neizpeta pesem
Slow Dance
This poem was written by a terminally ill young
girl in a New York Hospital. It was sent by a medical
doctor. Make sure to read what is in the closing statement AFTER the poem.
Have you ever watched kids
On a merry-go-round?
Or listened to the rain
Slapping on the ground?
Ever followed a butterfly’s erratic flight?
Or gazed at the sun into
the fading night?
You better slow down.
Don’t dance so fast.
Time is short.
The music won’t last.
Do you run through each day
On the fly?
When you ask How are you?
Do you hear the reply?
When the day is done
Do you lie in your bed
With the next hundred chores
Running through your head?
You’d better slow down
Don’t dance so fast.
Time is short.
The music won’t last.
Ever told your child,
We’ll do it tomorrow?
And in your haste,
Not see his sorrow?
Ever lost touch,
Let a good friendship die
Cause you never had time
To call and say hi
You’d better slow down.
Don’t dance so fast.
>Time is short.
The music won’t last.
When you run so fast to get somewhere
You miss half the fun of getting there.
When you worry and hurry through your day,
It is like an unopened gift….
Thrown away.
Life is not a race.
Do take it slower
Hear the music
Before the song is over.
PLEASE FORWARD THIS TO HELP THIS LITTLE GIRL.
ALL FORWARDED E-MAILS ARE TRACKED TO OBTAIN THE TOTAL
COUNT.
Dear All:
PLEASE pass this mail on to everybody you know.
It is the request of a special little girl who will
soon leave this world as
she has cancer.
Thank you for your effort, this isn’t a chain
letter, but a choice for all of us to save a little
girl that’s dying of a
serious and fatal form of cancer.
Please send this to everyone you know or don’t know.
This little girl has 6
months left to live, and as her dying wish, she
wanted to send a letter
telling everyone to live their life to the fullest,
since she never will.
She’ll never make it to prom, graduate from high
school, never get married
and have a family of her own.
By you sending this to as many people as possible,
you can give her and her
family a little hope, because with every name that
this is sent to, the
American Cancer Society will donate 3 cents per name
to her treatment and
recovery plan. One guy sent this to 500 people, so I
know that we can send
it to at least 5 or 6. Just think, it could be you
one day. It’s not even
your money, just your time! PLEASE PASS ON AS A LAST
REQUEST.
>Dr. Dennis Shields, Professor
>Dept. of Developmental and Molecular Biology
1300 Morris Park Avenue
>Bronx, New York 10461
Zeljka Treer, BA
> > > > >> >Faculty of Agriculture,
> > > > >> >University of Zagreb
> > > > >> >International Relations Officer
> > > > >> >Phone: +38512393611
> > > > >> >Fax: +38512315300
> > > > >> >e.mail: [email protected]
Ko kaj takega preberem , sem vedno presunjena !
Ja , sama sem imela priliko ugotoviti , katere so prave vrednote naših bivanj, pa se zadnje čase vedno pogosteje zalotim , da se moje življenje znova spreminja v dirko.
Hvala ti za opomin !
Danes se bom poigrala z Maško , pogovorila z Evo , jima povedala , kako ju imam rada , moža bom pričakala s kavo in ga povabila v kino – samo midva , telefonirala bom mojim prijateljem (pazi , da boš imel telefon pri sebi :)) zvečer pa bom premislila , kako bi nov dan preživela bolj polno kot sem današnjega !
lisička , ki se je globoko zamislila
…….. ja, neizpeta pesem, ki bi je ne smeli
pozabiti, pa vendar, ker tako hitimo, ker je naše
življenje še vedno, žal, še vedno tekma s časom,
v kateri smo že vnaprej obsojeni na izgubo bitke ……….. in s tem na izgubo še veliko veliko tega, bomo še vedno looserji …. žal!!
Pa vendar si mislim, da je moj trud v tem, da si dnevno vzamem toliko časa, da slišim petje ptice, da vidim rojevanje dne, da slišim hčerino prošnjo, da slišim moževo pritožbo, da slišim sosedin v srcu pritajen neizjokan jok, da vidim materino bolečino, da vidim očetovo željo po življenju, prijateljičin tihi krik v noči, da slišim naš smeh tukaj gori in našo pubertetniško razposajenost ….., ko drug drugemu prisluhnemo bodisi v težvah, bodisi v norčijah …… da, zdi se mi, da mi je takrat poplačan trud, da življenje zajemam z veliko žlico želje po njem, z veliko žlico zvedavosti in radovednosti, z veliko žlico hotenj in želja …. In pri tem, ko se izpopolnjujem v vsem, ko skušam dati vsakemu dnevu, vsaki uri, vsaki minuti tega dne njen pravi pomen, sem zadovoljna.
Četuid imam občutek, da vse gre prehitro, da je zradi naglice težko vse dojemati tako, kot nam je podano, sem zadovoljna, ko imam konec službe še kaj opraviti, ko po končani službi naredim še nakaj zase, za svoje najbližje, ko se zazrem daleč v naše prelepe Alpe in ko me potolaži tista misel, ki sem je najbolj vesel: no, pa je za menoj še en poln dan, dan, ko lahko rečem, da se bo v nečem odrazil.
Ježek, hvala ti za to pesem, hvala ti za to “na topel način pojasnjeno opozorilo”, kako minljiv je vsak atomček našega bivanja in …. nas samih.
Mariči
ČE BI LAHKO, če bi imela to moč…..
