Se opravičujem, šele sedaj vidim, da sem narobe napisala.
Prav: … Vprašanje je bilo tudi o več CARSKIH REZIH in ponovni zanositvi…

Bravo Skrbna, se popolnoma podpisem pod tvoj post. Odločitev je na strani vsake ženske, ki se znajde v nepredstavljivo težki situaciji. Prekinitev nosečnosti v 20. tednu, ko so znani rezultati amniocinteze, ne poteka enako kot do 10. tedna, ampak gre že za porod. S prijateljicami smo se ravno zadnjič spraševale, kako dvolična je naša družba, ki dopušča prekinitev nosečnosti (v primeru okvar seveda) tako pozno, nedonošenčka, ki pa se rodi par tednov kasneje pa sprejmemo kot otroka. In nobenemu ne pride na misel, da bi neodonošenčka lahko evtanizirali, če bi bilo kaj narobe z njim, medtem ko to naredimo lahko celo legalno, če le ostane v trebuhu …….. In tudi tega ne vemo, če bodo naši otroci vedno popolni; lahko se zgodi nesreča s hudimi poškodbami glave in naš do takrat popolni otrok postane prizadet………. Ga bomo zavrgli?
Prav tako se strinjam s tabo, da otroku, ki ga starši ne morejo sprejeti, težko privoščimo tako življenje. In da je morebitne sorojence težko obremeniti s tako težko preiskušnjo, ter seveda tudi s skrbjo, kje bo otrok, ko staršev več ne bo…..
Še zdaleč ne obsojam mam, ki se odločijo in otroka ne obdržijo. Obsojam pa tiste, ki upajo pogumnim staršem, ki obdržijo prizadetega otroka, očitat, da je njihov otrok breme za družbo.

Odvisno od moralno etičnih sposobnosti dojemanja vsakega posameznika. Če ima par ali ženska vsaj nekaj morale in etike, ter tudi nekaj spoznanja, da rojeva ČLOVEKA, se bo odločila ZA splav. V obratnem primeru pa bo stvar prepustila v “božje roke”.

Skrbna, moj poklon! Sama bi dodala samo še to: preden sem imela otroka, so bile moje misli o splavu bistveno drugačne – ne rečem, da sem ravno ploskala nad tem, da ženske delajo splave, pretresena pa tudi nisem bila. Zdaj me zaboli v srcu in obžalujem vsako izgubljeno bitje.Še posebej, ker spadam med tiste, ki so doživele kako to zgleda, ko umre otrok, ki raste v tebi.

Včasih tudi nisem mogla razumeti, da mati izbere lastno smrt v zameno, da otrok živi. Zdaj se mi zdi, da ne bi imela nobene druge izbire. Kaj pa jaz vem… morda bom na starost postala še verna, če ima to sploh kako vezo. Pa mislim, da je nima.

Torej, g. minister otroci z DS, trisomijo, ljudje s poškodbo glave, tetraplegiki, starostniki z Alzheimerjem, mladi ljudje z multiplo sklerozo – ti zate niso ljudje. Kaj pa so? Stvori? Živali? Imbecili? Nepotreben strošek? Izmečki? Izrodki narave? Kaj so? Kaj je potem otrok, ki utrpi poškodbe glave na porodu in ima recimo vse življenje težko CP? Stvor? Žival? Kaj je zdrav 7-letnik, ki ga zbije avto in utrpi hude poškodbe glave, mar ni več tvoj ljubljeni otrok, za katerega boš dal vse kar imaš in še tisto, česar nimaš? Grozljivo, v kakšni smeri ste odrasli ljudje, menda celo starši sposobni razmišljat! Če hoče rodit človeka, bo šla na splav! Grozljivo!

Skrbna, po moje se je minister zmotil in bi poved morala biti takale:”Če ima par ali ženska vsaj nekaj morale in etike, ter tudi nekaj spoznanja, da rojeva ČLOVEKA, se NE bo odločila ZA splav.” Torej če zarodek prepozna kot otroka in človeka, se za splav ne bo odločila, če pa ga prepozna zgolj kot zarodek in ne človeško bitje, bo splavila.

Vsaj jaz sem tako razumela in se mi je takoj zazdelo, da se je zmotil. Bo pa verjetno sam razložil, kaj je mislil.

