Nekdanja sošolka: nekoč super odličnjakinja, tudi v gimnaziji odlična. Danes pri 45ih pa fizičari v službi. Kako pristanejo na dnu. Nekoč na vrhu, sedaj na dnu. Po drugi strani pa sošolec, ki je komaj lezel skozi gimnazijo, sedaj direktor hude firme, veliko zaposlenih…

Ravno to sem opisala včeraj eni gospe, ki ima malo težav s svojim otrokom. Poznam kar nekaj takih primerov. Nekako si poskušam razlagati, da te otroci, vsaj nekateri, ne izkusijo mladosti druženja. V meji normale, seveda.  Razen učenja in kakšnih šolskih dejavnosti…Ko odrastejo se očitno ne znajo prilagoditi vsakdanjemu življenju. Kar nekaj odličnjakov in seveda zelo intelegentnih otrok je padlo dobesedno na dno. Vsakodnevne droge, komune, alkohol…..in taki si potem najdejo družbo sebi podobno. Tonejo v brezno. Res žalostno.

Ja in potem si se zbudila…..

Pa koliko je takih, vem za eno v O.Š. same petice, ni da ni, na gimnaziji tudi prvega letnika ni končala, začela se je vlačiti okoli, menda so jo še eni posilili končala v Gorenskih toplicah, nekaj let delala kot delavka v tovarni pa spet toplice , pa penzjon invalidsko, danes  je nekje v nekem DSO-ju

Tale znanka ni nikoli pila, kadila, se drogirala. Niti v šoli ne. Tako, da tako zagreznila pa ni. Je pa kar nekaj sošolcev to počelo v SŠ, ti pa so tudi v odrasli dobi nadaljevali s temi rečmi in zagreznili do kraja.

Tale sošolka je zagreznila na drugačen način: kljub lepim ocenam, ni našla ok službe. nima moža, nima otrok. Sameva.

In kaj hočeš povedat s tem? Si zelo vesela, da nekdo trpi? Nisi dobra oseba.

Takih bo vedno več, ker piflanje za petice nima veze z realnostjo, sposobnostmi, pametjo ali življenjskimi veščinami.

Torej so boljše kokoške, ki jih že v OŠ na influencer lifestyle navlečejo da so najprej Limke potem pa samo še butaste drolje.

Na podlagi dveh oseb, ki jih vi pač poznate, ne morete delati zaključkov. to ni kritična masa, so prej izjeme, ki potrjujejo pravilo. Vsi poznamo take primere. Vsi smo imeli take sošolce.

Najbolj stabilne in najbolje plačane službe še vedno zahtevajo izobrazbo. Če nisi ravno izjemno podjeten, da postaneš direktor svoje firme, ki dobro posluje, brez izobrazbe kar tako v neki firmi ne prideš kar na direktorski stolček. Poznam veliko ljudi, ki imajo nizko izobrazbo in morajo za veliko denarja fizično garati. Lahko si npr. gradbenik in ti laufa, ampak ne sediš v pisarni, temveč si v vsakem vremenu nekje na terenu. Ker če nimaš nadzora, ti delavci na terenu slabo delajo. Če si parketar ali keramičar, težko delaš in te vse boli. Potem pa greš na bolniško, ker ti telo odpove, pa si čez noč brez dohodka. Najbolj fine službe, kjer si ne boš obrabil hrbtenice in uničil telesa, so še vedno tiste, kjer moraš imeti vsaj faks, najbolje kar doktorat. Najlepše živijo kakšni zdravniki, pa kakšni predavatelji ali učitelji, ki imajo možnosti in znajo hitro napredovati. Odvisno od delovnega mesta, ampak ko poslušam ljudi iz javnih služb, tudi iz bank.. To je vedno govora o nekem napredovanju in plače jim precej hitro rastejo. Dela isto kot vedno, ampak zaradi izkušenj in let napreduje ter si viša plačo. Kar tako.. Tega v privat sektorju ni.