— bi za vse otroke tega sveta večno sijalo sonce , v njihovih srcih bi bila sreča, veselje, v njihovih telesih ZDRAVJE ! Njihova igra in razposajenost, bi se slišala daleč naokoli…………..
_ enako bi veljalo za odrasle, če bi imela to moč…….
tako pa lahko le prosim, naj bo vendar prizanešeno tistim, ki so zboleli, vsak od njih, nekomu veliko pomeni, vsi ti pa meni veliko, čeprav jih morda sploh ne poznam !!
Ko bi le imela to moč……………………!
….. naj samo še dodam k svojemu razmišljanju:
Na svetu si, da gledas sonce.
Na svetu si, da gres za soncem.
Na svetu si, da sam si sonce
in da s sveta prezenes – sence.
(T. Pavcek)
Naj posije sonce v vaš prostor in naj vam ogreje vaša srca!
Mariči
in lahko samo nemočno gledam, kako mi počasi odhaja prijateljica………
pa sem ji posvetila veliko časa……pa še vedno premalo, res veliko časa…
pa še vedno premalo, pa nič ne pomaga..
pa naj bo to prilika, da vam vsem povem, da jo imam rada, ona pa vseeno odhaja ……
In samevala bo klop pod kostanji, jaz brez nje ne bom več sedla nanjo…
Vsem vam le in edino zdravje !!!
Ne, zajček, ne, nikar. Iz tvojega pisana veje
tiha žalost in bol. Vendar moraš vedeti nekaj …..
prijateljica odhaja, vendar ne iz tvojih misli, ne iz
tvojega srca. Če ji boš posvetila toliko sebe, kot
si ji posvetila misli ob teh zapisanih besedah, boš naredila najlepši spomin na vajina srečanja. In če boš še šla posedet na tisto klopco in v tistih trenutkih posvetila misli njej, svoji prijateljici, ji boš posvetila tisto, kar lahko le prijatejica posveti svoji prijateljici – posvetila ji boš tiste tihe in samo vajine misli, tiste svoje tihe vzdihe in otožne klice, ki prihajaj iz srca.
Zajček, nikar se ne odreci temu, da na tisto klopco ne bi več sedla. Moraš, moraš iti tja in biti z njo, četudi nje ni. To bo pomenilo veliko veliko tebi – zaradi tebe same, ko boš imela občutek, da sta skupaj, da se pogovarjata, ko boš podoživela tisoč in eno lepo in samo vajino zadevico, samo vajin smeh, samo vajino razmišljanje, samo vajin tihi jok, samo vajino tiho hrepenjenje. In zaradi nje, ki ji boš te trenutke posvetila.
Drži se zajček, nikar ne dopusti žalosti vstopa vase, veseli se tega, da še imaš čas, ki si ga boš posvetila in ki ga boš v mislih posvetila tudi drugim.
Mariči
Vedi pa nekaj, tvoj čas, trud, veselje in ostale stvari, ki si jih namenila…
Ves tvoj trud ni bil zaman ..
Vse takšne stvari ti pustijo, veliko ..
Nekaj bi bilo boljše pozabiti, veliko pa ne ..
S tem ko nekdo odhaja, ni nujno da bo tudi odšel, lahko te spremlja še naprej, ti prižiga lučko in te napolni ..
Z vsem dobrim.
Slabe stvari pa pusti ležati, kjer pač ležijo in jih pusti spati, naj zaspijo za vse čase ..
Po vsakem dežju posije sonce.
Naj sveti sonce tudi tebi, podnevi in ponoči, kjerkoli si in boš bila, sama ali v družbi
Ljubi zajček,
pravkar sem v prilogi Dela Znanost
prebirala sestavek dr. Franca Leksoška, univ.dipl.soc.,
tema sicer nič kaj obetavna, vendar kljub vsemu zelo zanimiva. In v tem
sestavku me je presenetilo besedilo pod sliko upognjenih brez:
“Žena je kakor breza, lahko je upogljiva, prožna, silno je občutljiva, ob vsakem vetrčku ji zadrhte lističi, a prav zato je tudi zelo žilava, veter jo lahko do tal pripogiblje, toda ne zlomi je niti najhujši vihar.”
Ob tej zapisani misli se v meni porajajo še mnoge premnoge druge misli. A ko sem to prebrala, mi je skozi glavo prešinila še ena misel: zajček, tudi ti si žena, tudi ti, tako kot jaz, kot naša lisička, kot bambi, kot muca, kot Mambica, tuid me smo – žene, upognejne breze, a breze, ki jo je težko težko zlomiti!!
Mariči
Ja , zajčica , jaz pa vem , da imaš veliko moči – take ,da človeku pošlješ sončni žarek , ko mu je težko, ne da bi premišljala , kaj boš imela od tega ! Nasprotno , misliš , da si naredila premalo . Si pa več , kot naredi večina ljudi!
Ma , povej prijateljici , da jo imaš rada , dovoli ji , da ti zaupa svoj strah, obljubi ji življenje v tvojih mislih !
Kaj pa vem ! Tudi jaz sem že stala ob nekom , ki je odhajal in sem ga imela rada. Ni besed , ni tolažbe , samo en velik občutek krivice in nemoči !
Pa prav danes je obletnica njene smrti .
Mogoče sem pa zato že ves dan dol !
In še vedno jo imam rada in ne mine dan , da ne bi pomislila nanjo !
In tako bo , dokler bom živa !
lisička