Moje mnenje je, da ima vsak človek svojo vest, po kateri mora živeti in da se nihče nima pravice vtikati vanjo. Če nima vesti, pa je to itak najhujše, kar se človeškemu bitju lahko zgodi. Če je veren ali pa ne.

In ja, živimo v zahodnem udobnem svetu blagostanja, kjer pomeni prizadet otrok nekaj najhujšega, kar se staršem lahko zgodi. Drugačnost je nesprejemljiva ali pa vsaj pomilovanja vredna, nekaterim je otrok statusni simbol, s katerim se kažejo navzven in zato mora biti lep, pameten, uspešen. Če ni, se jim podre svet. Mislim, da smo izgubili tisto osnovno človeško, ali pa tega nikoli nismo imeli – da namreč otrok ne vrednotimo glede na to, kaj lahko doseže in kakšen je v primerjavi z vrstniki, pač pa da si zanj ne želimo čisto nič drugega kot samo to, da bo lahko srečna in zadovoljna oseba. In srečen je lahko čisto vsak otrok, če mu le dopustimo.

Srečno, Skrbna, kakorkoli že bo.

Skrbna, so situacije, ki se jim lahko izognes in so situacije, ki se jim ne mores izognit, zato ne mesaj jabolk in lubenic!

V vsakem primeru (vsaj kar zadeva tole temo – rojstvo ali ne) nosis na vesti zivljenje ali nezivljenje. Nekdo se lazje spopade z nerojstvom, nekdo drug pa se lazje spopade z rojstvom in zivljenjem lastnega otroka. Vprasanje je le, s katero vestjo ti lazje zivis.

Veliko se vas ne zaveda, da tudi zivljenje zdravo rojenega otroka nosimo na na lastni vesti. Se kdaj o tem vprasate? Ne bi bilo za ta forum bolj primerno govoriti o tem, kot se vtikati v zivljenjske odlocitve drugih? Ste se vprasale (ve, ki ste tako prijazne in razumevajoce popolne), da je morda na tem forumu tudi kaka mamica, ki se je odlocila raje za splav, kot da bi rodila prizadetega otroka, ze v startu prikrajsanega za polnovredno zivljenje? Kaj mislite, kako je taki mamici (ali ocetu), ko bere vasa velecenjena polemiziranja o neeticnosti in o usodnih odlocitvah in o igranju z zivljenjem, igranju Boga in podobna obsojanja? Je sploh katera med vami zares ZARES bila v situaciji, ko je odlocala o rojstvu ali nerojstvu lastnega otroka zaradi ogrozenega zdravja otroka? In tisto, jaz poznam eno, ki je… ne velja nic, dokler nisi sam pred tako odlocitvijo.

No, zdaj me pa lahko lincate. Na sreco ne bom nikoli tako popolna kot ve.

Registrirana, se strinjam s teboj. Kot sem rekla zgoraj, nihče nima pravice svoje preizkušnje ali celo samo svojega mnenja vsiljevati drugim ljudem. Za nekoga je lahko odločitev za splav zaradi prizadetosti otroka hujša preizkušnja od odločitve za rojstvo. Nihče nima pravice reči, da je pravilna odločitev za nekoga drugega taka in taka. NIhče ne more reči: “jaz bi na njenem mestu naredil tako”, ker na njenem mestu ni bil nikoli. Lahko je samo na svojem mestu.

Gre za težke moralne dvome in odločitve, s katerimi mora opraviti vsak par sam. Tukaj ni “pravilne” in “napačne” odločitve nasploh, pač pa samo pravilna in napačna odločitev za neko žensko ali za nek par.

In se eno vprasanje:

Zakaj ze hodite na nuhalno? Ker je to moderno?

Torej, g. minister otroci z DS, trisomijo, ljudje s poškodbo glave, tetraplegiki, starostniki z Alzheimerjem, mladi ljudje z multiplo sklerozo – ti zate niso ljudje. Kaj pa so? Stvori? Živali? Imbecili? Nepotreben strošek? Izmečki? Izrodki narave? Kaj so? Kaj je potem otrok, ki utrpi poškodbe glave na porodu in ima recimo vse življenje težko CP? Stvor? Žival? Kaj je zdrav 7-letnik, ki ga zbije avto in utrpi hude poškodbe glave, mar ni več tvoj ljubljeni otrok, za katerega boš dal vse kar imaš in še tisto, česar nimaš? Grozljivo, v kakšni smeri ste odrasli ljudje, menda celo starši sposobni razmišljat! Če hoče rodit človeka, bo šla na splav! Grozljivo![/quote]

Malo dvoumno sem res napisal. Hotel sem rečt to, da se rojeva “človek” in ne kar “nekaj”. Zatorej, če se spozna, da je zarodek defekten in bo bodoči človek defekten in stroka predlaga splav, naredi splav vsak, ki vsaj nekaj da na “človeka” in mu želi dobro oz. želi vse najboljše svojemu lastnemu otroku. Mislim, da bi morali nasprotniki splava dajati malo več na človeške vrednote!

