svoje punce. Upam samo, da ne bodo čutile do mene enako 😉

tudi če je mama umrla, jo je pa babica vzgajala, torej ti niti slučajno nisi mama.  Glede na to, kako se rineš nekam, kjer ti ni mesto, tole ne bo šlo. Pusti očetu naj jo vzgaja naprej, ne repenči se, kot da si središče sveta, ker njenega nisi in nikoli ne boš.

Se pravi najstnica živi pri tej ženski in otroku in ona naj otroka vsak dan kratko malo ignorira, dokler ob 17:00/18:00 ne pride oče domov in začne z vzgojo.

Tole je zelo dober nasvet. Oče mora tukaj nastopati primarno, ona se bo zato tudi počutila bolj varno in posledično bo tudi s tabo vzpostavila bolj pristen odnos.

Ja, če do sedaj ni nič naredil v tej smeri, potem naj bo točno tako.

Drugače pa vzoja ni nekaj, kar deluje samo ob navzočnosti starša, ampak, tudi, ko njega ni poleg.

Ta deklica ima potrebo, da je babica babica, mama pa mama.

Do zdaj je bila babica nadomestna mama.

Zdaj ima zensko, ki bi lahko to vlogo prevzela.

Vprasanje je, koliko casa so skupaj? Od zdaj ali je to ze nekaj let?

Poznam dve druzini, ko je maceha postala mama, v eni je slo prav tako za vdovca, v drugi je bioloska mati zapustila otroke in moza.

V obeh primerih sta zenski prevzeli vlogo matere, take prave, srcne in ljubece, ni bilo vedno lahko, ker ti otroci vedo, da to ni njihova prava mama in vedno hrepenijo po pravi, a na koncu se je v ibeh druzinah izslo zelo dobro, otroci so zdaj ze odrasli, razumejo se vsi zelo dobro, se zdaj, ko imajo eni ze svoje druzine, gredo vsi skupaj 1x na leto na vecdnevni izlet in se zabavajo. Odnos teh dveh zensk do svojih pastorkov je enak kot do njunih lastnih otrok, vcasih celo bolj zascitniski in skrben.

Ampak, da prides do tega, moras biti pa res velik clovek.

ste ene trde kot bukovo poleno. med vzgajanjem in ignoriranjem je še veliko odtenkov, ki naj se jih nova partnerka očeta poslužuje. Najbrž tudi ta mati hodi v službo in ne visi samo doma in ni rečeno, da prej pride domov kot foter. Foter pa tudi ne more sedaj vsega spustiti iz rok in biti odsoten. On ima še majhno hčer, medtem ko sta njena sinova že bolj odrasla, torej lahko kvečjemu ta ženska pohaja okoli popoldne.

otrok sprejme za mamo tistega, ki se z njim od malega ukvarja. Zelo veliko je odraslih v Sloveniji , ki ti bodo povedali, da je bila babica v resnici njihova prava mama, zato ker so bili pri njej, mama pa je imela druge opravke (delo v tujini, ostale obveznosti zaradi katerih mladi starši puščajo cele dni otroke drugod, mama nikoli ne vzame bolniške itd.). V tem primeru je bila babica 12 let “prava mama”. Sedaj pa je uletela neka ženska, ki se čuti, da mora takoj prevzeti vajeti v svoje roke in delati red in si domišlja, da zato, ker ima češpljo med nogami, bo kar avtomatično postala prava mati tej punci. In se čudi, zakaj jo punca ignorira in jo primerja s svojima sinovoma. Bo treba štartat iz drugega izhodišča.

Sedaj pa je uletela neka ženska, ki se čuti, da mora takoj prevzeti vajeti v svoje roke in delati red in si domišlja, da zato, ker ima češpljo med nogami, bo kar avtomatično postala prava mati tej punci. In se čudi, zakaj jo punca ignorira in jo primerja s svojima sinovoma. Bo treba štartat iz drugega izhodišča.

???

Brez besed….

Materinskega lika ni imela oziroma je imela babico

Jaz iz tega sklepam, da babica ni primarno skrbela za otroka, ampak je bila ocetu v pomoc.

In vzgoja niso samo omejitve in dolznosti, vzgoja je predvsem in v prvi vrsti brezpogojna ljubezen, sprejemanje in spostovanje.

Ce ti tujega otroka nisi sposobna ljubiti kot svojega lastnega, obstajajo ljudje, ki so tega sposobni in morda je avtorica prav tak clovek.

