Imam tri. Starejše dve sta 15 in 16 let starejše od tamale. Tamlajšo sem rodila pri 41ih.  Moje so punce in sestre in se mi zdi, da vzgoja v tistih časih in sedaj se ne da primerjat in otroci so tudi čisto drugi.  Tudi je drugače, če imaš mlad malega otroka, kot pa star.

Vzgajaj  z resnico.

Povej kako se počutiš in ne pozabi povedat koliko ti pomeni. Če ti res pomeni. Nisi njena mama in nikoli ne boš.  Kje si bila do sedaj? Če praviš,  da je imela babico. Veš kdo je mama? Nekdo,ki nikoli ne gre stran. To je mama. Ti pa greš lahko stran..  ker si samo partnerka od vdovca.  Če te zapusti, ali če ti zapustiš njega…s kom ostane otrok? Največ kar lahko otroku daš,  je daji pustiš očeta.  Naj ga ima celega. Zase. Ti se malo odmakni. Razen če nisi podpisala papirjev, da si ti njena skrbnica.

tole nimaš prav,da gredo zgornji nasveti o vključevanju v smer prijateljskega odnosa… niti slučajno ne. 12 letni otrok pa ni važno ali je biološki ali ne je sposoboben o marsičem že ne samo podajati mnenje ampak tudi odločati in v zdravih družinah se otrokovo mnenje spoštuje, se po otrokovem mnenju sprašuje, tudi za nasvete, ki jih je sposoben dat – in se mu tako tudi daje vedet,da je pomemben člen v družini, da njegovo mnenje velja, je slišano in tudi upoštevano, da na določenih področjih je lahko celo večji strokovnjak od staršev in mu starši priznavajo njegovo sposobnost – to je še kako dobro za samopodobo tudi in samozavest…

recimo kot hipotetični primer:,da imaš otroka, ki bi rad postal hipotetično slastičar –  vse kaže,da obvlada, da mu gre peka bolje od rok kot staršu, vse mu rata, je naredil že kak tečaj recimo – in tak otrok potem gotovo obvlada peko bolje kot starš laik, ki nima tovrstne žilice… in čist prav je, da takemu otroku starš lahko reče ti tole tako obvladaš, jaz nisem tak strokovnjak v tem, povej ali je bolje narediti to pecivo za tako in tako priložnost, ali drugo,  recimo – ali pa kakšen detaljni nasvet glede peke…

s tem se ne izgubi nobena starševska “avtoriteta” (v narekovajih zato, ker mislim pri tem zdravo starševsko avtoriteto kot spoštovanje in še vedno ohranjanje odnosa otrok starš in ne otrok.prijatelj) – nikakor ne… s tem starš pridobiva na spoštovanju v očeh otroka in tako raste povezanost tako med dvema in v celotni družini in tudi spoštovanje in varnost, ljubezen, itd..

eni malo preveč gledate na odnos starš-otrok z vidika nadrejeni-podrejeni in potem kar mislite,da boste kar izgubili” avtoriteto”.

tako da zgornji nasveti o takih vprašanjih in vključevanju otroka, izkazovanju pomembnosti otrokovega mnenja, nasveta, se mi zdi odlično – pa ni važno ali gre za biološke starše ali razširjeno družino… v primeru razširjene družine, še mogoče toliko bolj posebej esktra da se to poudari, da se tako izkazuje spoštovanje otroku in njegovemu mnenju, mišljenju, da je pomembno in da šteje in je in bo upoštevano.

se strinjam s tem, da se otroka vključuje v pogovore in tudi v odločanja v družini.

v družini!

tudi s slaščičarskim primerom se strinjam.

ampak tu se ne pogovarjamo o neki zdravi, sproščeni, povezani družini.

tu je v ospredju gospa z 12-letno pastorko s katero živi eno leto.

punca je in je bila brez mame.

in nuditi njej občutek pripadnosti, zaupanja, varnosti, razumevanja, sočutja, ljubezni…

se ne ustvarja s tem, da se njo sprašuje kakšne hlače si oblečem danes.

