Nedovršna oblika od najti
Kaj je nedovršna oblika besede najti? Najdevati ali nahajati? Namreč, večkrat zasledim eno ali drugo obliko, pravzaprav pogosteje prvo, pa ne vem, ali sta obe pravilni ali samo ena ali nobena? 🙂
Meni se sicer zdi lepše “nahajati”, ampak ne vem, ali je to potem ta ista beseda v nedovršniku ali ima drugačen pomen?
SSKJ pravi:
najdevati -am nedov. (e) knjiž. večkrat najti: pogosto je na cesti najdeval letake / režiser najdeva v sodobnem svetu nasilje in brezperspektivnost ugotavlja, odkriva / najdevati se pred kinom
nahajati -am nedov. (a) publ. imeti: v tem dejstvu nahaja neizpodbitne dokaze; ta človek nahaja zelo dober odziv v družbi / tam zmeraj nahaja zveste poslušalce // večkrat najti: na bojišču je nahajal najrazličnejše orožje; iskati in nahajati / kritika nahaja v drami tudi motiv upora odkriva, vidi
Podobno tudi v Pravopisu.
Če je res potrebna nedovršna oblika “najti”, se meni osebno zdi najdevati mnogo bolje.
Nahajati se uporablja veliko preveč pogosto namesto “biti” (v gozdu SO gobe je lepše in pravilneje kot “se nahajajo” gobe), pa tudi namesto imeti, odkrivati (glej zgornje primere).
Ne, to pa ne bo držalo: tu gre vendar za različne pomene teh besed, “najti” je namreč posledica “iskanja”.
Pri besedi “iskati”, ki je že nedovršna oblika(!), bi pa dovršna oblika bila “poiskati”.
Pri “najti” pa gre za drug pomen, zato so edino pravilne možnosti predlogi od Ir iz SSKJ-ja, samo nisem bila prepričana ali je “nahajati” ali “najdevati”, kot pa se je izkazalo, sta dopuščeni obe obliki.
Še enkrat: “iskati” tu ne pride v poštev, ker gre za drug pomen, za drugo besedo!
So primeri, jaz sem že večkrat naletela na primer, ko bi le ta oblika prišla v poštev, zdaj se res ne spomnim konkretno, ampak recimo vse v tem smislu, če hočeš poudariti oziroma sploh izraziti nedovršnost tega pojma – npr. tam in tam je pogosto nahajal to in to – ne moreš reči: je pogosto našel, ker se je to dogajalo večkrat in bi bil spremenjen pomen, če bi zgolj rekel: je večkrat našel, po drugi strani pa tudi ne moreš reči “je iskal”, saj ni le iskal, ampak je najdeval/nahajal. Torej, če hočeš poudariti dolgotrajnost tega, nedovrš(e)nost, ponavljajočnost,…
No, če se spomnim ali naletim na kak dober konkretni primer, se javim spet!
pogosto najdeval? ta se mi še zdi sprejemljiva
je pohosto nahajal – tega nikoli ne bi uporabil, oziroma bi uporabil v oziralni obliki (se je nahajal)
jaz bi tako kot Janja pravi vedno uporabil: je pogosto našel.
Beseda našel na nek način že nosi pomen rezultata, torej da je pogosto prišel do nečesa. Če pa do tega ni prišel, potem pa sploh ne vem zakaj bi uporabljal nedovršno obliko glagola najti, temveč bi uporabil besedo iskal. Z drugimi besedami, če predpostavimo, da sta samo dve množnosti: Prva je, da je iskal in jo našel, potem je lahko le ponovno začel iskat (isto ali novo stvar). V tem primeru je čisto primerno če napišemo je pogosto našel (zaradi ponavljanja je dopuščena tudi uporaba najdeval). Druga je pa da je iskal in ni našel. In če je pri tem večkrat obupal in potem spet nadaljeval, je pogosto iskal. 🙂
Vendar Niko: “nahajati se” pomeni nekaj čisto drugega. Lahko kak primer, kako si mislil to uporabiti?
Namreč nekaj, kar iščeš, se pač nekje nahaja. Torej se ta glagol veže na tisto reč, ki jo iščeš. Za tistega, ki jo najde, verjetno ne more veljati isto dejanje (namreč, da se nahaja).
Nisem noben slavist, le po logiki mi nekako ne gre.
Meni osebno se zdita obe ponujeni obliki (najdevati in nahajati ) nerodni. Morda je katera od njiju pravilna, vendar bi ju jaz raje uporabila le v pogovornem jeziku.
Včasih se je potrebno pri jeziku pač malo prilagoditi in morda uporabiti čisto tretjo besedo, ki bi lepše ponazorila situacijo.
Za primer bi se mi dober zdel takšen stavek:
Rad je zahajal na tisto obalo, kjer je najdeval školjke vseh oblik.
Nahajal?
Iskal?
Ali morda kar nabiral?
Samo če sem prav razumela, Irena piše prav o tem, da je uporaba besede “najdevati” in “nahajati” nerodna in to nerodnost ponazori s primerom školjk, kjer ponudi dve različni alternativni uporabi. Ne bi se sicer strinjala z njo, da bi besedi lahko nadomestili z “iskati”, ker iskati še ne pomeni najti, je pa v tem primeru dovolj dobro “nabirati”.
Ta primer sicer ni precizen v tem, ali je na školjke naletel slučajno ali jih je iskal namerno. V prvem primeru bi lahko rekli, da je rad zahajal na obalo, kjer je pogosto “naletel” na školjke vseh oblik. Lahko bi rekli tudi, da je pogosto “našel”, kar se veže na prvi in drug primer, za uporabo le drugega primera pa mi je všeč Irenina izbira “nabiranja”.
Mislim, da ima Irena prav, da lahko s fleksibilnostjo od primera do primera uporabimo kako alternativno rešitev, ki ji pogostejša v rabi in lepša za uho. Sicer je pa čisto možno, da sta “nahajati” in “najdevati” uradno pravilni rešitvi, vendar sta po moje zaradi (nemnožične) rabe čudni. Bi se pa prej opredelila za “najdevati” kot “nahajati” (zdaj, ko ti besedi že nekaj dni vrtim po glavi).
Tako prisilno iskanje nedovršne oblike se mi ne zdi vedno primerno. Kot bi recimo od množinskega samostalnika zahteval ednino. Ena meni najbolj neposrečenih izpeljank je beseda “starš”.
Sicer pa, Maja: si to vprašala kar tako, teoretično, ali te zanima zaradi kakega konkretnega problema, ki ga ne znaš rešiti?
he, he, janja, ti si pa daš dela… :-)))
no, to sem vprašala, ker se je že kdaj zgodilo, da bi bila ta oblika kje primerna za uporabit, pa nisem bila prepričana, ali je pravilna, pa tudi z enim kolegom, pisateljem, sva debatirala o tem, on se je bolj nagibal k najdevati, jaz k nahajati, a se je potem strinjal, da je nahajati lepše, ker se mu je najdevati zdelo preveč “umetno” ali kako se naj izrazim, obe obliki pa, kot smo ugotovili, sta vsaj dopustni, če že ne “lepi”. Se pa strinjam, da sta čudni zato, ker se ju premalo uporablja, saj nam je nenazadnje čudno vse, kar je pač neznano ali manj znano; ko se navadimo, pa ta občutek mine.
Glagol nahajati se zamenjujemo z glagolom biti, torej: je tam in tam …