Neisha
Neisha prav prijetno boža utrujena ušesa…
V svetu tem je objem namenjen meni
in dobro vem, da ni problem, ga videt v temi….
kar tod žariiiii, sva jaz in tiiiii…
malo tu, malo tam… se ti predam……
Veter se igra s pomladnim vejevjem…. sonce je ravno prav toplo… ptiči so glasni, kot da se bliža sodni dan… in motor mojega avtka skoraj neslišno prede…
Cesta je ozka… vijugasta… lokalna pač. Prometa ni veliko, zato so misli lahko popolnoma svobodne!
In potem se pripeljem mimo tiste kapelice, pred katero včasih stoji tvoj avto. Lej ga… tudi danes je tu…. meni tako znan… tolikokrat sanjan…
Ali je spet v njem kaka čokoladka zame?????
Z zasanjanim nasmeškom na ustnicah se peljem mimo… a ne daleč!!!!! Pohodim zavoro. Še dobro, da ni prometa, ker bi zdajle lahko lepo dobila kakega šoferja v rit…. mater, ženska, kako zaviram….. volan obrnem ostro v levo in kar sredi ceste zamenjam smer vožnje….
JA, NAZAJ!!!!!
Do tvojega avta. Parkiram poleg. Ustavim. Ugasnem motor. Ugasnem Neisho. Izvlečem ključek in izstopim. Tresnem z vrati.
In v tistem trenutku me prestreli: “Lunči, kaj pa delaš?!?!?!?!?!”
“Kaj delam???? Nič takega, k njemu grem!!!!”
Čisto potiho, kradoma, ko kaka potepuška mačka… previdno stopam po pritličnem hodniku… nihče me ne sme videti… berem napise na vratih in iščem stopnišče, ki vodi do pisarn v nadstropju. ko stopim na prvo, ta presunljivo zaškripa. Brrrrrrrrrr…. zmrazi me…. malo od pričakovanja, malo od groze, če me kdo opazi in vpraša, koga iščem.
Najdem tvoja vrata. Desno zgoraj…. čisto zadnja. In slišim tvoj glas izza njih. ŠIT! Nisi sam!!!!! Obrnem se in hočem oditi… a vseeno prisluhnem še enkrat… to bi lahko bil telefonski pogovor. In res se posloviš in govor se prekine. Dvignem desnico, da bi potrkala. Pa mi pade nazaj dol…. NE MOREM!!!!!!
Ugriznem se v spodnjo ustnico in se prisilim, da dvignem roko še enkrat.
TOK… tok…
Močan in hladen moški glas me povabi: “Naprej!”
Zdaj je, kar je…. zdaj pa res ne morem pobegnit, a ne?!?!?!?!
Odprem vrata, nabacim en čisto sproščen nasmeh in odplešem v tvojo pisarno….
Valjda da debelo gledaš…. kako ne bi, hihi… zdaj sem te pa RES presenetila….
In sledi nekaj vljudnostnih fraz.
(Kako si? Boš kavo? Lepo pisarno maš! A si šla mimo? Čist slučajno sem tu…)
Dokler ne stopim do vrat. V očeh ti vidim, da nočeš, da že grem. In vidim tudi, kako si oddahneš, ko vidiš, da sem šla samo zaklenit vrata….
Jooooj, sama sebi se čudim, hihi, kar takole v tuji pisarni zaklepam vrata in se s pogledom, uprtim naravnost v tvoje modre oči, pomikam proti tebi. Oba nekaj govoriva… jaz tebi… ti meni…. ampak čisto resno se mi zdi, da se itak ne slišiva. Že kar nekaj časa imam v glavi en tak hecen vakuum – vem, da govoriš… vem tudi to, da so tvoje besede namenjene meni… ampak čisto nobene se ne spomnim…. vem samo to, da hočem, da nehaš govoriti. Da stopiš še ti korak naprej, ker jaz ne upam več.