Ste pomislili, da je imela neurejene razmere in zafurano otroštvo? Ne si misliti, da se pamet in težave izključujejo. Lahko je bila izjemno brihtna, imela dober spomnim in imela posledično lepe ocene. To pa ne pomeni, da je imela doma urejen dom, kjer se je zdravo razvijala. Lahko je utrpela take travme, da je na neki točki zablokirala. Ljudem se to dogaja. Dogaja se tudi, da je nekomu vseeno za ocene, pa to ne pomeni, da ni pameten, niti ne pomeni, da je iz slabe ali neurejene družine.. Pač šola ga ne zanima. Kasneje se znajde, ker so mu doma vcepili samozavest, da lahko doseže vse, ker zmore in ni dvoma, da ne bi. Če so enemu otroku govorili, da je nesposoben, se je lahko gnal za petice, ampak v realnem življenju je pa padel, ker je verjel, da je luzer. Drugemu so pa govorili, da se bo že znašel, četudi ni ravno briljanten učenec, pa je s to vero slej ali prej uspel. Vse je v tem, kakšne programe nam vcepijo v glavo, ko nas starši vzgajajo. Na podlagi vzorcev in samopodobe si gradimo dobro ali slabo prihodnost. Kdor spozna, da bo moral preobraziti škodljive vzorce mišljenja v pozitivne ter se naučiti verjeti, da zmore, začne delati na sebi. Kdor še to ne zna, pa ostaja na dnu.

To je klasika….primerov je nešteto. Razlogi pa so različni. Depresija je eden. Pa različne oblike avtizma. Pa pomanjkanje delovnih navad, ker jih preprosto ne dobijo, ker se šola ukvarja z odločbarji, naravno oz. “surovo” inteligentni pa dobijo dobre ocene brez velikega truda. Lahko so tudi težave v družini, vendar se s tem nihče ne ukvarja, če otrok dobiva “priznanja”.

Pr nas je tako. Iz OŠ odličnjaki, njim so že v SŠ ocene padle v podn, kar dostim, kaki tretjini. Nekaj odličnjakov iz SŠ je že na maturi dobilo kar porazen rezultat

Iz SŠ pa je danes največji zmagovalec iz moje generacije en dvojkar, tudi maturo je ponavljal, ker ni izdelal prvič. Danes svoja firma, dnarja ko smetja.

Jaz sem mela v OŠ štirke, v SŠ tudi štirke, na faksu osmice, danes povprečna služba in plača, ampak z dnarjem dokaj znam, tako da tudi ne vem, kako ga porabit, se mi nabira.

Drugače spadam v tisto kategorijo “malo truda”. Za nobeno oceno se nisem nikol pretirano trudila, v službi je podobno, ne jemljem preveč resno, nekih posebnih ambicij nimam, ohranjam duševni mir.

in kaj zdaj?  zdaj si čakala 30 let na to. si si jo sedaj zdrkala? bi rada nobelovo. ? ti dam medaljo?!   na daj, ti dam zlato kolajno.  srečna?  prokleto tele.  nase vlečeš slabo karmo. TI SI TISTA LIZERKA. ker se naslajaš na nesreči drugih. nič ne veš o tej osebi, popolnoma nič ne veš. sa msrečna si, da ji sedaj ni ratalo.  nič pa ne spremeni dejstva, da verjetno ima potencial vsaj. moče pa  ni vodljiva, kot si pa ti. opica vodljiva, psica.  kimaš vsem.  pa širiš novice, ki se te ne tičejo.  koji kurac to tebe brig.  daj isi si jo zdrkat no od veselja.  resnica je da si ti še vedno glupača. ti nisi nič naredila iz sebe. še vedno si ista , faušljiva, lažniva, škodoželjna, luzerka. nič. nč nisi naredila v 30 letih. nič od nič.  žalostna zgodba si ti.

Podpis! Avtorica, zamisli se nad sabo.

Eni so bili precenjeni v OŠ in jih je to potem zaznamovalo v SŠ in postavilo na realna tla. Spomnim se odličnjaka, ki je to bil zaradi samske tete vplivne učiteljice na šoli, ki ga je imela za svojega sina in ga je hvalila in silila naprej. Pravim, da ga je s tem zafurala, ker se je potem že v SŠ izgubil, ker je dejansko bil povprečen, vsi so pa pričakovali, da bo top. Ni pa niti povprečja dosegal, ker so preveč pritiskali nanj, pa najbrž je tudi sam bil razočaran.