“kaj me brigajo tvoje hlače, jaz nimam mame.”

odnosa z njo ne bo ustvarila na način, da se bo z njo pogovarjala o sebi.

o svojih laseh in hlačah in šminkah.

punca potrebuje nekoga, ki bo čutil in slišal kar je njej pomembno.

da začuti, da lahko na nekoga odloži bremena, strahove, dvome, in da seveda, lahko tudi deli veselje.

opazujemo kaj se ji dogaja, kako se počuti, pohvalimo, priskočimo na pomoč… to ji da občutek, da je mačehi mar za njo. ne: kakšno šminko mi priporočaš. čutiš razliko?

Zacnes tako, da sprasujes zase, kaj misli, so boljse te ali one hlace, katere bi ona oblekla, kaj misli bo danes dez in naj obuje skornje ali ne, kaj mislu, kaj bi lahko kuhali jutri… S tem nakazes, da delis svoje zivljenje s to osebo in tudi pokazes, da ti je mnenje te osebe pomembno.

Na tak nacin, ko nekoga vkljucujes v svoje zivljenje in svoj svet, ga pripravis do tega, da se zacne tudi sam odpirat in seveda, ko da znak, da je pripravljen nekaj deliti s teboj, to sprejmes.

Ne vem kako dolgo sta skupaj z očetom in če nista dolgo, boš morala najti način, da se zbližata. Če niste še skupaj dolgo, zaenkrat nobene vzgoje. Otrok je izgubil mamo. Travma, tudi če je bila dete. Moraš vzpostavit zaupanje.

Avtorica, mislim da ona nikdar ne bo direktna, kot si navajena od fantov. Ostala bo na diplomatskem odnosu zavijanja v celofan. Podobno kot pri odraslih. Nekatei so neposredni, drugim moraš leti v rit ali biti diplomat, pri nekaterih zaleže postavljanje pred dejstvo, pri drugih je to kontra efekt. Pogruntavščina moraš sistem, ki bo deloval. Mogoče, da najprej postaneš prijateljica, zaupnica, potem šele mama, če je bila toliko časa brez. Ne vem, ker v bistvu ni pravila. Pri nekaterih nekaj zaleže, pri drugih ne. Pogovori se pa tudi s fotrom, kako je funkcionirala do sedaj.

“nekje moraš začeti”

tako začneš:

opazujemo kaj se NJEJ dogaja, kako se ONA počuti, pohvalimo NJO, priskočimo NJEJ na pomoč

ne s sabo.

Ti otroci so ranjeni in ta rana jim bo ostala za vse zivljenje!

Sem omenila,da poznam dve taki druzini. No, ena punca, ki je odrasla z maceho in je ta maceha od nekdaj do nje cisto enaka mama kot svojemu otroku, ko se je pi diplomi osamosvajala, se zaposlila, odselila na svoje… Je enkrat maceho vprasala, ce zdaj ne bo vec njena mama, ko je odrasla in samostojna!

To so te rane, ki za vedno ostanejo in strah, da bos spet zapuscen.

 Pocasi in z veliko ljubezni se vsaka vrata odprejo!

—

tole je lepo napisano, sem šele sedaj videla.

ranjen otrok… počasi… z veliko ljubezni… lahko mačeha postane mama.

Prvo, kot prvo. Če ji boš dala vedeti, da je samo dekle in s tem posledično manjvredno bitje. Verjemi ne bo ti uspeo. Začni se z njo pogovarjat, kot z odraslo osebo, ki ji zaupaš. S bitjem, ki ima dušo in ve kaj hoče. Podpri jo v ciljih in ji pomagaj napredovat. Verjemi jaz sem bila zeeellloooo naporna najstnica. Delala sem štalw, ki jih nihče ni razumel. Nisem mogla razumet, da sem za starše neka krava, ki lahko dom9v pride breja. Glej, hotela sem spoštovanje, ki ga nikoli nisem bila deležna. Brat je bil center vesolja.

Za kaj misliš, da nikoli ne bo ditektna, kot je navajena od fantov. To so neki predvzgojeni stereotipi. Tip je frajer, ženske smo kurbe. Pod takim nadzorom noraš bit ne direkter. Ker z dorekt pogoriš. Hj imam dve hčerke. Ob meni sta lahko onidve dirrktni. Vesta, da ju spoštujem in jima ni treba nič hlinit. Ne zahtevam pretvarjanja. Odvisno kaj hočeš od nhe. Popolno princeso brez napake? Pusti ji, da direktno prosi: grem na trening nogoneta. Itd.