Tedaj pa stopim mimo tebe. Do okna… do tvoje mize, ki stoji pod njim… in sedem na mizo. Na rob mize, ker je sicer polna nekih dokumentov. Niti zdrznil se nisi… ni ti mar, koliko papirja ti bom pomečkala… stopiš tesno pred mene, med moji nogi, in mi dlani zariješ v lase. Poljubiš me. Tvoja usta so nežna, mehka, sladka… in mokra. In zahtevna…. mmmmm….. zasesaš se v moje ustnice in se z jezikom prebijaš vame… iščeš moj jezik, iščeš odgovor na svojo strast…. seveda ga najdeš… malo se je umaknil v notranjost, da si ga moral iskati…. sedaj pa ti pride naproti, nagajiv in gibek….. sladek in vroč…. Tvoje roke se spustijo z mojega obraza na ramena… moje pa se dvignejo na tvoj hrbet… objameš me, a tvoja usta me ne spustijo… Dvigneš me na noge, da stojim pred tabo. Velik si… sklanjaš se k meni in me ljubkuješ z ustnicami še in še…. tvoje roke pa se kot jegulje stegujejo po meni…. malo pod srajčko gor…. pa malo za pas od kavbojk dol…
Stisneš me k sebi… in tedaj te začutim. V vsej tvoji veličini. In trdoti.
Drug drugemu odpenjava kavbojke… a najine ustnice se še vedno niso ločile niti za hip…
Roki ti zarijem v odpete hlače…. med mano in tabo je samo še tanka bela bombažna bariera… rahlo mokra… in v dlaneh ga čutim. Čutim, kako utripa, čutim, kako je napet… čutim, kako je moker in pripravljen zame…
Močno me zgrabiš in dvigneš na mizo… tokrat sem že brez kavbojk…. roke ti prepletem okoli vratu in te čakam… čakam, kdaj ga boš zaril vame… čakam, da me boš razširil in se podrgnil po mojem sluzastem rožnatem mesu…
Z zaprtimi očmi in popolnoma predana sedim razkrečena pred teboj na mizi in drhtim od pričakovanja….
Vzemi me…..
Objemaš me…. še vedno se poljubljava…. sladko, strastno, nežno, vroče… malo tako, malo drugače…. tvoje roke ljubkujejo moj obraz, moje lase, moje zatilje…
In tedaj te začutim. Začutim vročo in čvrsto glavico, kako se prisloni name. Točno tam…. točno tam, kjer jo čakam… s telesom čutim, kako se je tvoja medenica spodmaknila in našla ravno pravi kot, pod katerim boš zdrsel vame. Brez enega samega odvečnega giba, brez vsakega napora in pritiska…. sredi nežnega božanja in dotikanja…
Čutim te, kako vstopaš. Kako me razširjaš. Najina jezika sta za trenutek zastala… njun ples je sedaj nepomemben… vsi najini občutki so usmerjeni na najino stičišče, na točko, kjer se srečujeta moja cvetoča ženskost in tvoj moški ponos… Počasi vstopaš, zelooooooo počasi… nalašč me mučiš… ne daš se v celoti…. po milimetrih samo…
Tedaj pritisneš ob moj konec…..
Iz grla se mi utrga stok, moja glava pa omahne globoko nazaj…
In zdaj sva prvič prekinila stik najinih ustnic….
Tvoje roke se zarijejo v moje lase…. dvignejo mi glavo… in tedaj se pogledava v oči. Globoko v oči. In tadej ponoviš celoten gib še enkrat. Počasi in strastno se zariješ vame, med tem pa me gledaš v oči.
Utrga se nama… gledava se in ti nabijaš vame kot žival… močno, strastno… pri tem pa predeva tako ti kot jaz. Nohte ti zarijem v hrbet… čutim, kako se bom zdaj zdaj razletela na tisoč koščkov… a še vedno te gledam v oči. Zgrabiš me za rit in me dvigneš v naročje… takole nasajeno na sebi me položiš na tla. Ležeš name…. pokriješ me s svojim telesom. Najina usta se spet najdejo…. moje noge pa objamejo tvoje boke… sladko in strastno se premikaš v meni… strastno in brez možnosti umika….
Gibi najinih medenic so vedno močnejši… stoki vedno glasnejši…
Prihaja mi… čutim, kako mi lezeš pod kožo…. čutim te povsod… v nožnici in možganih, v krvi in želodcu…. povsod… in glede na tvoje dihanje se mi zdi, da je tvoje počutje zelo podobno mojemu….
Krč… čudovit krč mi preplavi telo… glasilke se kar same stisnejo in iz grla se iztisne šepetajoč krik…. in ti se izliješ vame… z globokim, grlenim stokom na ustnicah…
Poljubiš me… obmirujeva na tistem mrzlem in trdem parketu… ki ga do zdaj sploh nisva opazila….