če je bila babica samo v pomoč, zakaj bi potem pa ta morala prevzeti glavno vlogo? Pač naj bo samo v pomoč.

Iz teh zapisov niti slučajno ne vidim neke brezpogojne ljubezni, ampak predvsem ugotavljanje, da punca pa ni kot sinova, da je manipulativna, pa finese, pa zavijanje…….

tudi če je mama umrla, jo je pa babica vzgajala, torej ti niti slučajno nisi mama.  Glede na to, kako se rineš nekam, kjer ti ni mesto, tole ne bo šlo. Pusti očetu naj jo vzgaja naprej, ne repenči se, kot da si središče sveta, ker njenega nisi in nikoli ne boš.

—

kaj je to za en odgovor???

niti slučajno nisi mama.

nikoli ne boš.

pusti očetu.

ne repenči se…

si domišlja,

ker ima češpljo…

zakaj moraš tako nesramno pisati?

gospa avtorica, verjamem da ste v redu mama. to dokazujeta vaša sinova s katerima imate lep odnos. pravite, da se ne kregate, ste pa pozorna tudi na malenkosti, na komaj opazno odklanjanje. to je pohvalno. da ste opazila. da vas skrbi. ni res, da ne znate vzgajati hčerke. hčerka se privaja na življenje z vami. je živela brez svoje mame, je na nek način ranjena. vse kar je treba tu narediti je, da jo imate rada. mama ni tista oseba, ki te rodi. mama je tista, ki ti je v čustveno oporo, kateri se lahko zaupaš, se pogovarjaš, smeješ, jočeš, ki ti dovoljuje vsa čustva, ki te sprejema, ki te vzpodbuja itd.

ne dvomim, da bo hčerka to začutila in sproščeno zaživela z vami. otroci ki so ranjeni, potrebujejo malo več časa, da preverijo, če je okolje varno, če je osebi za zaupati. kar pogumno. in potrpežljivo, jaz verjamem, da kot ste mama vašima sinovoma, boste tudi njej.

ja, pa še to: 12 letna punca ni mala odrasla oseba.

otroka se ne sprašuje za nasvete.

ona mora čutiti, vedeti, da lahko vas (mamo) vpraša za nasvet.

to je dinamika, ki ji bo dala varnost in zaupanje.

Ne govorimo o tem, da jo vpraša za nasvet kako naj reši zagato s tečnim možem, ampak nasvet v stilu “a mi te hlače pašejo? Kam bi še šle pogledat za obleko? A misliš, da bi mi pasali kratki lasje? A misliš, da bi bilo očiju všeč, če bi mu spekle torto?”

še nekaj bi dodala,

če bi bila jaz na vašem mestu, ne bi začela s stališčem,

da sem sedaj jaz njena mama in ona je moja hčerka.

to ne pride s poroko z njenim očetom.

to potrditev, da vas je sprejela kot mamo, vam mora ona dati.

to si je treba zaslužiti.

to ona sedaj išče.

ker v sebi čuti in ve in noče, da bi bilo kar avtomatično.

samo za to gre.

Ne govorimo o tem, da jo vpraša za nasvet kako naj reši zagato s tečnim možem, ampak nasvet v stilu “a mi te hlače pašejo? Kam bi še šle pogledat za obleko? A misliš, da bi mi pasali kratki lasje? A misliš, da bi bilo očiju všeč, če bi mu spekle torto?”

—

ne, nič od tega.

samo ustvarjanje okolja, kjer lahko punca postavlja taka vprašanja.

tole gre v smer – otrok bo moj prijatelj.

zrela oseba ne sprašuje otroka za nasvete. za to imamo prijateljice, moža, kolegice.

otrok potrebuje pri mami čas in prostor ZASE, za svoje misli, svoje občutke, svoje strahove, dvome, itd.

Moj je ločenec, ima 14 letno hčerko, ki živi z njim (in njegovo mamo – babico).  Od nje sem starejša dobrih 10 let. Mama ima novo družino, male otroke, in punca je že kar nekaj let več ali manj pri očetu.