Poškodbe, ki nastanejo po rojstvu pa s splavom itak nimajo nobene veze.

Očitno sem se zmotila pri interpretaciji vaših trditev.

S tem, kar ste zdaj napisali, se namreč niti približno ne strinjam. Torej je res, kar je predvidevala Skrbna, in vam okvarjen zarodek oz. bodoči “defektni” osebek ne pomeni človeka. Če bi povedali svoje mnenje, da to za vas ni človek in bi se vi odločili za splav v tem primeru, bi mogoče celo lahko sprejela, ampak kar predvidevati, da vsak, ki se odloči obdržati prizadetega otroka, ne dela prav in bi se edino pravilno odločil, če bi splavil, saj otroku le s tem naredi dobro, je pa vsaj po moje najblažje povedano – velika predrznost.

Prav tako nimajo človeške vrednote nič skupnega s tem, ali je človek zdrav ali prizadet. Ponavadi je žal ravno nasprotno in imajo veliko človeških vrednot ravno prizadete osebe, medtem ko jih zdravim “razumnikom” izjemno primanjkuje.

*registrirana, nikoli nisem in nikoli ne bom nekoga obsojala, ki se odloči za splav, ko dobi neko strokovno interpretacijo izvida. Ne obsojam, ne morem pa reči, da vedno popolnoma podpiram, skušam pa razumet. Kako težke so take odločitve, sem in še doživljam skozi to nosečnost. Kako izgleda življenje z invalidnim, prizadetim otrokom, vem, ker ga imamo v družini, pa tudi nekaj prijateljev, ki imajo otroke z DS, s CP, s poškodbami glave. Reči, da ti otroci niso ljudje in da te družine ne živijo “polnovrednega” življenja je naravnost žaljivo, nizkotno in podlo. Njihovo življenje je vse prej kot pesem, je včasih na smrt naporno, težko, zahtevno, je pa tudi nepopisno bogato, če so svojega otroka sprejeli. Ne v 1. in ne v 2. nosečnosti nisem šla na NS, nisem čutila potrebe. Tokrat sem šla, predvsem zaradi bolezni ob samem spočetju in še drugih zdravstvenih težav ter let. Šla sem zato, da imam 6 mesecev časa, da se lahko na rojstvo eventuelno drugačnega otroka pripravim – sebe in okolico, da me ne bo obravnavala kot največjo mučenico, ker imam “takega” otroka.

Se strinjam – ni splošno veljavne pravilne in napačne odločitve, vsak se odloča za svojo situacijo in svoje sposobnosti, vsak ima svojo vest. Širiti mentaliteto, da je edino prav, če se vsakega kakorkoli drugačnega otroka ubije, je zame še vedno popolnoma enako temu, kar je v imenu znanosti -ali bolje pod njeno krinko – izvajal Hitler. To nima nič skupnega s človečnostjo, še manj pa s starševstvom ali kako moralo. Še huje je, da si nekdo drzne rečt, da par, ki se odloči obdržat drugačnega otroka, “ne da nič na človeka”. Na kaj pa da? Na zver, ki jo je spočel in rodil? Kaj, g. minister, potem je človek, ki se rodi z neko napako? Kaj? Mi lahko odgovoriš? Kaj je? Kaj dela bitje človeka? IQ nad 100? Materialno stanje? Poreklo? Frizura? Status? V čem sta tista 2{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} genov, ki ločita šimpanza in človeka?

Jaz ti iz vseh izkušenj, ki jih imam z drugačnimi otroki in odraslimi, lahko samo povem, da nihče ne da več na človeka kot tisti, ki sprejme in ljubi človeka, ki ni povprečen, ki je bolan, ki ne zmore vsega sam, ki je potreben pomoči in nege. Tisti, ki za takega človeka skrbi in tisti, ki to nego sprejema, sta oba ČLOVEKA, zelo velika človeka. Meni se osebno se smilita mnogo manj kot ljudje, ki menijo, da je treba vsakogar, ki odstopa od povprečja, ubit.