Poznam pa tudi take zgodbe iz druge strani, iz zaposlovalske. Dobim na razgovor študenta, kateremu v CVju piše, da ima povprečje 10, potem pa parih stavkih ugotovim, da sploh ne zna razmišljat in živet, ampak  samo odlično delat po navodilih. Potem me pa še njegov oče kliče, ko je zaključil s prakso, kako da se ni ujel, da mu je čudno, ker je tko sposoben. Ja res je sposoben, če mora njegov oče klicat pa vprašat, fant pač ne zna sam razmišljat. Pristal je v eni večji firmi, kjer je povprečnež. Pa tak talent je bil, ampak po napačnih kriterijih.

Šolski sistem nagrajuje ubogljivost, pridnost in sledenje navodilom.  Ne prodornost, podjetnost ali kritično razmišljanje.

Formalna izobrazba je zgolj osnova za dalje.  In to ne le v kariernem smislu.  Seveda je tržnost izobrazbe ključnega pomena.  Še vedno pa je precej odvisno kako se človek potem znajte.  Nimajo vsi enake motivacije.  In, ja, so tudi takšni, ki v šoli blestijo, v realnem življenju pa pogorijo.  Pa zato z njimi še ne rabi biti ne vem kaj narobe.

To pomeni, da vaše pehanje otrok za petice, njim kasneje v življenju ne prinese petic tudi v praksi. Torej ste vi pogrnili s prakso, čeprav ste teoretično otroke dopehali do petic.

Kombinacija bogatih starsev in tiktoka po domace. Vsega polno rit, ne ve kaj bi s sama sabo, m nobene slabe izkusnje, po moznosti vse ji gre v soli, pa zavita v vato – popoln scenarij za tak rezultat

No, po mojih izkušnjah pogosteje kot piflarji (ti so pridni celo življenje) žaluzijo tisti izjemno inteligentni otroci, ki se jim za perice nikoli ni bilo treba učiti. Nimajo delovnih navad, nimajo mej, starši jim jih ne postavijo, ker vse z lahkoto dosegajo, poleg tega so inteligentni otroci zelo vedoželjni, radovedni, vse bi radi izkusili, zato tako. Tudi jaz poznam takšne primere. Fant, tako inteligenten, da je že mejil na norost, ni imel kaj dosti prijateljev, gimnazijo zaključil kot odličnjak, potem zabluzil. Zdaj je prodajalec. Ena druga punca, najpametnejša na šoli, dobila vsa možna priznanja, Zoisovo štipendijo ipd, že v prvem letniku gimnazije zabluzila. No, pri njih so bile še neke težave doma. Se je potem pobrala in je danes zelo uspešna. Veliko učencev, ki se jim v osnovni šoli za super petice ni bilo treba učiti, pade na gimnaziji na realna tla. Se jih pa večina, če imajo družinsko zaledje, pobere.

Druga skupina pa so perfekcionisti. Ti pa pogosto končajo na kakšnih zdravljenjih, ker več ne zmorejo.

N

Ves, zivljenje pise razlicne zgodbe in je veliko bolj barvito, kot le ta dva podatka, ki ju imas ti o teh dveh osebah.

Tvoj sestavek, ko povzdigujes nekega direktorja s slabimi ocenami v soli in ponizujes eno delavko z dobrimi ocenami v soli, pa o tebi pove veliko vec kot o njima.

Potrebno bo uvesti vojaski rok!  Za fante in punce! 🤭

In kaj zdaj. Vse je to človeško. Ne moremo vsi bit uspešni 🙄

Resnično.

V šoli ljudje dokažejo, da lahko sledijo narisani poti. Ko pa pride življenje in se je potrebno znajti, imeti kreativnost, ter abstraktno mišljenje, pa je konec zgodbe.

Tako, da na točki, da se “časti” tiste, ki na vnaprej narisani poti blestijo, je neumnost. Se je pa naslajati nad tem neustrezno, ker nima veze s teboj…