nekega jutra…
Nekega jutra, ko se zdani
Prvi žarek že dviga se iz sna
glej, nad vodo je svetloba vzšla!
Ko poslednjemu v temi poidejo moči,
novih stotero se sonca veseli.
Nekega jutra, ko se zdani
in se glave ohladijo,
vsak odide svojo pot.
Nekega jutra, ko se zdani
in se solze posušijo,
nekega jutra,
ko se zdani.
Tam pri peči stari, kot včasih tiste dni
s klobuki na omari in toplimi dlanmi,
spomnimo se pesmi stare, ki bila je še od vseh,
glasneje od viharjev se slišal bo naš smeh.
Ko je že tako lepo žalostno oblačno jutro… Brrr…. Pa še mrzloooo je… Ampak Kreslin pa danes paaaše….
Razo… pa veš, da tega ne morem… Če pa se mi kar sam v sanje prikradeš… Da bi te pa odgnala, pa nimam srca za to… hehehe
Kako sem? Zebe me… Brrrrr….
Hehehe… pa saj imajo še kar nekaj takih, ko se potem vsi smejijo ali pa ne vedo, kaj bi naj to bilo… A ni lepo, da ima vsak svojo špraho? 😉 :)))))