Dejstvo je, da je umor največji greh, ki ga lahko narediš. splav pa je dejansko umor nebogljenega bitjeca.

Kar se tiče svetovanja splavov itd … Težko se je postaviti v vlogo matere, ki ji napovejo, da se bo rodil “defekten”otrok. Sama ne vem, kaj bi naredila, verjetno pa splava vseeno ne, ker verjamem, da če ti je naložena takšna preizkušnja, ti je dana tudi moč, da to preizkušnjo premagaš.

Jaz se vedno sprašujem, zakaj je takšen strah pred recimo Dawnovim sindromom itd. Verjetno v današnjem času le redkokatera ženska sploh donosi takega otroka. Pa vendar, a tak otrok ni vreden materine ljubezni? Sprašujem se tudi, kako recimo potem matere sprejmejo otroke, ki postanejo prizadeti po rojstvu, če niso pripravljene sprejeti neperfektnega otroka? Ja po rojstvu se več ne morejo odločati, bi ali ne bi, ker so postavljene pred dejstvo.

Kar se pa svetovanja splava tiče, je pa huda dilema. V večini primerov zdravniki napovedo možnost, da se bo rodil prizadet otrok, ki pa seveda ni 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} (če tu izzvzamemo primere, ko je prizadetost že jasno videna oz. diagnosticirana). Lahko bo res otrok prizadet lahko bo pa povsem zdrav. Je sedaj ginekolog tisti, ki ima pravico napovedati mami, da njen otrok ne bo ok? Po mojem mnenju ne. Sama poznam kar nekaj mam, ki so kljub napovedim donosile in potem rodile povsem zdrave otroke. In so vesele, da niso podlegle prepričanjem, naj splavijo. JE pa seveda to stvar odločitve posameznega para.

Nimam se za popolno, kar očitaš večini tu gor, na nuhalno pa pri štirih otrocih tudi nisem šla, čeprav mi je ginekolog to vselej svetoval. Zakaj? Ker ne bi v ničemer spremenilo moje/najine odločitve za otroka. Zdravega, bolnega – najinega otroka pač.

Še vedno ne razumeš! Ne pomeni “biti vreden človeka”. Kaj bolje?

Itak pa je tale debata brezplodna! Zavedati se, da bo otrok defekten in ne narediti splava po nasvetu stroke, je zame dobesedno zločin proti človeštvu!

Dokler nisi na mestu za določeno odločitev, ki ma v družbi + ali – predznak ne moreš vedeti, kako bi se sam odločil, kajti na te odločitve običajno ne vpliva samo razum, ampak tudi čustva.
Škod, da nam v zvezi z njimi nekateri predpisujejo določene norme. Bilo bi krasno, da bi si vsak človek v taki situaiji lakko vzel nekaj dni in pri sebi, sam s seboj razmislil, kakšno odločitev bo sprejel, da bo z njo lahko živel in pomirjen umrl.
Sama sem vključena v IVF postopek, sem verna in verjamem, da mi bo nekoč naklonjen otrok. Poti do njega zaenkrat še ne poznam, vendar ne verjamem, de je moja trenutna pot greh, za kar jo razglaša cerkev. Verjamem pa , da je Bog usmiljen, in da mi mojega iskanja poti pač ne bo zameril, saj se pač trudim po mojih najboljših močeh.
S podobnega vidika bi potem lhako gledali tudi splav v nekaterih primerih. Menim, da ni enako, če ti zdravniki splav svetujejo npr. zaradi tvojega zdravja,…ali če je splav način kontracepcije.
Tudi v srednjem veku so si v cerkvi za zbiranje denarja izmislili odpustke, o katerih Jezus prav gotovo ni nikoli učil.Včasih se tud cerkveni poglavarji zmotijo.
Še izzivalno vprašanje za Ezekijela: Kakšno pa je tvoje mnenje o splavu po posilstvu? Tu ne gre za nobeno izbiro ženseke in razmišljanju pred spolnimi odnosi, prav tako ne gre za dejanje ljubezni!?!!!

