nemoralno

Zanima me v primeru, da ste edinec in da s starši nimate nobenih stikov(čeprav niste skregani), tako da se lahko zgodi, da v primeru njune smrti ne boste izvedeli niti za njun pogreb(živite drugje) ali je v takem primeru nemoralno sprejeti dedovanje(tudi hiša), torej se dedovanju iz moralnih razlogov odreči.
Slabo bi se namreč počutil človek, ki bi prejel dediščino od nekoga s katerim ni imel stikov?
Vendar po drugi strani pa bodo potem verjetno vseskupaj pobrali daljni sorodniki ali pa celo država RS, kar pa zopet ni moralno, še posebaj zato, ker sem v hudi denarni stiski, ker ne dobim zaposlitve.
Kaj bi storili vi ali bi se v takem primeru odrekli dediščini iz moralnih razlogov, da vas kasneje nebi pekla vest ali pa bi jo sprejeli?

Hvala za vaša mnenja.

TAKE STIKE KOT JIH IMAŠ Z STARŠI SE OBNAŠAJ TUDI PRI DEDOVANJU

Starši lahko preprečijo, da bi ti podedoval vse, če tega torej ne naredijo, najbrž vseeno želijo, da gre njihovo premoženje tebi. Težko si predstavljam, da bi se to naredilo meni in da bi me otroka na stara leta ignorirala, mislim pa, da bi jima vseeno prepustila svoje premoženje, saj sta vseeno moja otroka, razen če ne bi kdo drug skrbel zame….
Sicer se me popolnoma nič ne tiče, vprašala bom pa vseeno: obnovitev stikov ne pride v poštev?

Ja, je , nemoralno, če nimaš nobenih stikov s starši, dedoval pa bi. Le zakaj?
Ostani, kjer si, tudi tedaj, ko se bo pojavilo vprašanje dediščine.

Če se ti zdi nemoralno obdržati hišo, jo podeduj, prodaj in podari denar kateri od dobrodelnih organizacij ali fundacij, ki ti je najbolj blizu – nameni denar otroke, za raziskave kakšne bolezni, do katere imaš odnos… Tako boš osmislil denar in nekomu pomagal.

Torej večina od vas bi se odpovedala dediščini, torej tudi hiši in celo življenje zadovoljno živela v najemnem stanovanju, s hišo, ki bi po zakonu pripadala vam pa bi razpolagal državni proračun oziroma vlada, torej tisti ljudje, ki so že tako ali tako bajno bogati.
Ali nebi bilo tudi s strani države nemoralno, da bi pobrala premoženje človeku, ki ima komaj za osnovno preživetje, vendar ne verjamem, da bi se država temu odrekla tako kot vi? Ali pač?

lp

ma kaksno neumno vprašanje je pa zdej to. kva bluzis o eni moralosti, sploh pa kaj ma veze tvoja brezposelnost z dedovanjem. nevem zakaj se ne vidite ampak vseskupaj disi na koristoljubje,ce bi imel cisto vest tega se spraseval nebi.tko pa ker si ti brezposelen in v stiski je najbolj da kr umreta da ne boš ti revež. patetičo res, zazeli jima raje veliko sreče in sebi tudi da boš čimprej zacel kej ustvarjati v lifu ne samo jemat.

Bravo redsteler. sam si mora človek ustvariti življenje in ne pričakovat ali pa spraševat ali je moralno, da mu drugi dajo denar za njegovo lastno preživetje? Jaz se osebno ,če bi slučajno bil v taki situaciji ne bi odrekel dediščini, bi pa poskrbel, da bi dobil delež tudi tisti ,ki je skrbel/kako drugače pomagal za tvoje starše, ko tebe ni bilo zraven njih. Fer moraš biti v življenju, drugače se ti lahko 3x slabše povrne!!!

Za razliko od vseh ostalih si vsaj po pravici povedal, da se zakoniti dediščini nebi odrekel.

lp

Ja gospod redsteler, če je zakonito dedovanje za vas koristoljubje potem sem prepričan, da se boste vi svoji dediščini odrekli. Po tej logiki bi bili koristoljubni skoraj vsi državljani, ki dedujejo, sam Zakon o dedovanju pa bi bil po vašem mnenju sam po sebi napeljevanje h koristoljubju.