Ko sem se preslila k njem sem živela pač svojo življenje, s punco pa sta se še naprej ukvarjala babica in pa oče. Potem sem jo včasih povabila s sabo ven, na sprehod, skupaj sva šle po opravkih, v mesto, v knjižnico, športat, na sladoled – pač kot, da bi povabila svojo mlajšo sestro. Najprej je bilo težko, pač ok grem če že težiš. Potem je ugotovila, da se lahko prav luštno zabavava. Razvile sva bolj starejša sestra-mlajša sestra odnos. Z vzgojo se nisem ukvarjala. Tudi, ko je njen oče kaj bentil prek nje in sem si mislila, da bi jo bilo treba kaznovat, se v to nisem vtikala – obema večkrat glasno in jasno povem, da v teh zadevah ne nameravam izbirat strani.

Je pa malo tak – recimo pridem domov ob 16:00, punca še ni naredila nič za šolo, potem jaz vzamem psa in grem na sprehod, vprašam če gre z mano (z njeno šolo se ne ukvarjam) in potem greva. Pol pa moj rohni zakaj ni naloga narejena. Pač potem pride do takih fiaskov. Šola ni moja skrb, jaz nisem starš, jaz sem jo vprašala če gre na sprehod, če bi rekla ne bi šla pač sama. Pač banalen primer, ampak tako nekako izgleda.

Čakajte malo. Pa jaz svoje najstnice tudi sprašujem včasih kaj v stilu kaj bi ti naredila v tej situaciji (recimo, ko kaj gledamo po tv), ali naj oblečem črne ali modre kavbojke, ali bi kupila rožnat ali vijola lak….pač kot sem rekla, imamamo par pravil od katerih ne odstopamo in ni niti trte mrte, ostalo je optional. Neko veljavo in samozavest pa jim tudi moraš dat.

 Pa jaz svoje najstnice tudi sprašujem včasih kaj v stilu kaj bi ti naredila v tej situaciji (recimo, ko kaj gledamo po tv), ali naj oblečem črne ali modre kavbojke, ali bi kupila rožnat ali vijola lak….pač kot sem rekla, imamamo par pravil od katerih ne odstopamo in ni niti trte mrte, ostalo je optional. Neko veljavo in samozavest pa jim tudi moraš dat.

—

otroci ne dobijo samozavest tako da mami svetujejo kaj naj obleče.

in če jo vprašate kaj bi pa ona naredila, ko gledate neko oddajo, je to ok, ker lahko pove svoje misli na neko temo (starosti primerno). točno ve, da je to pogovor, ne reševanje maminega problema.

ne sme pa priti do občutka, da je ona mama mami.

Vse zelo lepo povedano!

Ti otroci so ranjeni in ta rana jim bo ostala za vse zivljenje!

Sem omenila,da poznam dve taki druzini. No, ena punca, ki je odrasla z maceho in je ta maceha od nekdaj do nje cisto enaka mama kot svojemu otroku, ko se je pi diplomi osamosvajala, se zaposlila, odselila na svoje… Je enkrat maceho vprasala, ce zdaj ne bo vec njena mama, ko je odrasla in samostojna!

To so te rane, ki za vedno ostanejo in strah, da bos spet zapuscen.

Pocasi in z veliko ljubezni se vsaka vrata odprejo!

Se za avtorico…

Imam tri odrasle sinove in dve necakinji, se osnovnosolski najstnici.

Prvo imam samo fante in drugo, so 10 in vec let starejsi.

Mislim, da mame fantov s casoma izgubimo tisto puncko v nas zenskah, ker skozi odrascanje otrok in nas z njimi ob avtockih, fuzbalu in ostalih fantovskih receh, se izgubijo puncke in raza spangice in srcki…

Ce necakinj dalj casa ne vidim, se kar malo izgubim… Ko jih redno videvam, je lazje, se spomnim sebe najstnice in kar gre, gremo skupaj kam, se zabavamo, me potegnejo in naucijo… Res pa nista cisto punckasti in zdaj proti koncu osnovne sole tudi nista vec majhni deklici,je drugace, je lazje.

Sta pa neprimerljivi s fanti!

Ok, tudi moja vloga tete se ne more primerjat s tvojo vlogo, lahko ti pa povem, da takoj nehaj primerjat svoje sinove z njo in svojo vzgojo fantov z vzgojo te deklice, ne bo slo, je to cisto drug svet in najlazje se bos naucila, ce jo bos poslusala in se ji prepustila, da te vodi.

Ljubezen, varnost, zaupanje, to je itak najvec, kar ta deklica potrebuje, da ji pokazes, da ti je mar za njo, ker je to tocno ona, ne zato, ker je to otrok tvojega moza in pac moras skrbeti za njo.. Ce razumes, kaj zelim povedat….