Naključja, Boga ali neke vsemogočne narave ni. Vse je možno predvideti, ko je znanih dovolj parametrov. Umetna oploditev ne uspe ? Očitno so postopki še preveč primitivni; se ponovno slišimo čez 50 let. Ali 500 let. Če že govorimo o zdravju, lahko vsak vpraša svojega zdravnika, kakšno je bilo stanje ozdravljivosti 30 let nazaj in kakšno je danes (da niti ne govorimo o daljših obdobjih).

Jaz mislim, da je vpletanje Boga v takih debatah nepotrebno. Sem mnenja, da če želimo biti čimbolj srečna družba, potem moramo imeti možnost izbire tudi na tem področju. Nikomu ni všeč ubijanje še nerojenih ljudi, ampak če ni izbire, bodo ljudje (in posledično družba) manj srečni. To je neizogibno. Pa naj bo razlog povsem trivialen (npr. preslabo finančno stanje družine, ki v resnici nikoli ni tako slabo, da ne bi mogli sprejeti še enega člana) ali pa zelo resen (fizična okvara ploda). Ampak, če bodo rojeni ljudje v ta svet z manj ljubezni kot bi lahko bili, bodo manj srečni.

Se strinjam z Demokratom. Gre predvsem za to, da je nujno potrebna možnost odločitve in da je nihče ne krati, ne trenutna politika, ne Cerkev ne nihče drug. Če svobode odločanja ni, se stvari vedno samo poslabšajo, ker so ljudje prisiljeni v skrajnosti, da bi dosegli tisto, kar hočejo oz. se znebili tistega, česar nočejo. S silo in diktaturo ter prepovedmi se ne da doseči ničesar, sploh pa ne na tako občutljivem področju kot je načrtovanje družine.

Nimam se za popolno, kar očitaš večini tu gor, na nuhalno pa pri štirih otrocih tudi nisem šla, čeprav mi je ginekolog to vselej svetoval. Zakaj? Ker ne bi v ničemer spremenilo moje/najine odločitve za otroka. Zdravega, bolnega – najinega otroka pač.[/quote]

Ocitno si ena redka izjema na tem forumu. Glede popolnosti in glede nuhalne.

Skrbna, bila sem v podobni situaciji, pa vseeno precej drugacni, lazji, precej mlajsa, precej neseznanjena… Na sreco se je vse srecno izteklo in imamo danes zdravega in vrlega mulca.

Upam, da ne bom nikoi prisla v situacijo, da bi se morala odlociti o rojstvu ali nerojstvu lastnega otroka. Zdaj lahko polemiziram o tem, kako bi reagirala in kaj bi naredila, kaj bi se pa zares zgodilo, ne vem in upam, da ne bom nikoli izvedela.
Ne sprasujem se, ce bi drugacnega otroka sprejela, imela rada, bila ponosna nanj in podobno. Sprasujem pa se, ce bi srce preneslo vprasanja tega otroka, zakaj ne more v solo, zakaj zivi v bolnisnici, zakaj se ne more sam obleci, zakaj ne tece po travnikih itd. Bi mi vest dopustila, da spravim na svet otroka, ki bi v zivljenju trpel? Kdo sem jaz, da spravim na svet bitje, ki bo omejeno s pomankljivostmi lastnega telesa in uma, ki bo ob pogledu na vsakega drugega cloveka sooceno s svojo drugacnostjo in nedoseganjem vsakdanjih normalnih cloveskih aktivnosti. Kdo sem jaz, da podarim tako zivljenje, ce imam ze moznost izbire? Ves, tu se mi zdijo meje med ljubeznijo, zrtvovanjem in sebicnostjo zelo zelo tanke…

Ravno tako ne vem, ce bi srce in vest prenesla odlocitev o nerojstvu lastnega otroka, ampak s tem bi morala ziveti sama in trpeti v lastni odlocitvi.

Vsekakor pa se v tem trenutku raje ukvarjam z vestjo o vzgoji mulcka, ki ga imam in naredim vse, da se ne bom enkrat kesdala, ker sem pri vzgoji falila. Zaenkrat mi gre dobro, gresim sicer tako kot vsi, mislim pa, da kiksi niso ne usodni, ne preveliki.

Zelim ti cimlazjo nosecnost, hiter porod in najbolj zdravo dete na svetu! Potem pa naprej po svoji vesti…

Je ta moc dana tudi otroku? Kako bo otrok zmozen premagati lastno preizkusnjo, za katero smo se odlocili starsi? Kako otroku razloziti, da ga tako zelo ljubis, da ti je vseeno, ce ne more poceti najobicajnesih vsakdanjih stvari, ki jih pocnejo njegovi vrstniki, samo da je tu in z nami?

