Prosim za nasvet, kako postopati.

Zaradi razpletov dogodkov, sem pristala v stanovanju mame, v katerem ona ne živi. Z otrokom. Plačujem vse stroške + nekaj malega najemnine. Stanovanje je bilo pred tem prazno. Trenutno si ne morem privoščiti selitve.

Res sem hvaležna za to, da mi ni treba nekam v najem.

Problem pa nastane, ker si zdaj mama lasti mojega otroka. Ona bi rada prišla vsak dan in skrbela za otroka in stanovanje.

Seveda včasih pomoč pride prav, in sem ji hvaležna za to, ampak ne v tako veliki meri.

Besede “ne” ne upošteva. Pride tudi, če bi rada imela mir. S tem naj bi ji onemogočala stike z mojim otrokom. Mojo vzgojo negira, in govori kaj naj otroku oblečem, obujem. Kako naj ravnam, ko joka. Ok, nasvet je nekaj, ona pa to zahteva. Iz tega vedno naredi tako dramo, kot da otroka nagega pošiljam ven na igrišče, bog ne daj, da gre brez plenice ven, ali pa da greva na bazen izven vročega poletja, otrok ne sme bit ne umazan, ne moker. Še hujše – SAMA na počitnice v drugo državo. Nikamor ne smeva. Potem pa kliče mojega očeta in mu govori kako ravnam z otrokom, kot da sem najslabša mati na svetu. Moj oče to ignorira, ker ve da to ni res oziroma se mu zdi smešno kakšne težave ima. Meni pač ni več smešno, ker se to dogaja non stop.

Prišlo pa je tako daleč, da se je po kregu naredila bogo in bolno češ “vidiš kakšna si, mi ne pomagaš, mi ne pustiš do otroka, otrok me sigurno vsak dan kliče, ker me pogreša” po PARIH DNEH. In mi je grozno, da mora otrok to poslušat.

Naj omenim še to, da ima še druge vnuke, ki jih obišče mogoče 1x na 2, 3 mesece. Nobenega od njih si ne lasti, in ne govori kako zelo jih pogreša, kako naj jih starši vzgajajo, oblačijo, kam lahko in kam ne smejo it itd. Vsi ostali so super pa tudi če dejansko letajo nagi po vrtu, če jokajo, če delajo kar hočejo. Vsi z njo super ravnajo (seveda, če jo vidijo 1x na par mesecev, ne pa vsak drugi ali pa vsak dan).

Ne vem. Meša se mi. Sploh, ker vem da drugam ne morem. Nikakor ji ne morem postavit meje, ker nobene ne sprejme, in ne vem več kako se ravnat. Če sem tiho, bo povozila mojo “avtoriteto”, vzgojo nad otrokom. Če postavim mejo, se naredi bogo in me začne blatit vsem okrog tudi otroku. Kar seveda tudi vpliva na otroka in njegovo obnašanje.

Nakoncu mislim, da sem res sama problem, glede na to da se mi te ene in iste težave pojavljajo povsod že celo življenje in nikakor ne pridem ven iz njih. Čisto priznam, da ko me tenstajo nekaj časa, ne zdržim bit tiho in narobe reagiram, sploh, če sem še z drugimi stvarmi obremenjena. Ampak tudi normalen ton, normalen pogovor ne zaleže – se sprevrže v prepir in obtoževanje. Enostavno se niti ne počutim ne slišane, ne vredne posluha, miru, sreče.

Recimo, da sem se spihala…