Nekaj resnega!
Ko tako vsak dan hodim dol k moji bistri hčeri planin čez naše letališče sem opazil nekaj,kar me zelo prizadene: Ko sem bil še mulc,je nad poljem lebdelo in ščebetalo na stotine škrjančkov…..ogromno metuljev se je spreletavalo…vseh pisanih barv!
Pa tudi kuščarjev zelencev je bilo polno na obronkih gozda…..ni ne duha ne sluha več od njih!
Zdaj pa razen kobilic in nadležnih muh ne opaziš nič od tega!
Res žalostno,žalostno!Hudo mi je,da svojima otrokoma ne morem pokazati teh drobnih lepot narave!
Očitno je ena generacija pred mano,ki se tako tolče po prsih za zasluge ,z nepremišljenimi dejanji uničila te drobne radosti narave.
najbrž sem s tem postom zgrešil forum,pa nekaj vas je tudi tukaj,ki drugače razmišljate…pa če še kaj dodate,tudi v redu.
Sem moral to napisat..saj v končni fazi mi res ne gre le sex po glavi.
Dragi sprevržko,
ne veš, kako prijetno je, ko človek ugotovi,
da je še nekomu mar tega, kar naj bi bilo sestavni
del našega vsakdana, našega življenja. Vsaj meni
se je ob prebiranju tvojega posta milo rečno – milo
storilo. In to zato, ker sem sama po naravi – človek
narave. Obožujem naravo, obožujem vse, kar mi je
v naravi dano videti, slišati, vonjati, občutiti, začutiti,
naužiti se. Nekaj nepopisno lepega so jutra, o katerih
se mi zdi, sem na tem forumu že pisala…. jutra, ko se
prebudim, stopim pred hišo, bosa v jutranjo roso, ko
pijem kavo in hodim okrog hiše, spremlja pa me na
vsakem koraku pajčevina, mojstrovina nočnega dela
pajkov, ko me spremlja ščebetanje tiste male mrgolazni
v trati, ko se na eni strani neba jasni in dobivajo oblaki
v jutranji zarji tiste nepopisno lepe oblike …. na drugi
strani se že čujejo glasovi mukojačo lačne živali iz štale ….
Nekaj nepopisno čudovitega je jutranji vonj narave, zemlje, ki diha v mokroti, ki si jo je priborila zvečer in ponoči. Nekaj nepopisno lepega je jutro, ki me sprejme kot nekaj samo po sebi umevnega, čeprav sem v tej jutranji melodiji dneva le tiha, mirna vsiljivka, ki želi z naravo deliti to, kar si jaz želim deliti z meni dragimi … tudi pisane metulje, pa tiste male rdeče živalice, ki lazijo prav zdaj po tleh, vse v parih, druga na drugi, pa tiste živalice, ki mi najedajo lilije, šuštarčki … in vonj po cvetoči lipi, ki se bohoti na hribčku na drugi strani ceste, pa takoj za hišo, pri naši mali utici, kjer posedim in od koder odpošljem svoje najlepše in najčistejše misli tja daleč… daleč …. in ko poslušam v vejah lipe eno samo mrgolenje pridnih čebel …
Da, živeti in ujeti utrip tega trenutka v jutru, živeti in ujeti hipec tega, kar v človeku vzbudi rahel drget in tresljaj, rahlo vzburjenost celo … Mar ni človek del tiste neokrnjene narave, ki dela iz njega, če ji zna prisluhniti bitje, popolnoma prilagodljivo kraju in času, v katerem se je znašlo?
Ko je nekoč Saško tu gori napisal, kako lepo diši domači kmečki gnoj, sem občutila tisti hip vonj gnoja, raztrosenega po razorazni njivi… in videla male sive pastirice, kako hitijo zadaj za krokarji in vranami pobirati življenje iz zorane zemlje … za svoje preživetje.
In ko danes stopim na pokošene ravnice, me zajame vonj po pokošeni in sušeni travi, obletava me mala mrgolazen in … moram se vsesti, moram hip ali dva tega trenutka sama v sebi podoživeti. Moram! Le komu naj pripovedujem o teh občutjih, če jih malokdo tako razume?
Otrok počiva tja do enajste ure, ne vzame si časa za to, o čemer mu želim pripovedovati, kar mu želim pokazati, za kar želim, da bi znal občutiti. In za to mi je težko in žal mi je tega, a prisiliti v nekaj se človeka ne da, nobenega.
Zato pa mi je prijetno, če nekdo še pogreša te lepote, če nekdo še zna občutiti to, kar nam ponuja življenje okrog nas… kar nam ponuja od dežja oprana narava, mokra zemlja in trava … mokro telo, ki ga je ujel dež v gmajni in vroče premočeno telo, ki ima ta hip poseben vonj …
Oprosti naj mi sleherni, ki se zgraža nad dolžino pisanja, a kaj, ko si ne morem pomagati… nekje mora ta lepota tudi ven … tako veliko mi je je dane, tako veliko je imam priliko sprejemati, dojemati, nekje mora biti ventilček tudi za oddajanje vsega tega in ….. sprevržko, hvala, ker si ta ventilček zasukal …….
… prijatelji, spet se ne bom mogla javiti od doma,
ni še vse tako, kot je bilo …. a mislim, da enkrat
spet bo. Do takrat le od tukaj … vse moje lepe želje,
vse moje lepe nade, upanja, vse poklanjam vam.
Imejte lepo sredo, imejte lepo kresovanje, če bo,
imejte prijetno vzdušje, kramljanje s prijatelji, znanci,
sosedi, sorodniki, svojimi ljubeznimi …. bodite to, kar
želite biti, če vam bo le za hipec to dano. Pošiljite svojo
misel tja gori, med zvezde zvečer, v jutranjo zarjo, v
toplino dneva, v mirnost popoldneva in potem ponovno
v jasnino bližajoče se noči. Poklonite misel sebi in …….
poklonimo si lepo misel, da je vsak dan poseben dar za
nas in da smo ga dolžni zaživeti in izživeti tako, da nam
ne bo žal niti trenutka, ki ga je imel ta dan samo za nas ….
Lepo misel sem našla na vstopni strani,
pa jo želim deliti z vami za dni, ko sem
odsotna.
—————
Življenje – ti si moj junak, moje hrepenenje,
moj vodnjak želja, moje si življenje.
—————
In kje je moje življenje? Kje je moj junak? Je
nekje, vem da je: zdaj je tu blizu, potem je
tam nekje, vedno pa nekje je! Le oči zaprem
in ga …. uzrem!
ja Sp. žal se nam prevečkrat zgodi,
ko želimo podmladku kaj tistega
kar smo občudovali še ne tako dolgo nazaj, pokazat,
pa je to že šlo v franže…
mene kadar sem v bohinjskem kotu zmeraj bolj stiska, ko gledam
umirajoča drevesa, še malo pa še zlatovščic ne bo…
ali pa ko uzrem kup smeti ob gorskih poteh..
O !! Mariči !!
Naj ti že popravijo tisto mašino, ki piše jutranje poste.
Nekam prazna so jutro in večeri,ker se ne utegnemo in ne moremo tulelele najt vsaj !
Meni gre počasi in vztrajno s časom na več .
Lidej : neki najdla :
…je rekel
“Ne govori,da si reven,ker se tvoje sanje niso uresničile;zares reven je tisti,ki ni nikoli sanjal.”
Marie von Ebner-Eschenbach
Mariči !!!