Nekaj ti lahko zagotovim: otroci z DS, trisomijo in podobnimi mentalnimi okvarami ne sprašujejo in se svojega stanja ne zavedajo v smislu, da bi starše spraševali, zakaj pa oni ne morejo – ne vem – v glasbeno ali na angleščino. Sreča teh otrok je, da za svojo srečo rabijo zelo malo: sprejetost in toplino. Za vse, kar dobregai n lepega dobijo, so izredno hvaležni in bogato poplačajo. Po drugi strani: kako veš, da otrok, ki se rodi zdrav, ne bo trpel? Imam znanko, katere sin je pri 4 letih zbolel za limfomom, prestal transplantacijo krvnih celic, kemoterapije, stimulacije za tvorbo MKT – 2 leti nihal med življenjem in smrtjo. Po mojem mnenju je trpel mnogo bolj, kot trpi povprečen otrok z DS, da o starših sploh ne govorimo.

Glede na to, da je vsak človek unikat, pa smo si ob pogledu na druge soočeni s svojo omjenostjo in drugačnostjo. Nekdo je genij za glasbo, pa za šport totalen aberveznik, nekdo je dasa za jezike, matematika mu je muka ježeva, nekdo se znajde v prometu, drug je čist izgubljen. Tisti, ki smo (kao!) stoprocentni, se teh razlik zavedamo, mentalno prizadeti se jih ne. Njih ne moti, če nekdo pleza, oni pa ne, oni so zadovoljni, da tega pelzajočega lahko opazujejo. Za nas je to težko razumljio ali pa sploh ne, za njih je to samo po sebi umevno, vsaj pri otrokih in ljudeh, ki jih jaz poznam z DS.

Ne vem, jaz iz svojih stikov in srečanj ne dvomim, da vsak Downovec, ki je sprejet in ljubljen, zelo rad živi in v primerjavi z “normalnimi” ljudmi veliko manj trpi. Ampak predpogoj je, da je sprejet. Če ni, če je vsem v nadlego in odveč, potem pa zanjo tudi ti ljudje strahotno trpet, še posebej zato, ker ne morejo mnogočesa, predvsem človeške zlobe in hudobije, razumet. V teh pogojih postanejo tudi sami zelo hudobni in celo nevarni. Ampak take jih naredimo mi, “normalni” ljudje. Vedno znova vidim, kakšen tabu je DS, in kako malo se dandanes kljub vsej osveščenosti o njem ve. Pridobljena CP ima lahko npr. 100 x hujše končne posledice kot DS, pa o njej nihče ne razmišlja, ker je sami ne moremo preprečiti. Pa do nje pride večinoma na porodih.

O sebičosti bi pa res lahko na dolgo govorili. Ne vem, kdo je bolj sebičen, tisti, ki izbere življenje v žrtvovanju do otrokove (prezgodnje?) smrti ali tisti, ki si življenja ne bo kvaril z drugačnim otrokom in ga ne rodi. Stvar presoje. Vsekakor pa pravica do izbire mora obstajat in mora biti na voljo vsakemu staršu, o tem zame ni dileme in ni dvoma. Če drugačnega otroka nisi sposoben sprejeti in imeti rad, potem je verjetno zanj res bolje, da se ne rodi.

Hm, to so težke, zelo težke situacije in zdi se mi prav, da se vsak posamezni par iskreno vpraša ali bo to res zmogel? So ljudje, ki imajo pogum, moč ter voljo, predvsem pa odprto srce in spet drugi, ki je morda ne premorejo toliko. Če bi že lastni starši otroka stigmatizirali, potem je bolje, da se v to ne spuščajo. Kajti vsak človek, še posebej pa otrok, hrepeni po ljubezni in sprejetosti, da ima občutek varnosti in topline. In vsak globoko v sebi vsaj približno ve, ali bo kos nalogi?

Ne vem in niti ne bi želela ugibati kaj bi naredila sama v taki situaciji.

Vidis, jaz bi temu lahko rekla tudi drugace: So starsi, ki imajo moc in voljo, da se otroku odpovedo in zivijo s tem. Zdi se mi, da je v takih primerih, odlocitev za otroka lazna plemenitost in lastna sebicnost ter da se skriva vecja moc in vecje srce v ljudeh, ki se v takih primerih otroku odpovejo.