Kaj pa če je koristoljubje to, da me vi želite prepričati, da bi se odpovedal dediščini, da bi bil zato višji proračun RS in bi posledično tudi v kot državljan dobili na račun moje dediččine kakšen € več?

Vidim tudi, da ne poznate dovolj dobro Zakona o dedovanju, kajti tam je točno opredeljeno, da slabo finančno stanje oziroma ogroženost v določenih primerih lahko vpliva celo na višino dediščine napram ostalim dedičem. Sodišče lahko namreč v takih primerih določi višji dedni delež.

Še sreča gospod redsteler, da vi ne morete vplivati na moje odločitve, ker vidim da bi me radi spravili ob vse če bi se le dalo, kajne?

Vseeno pa hvala za vaš odgovor.

lp

Pa koga briga zakon o dedovanju in kdo te sploh hoče kaj prepričati?!

Jaz samo upam, da so tvoji starši premoženje zapisali poštarju, ki je mogoče 5 minut poklepetal z njimi, sosedi, ki jim je iz trgovine prinesla kako težjo vrečko … in še komu, ki jih je obiskal, jim delal družbo ali naredil kaj zanje.

Ti pa še naprej špegaj izza svojega plota, če jih morebiti že ni več in če bi si zdaj končno lahko omastil brke.

Tebe pa res ne razumem najboljše. Ali bi rad da ti nekdo napiše odgovor ki bi ga rad slišal in bo to samo potrdilo, da narediš nekaj v kar dvomiš. Če so ti starši zapustili dediščino potem si dedič po zakonu. Jaz bi prevzel dediščino brez kakršnega koli pomisleka.

Če pa imaš zelo slabo vest imaš pa še vedno možnost podariti nekomu, ki to res potrebuje tako kot ti je napisala bralka. Tako ne bo davkoplačevalec redsteler nič imel od tega, ker ne boš prepustil da država zažre tvojo dediščino. Vendar tukaj spet ni vprašanje moralnosti. Glede na to, da životariš kot razumem se vprašaj ali želiš bolje živeti ali pa boš nadaljeval tako kot do sedaj.
Se mi zdi, da malo mešaš Zakon o dedovanju in moralnost. Vsak ti bo po svoje odgovoril, ampak vedno se sam odločaš.

Bodi brez skrbi, da tudi če prepustiš dediščino državi nihče od nas tu ne bo imel niti centa več na TRR. :)))
Boš zdaj lažje spal?

Morala je predvsem stvar vsakega POSAMEZNIKA, kar pomeni, da je moja morala verjetno popolnoma drugačna od tvoje in torej moje mnenje ne bi smelo vplivati na tvojo moralo. Če v srcu veš, da delaš prav, potem veš, da delaš skladno s svojo moralo in torej ne potrebuješ naših mnenj.
Če pa vseeno želiš slišati moje mnenje, potem ti povem, da se meni prej kot sprejem zapuščine zdi nemoralno to, da nimaš nobenih stikov s svojimi starši. Še zlasti velja to za primer, da so tvoji starši potrebni tuje pomoči. Kar se pa zapuščine tiče bi razmišljača takole: v kolikor bi starši želeli, da njihovo premoženje deduje nekdo drug, bi napisali oporoko ali pa na kakšen drug način še za časa njihovega življena razdelili svoje premoženje drugim osebam. V kolikor pa tega ne bodo naredili, bi si jaz razlagala to tako, da želijo, da njihovo premoženje podeduje njihov zakoniti dedič- torej ti. In če je to njihova želja, ne vidim nič nemoralnega v tem, da jo upoštevaš in zapuščino sprejmeš.

Ne večini ljudem se to ne zdi nemoralno, mi imamo s takimi dedeči, ki naše tete še pogledati niso prišli, sedaj pa hočejo denarce, kar dosti težav.
Skratak mislim, da podedovano sprejmi, lahko pa iz tega narediš tudi kaj dobrega, kot so predlagali drugi.

Zakaj sprašuješ,če si se pa že itak odločil?

Sem zasledil tole sicer že starejšo temo, pa vseeno se mi zdi, da ko berem zgornje odgovore, da ste mogoče nekateri temu dediču naredili krivico.

Jaz mislim, da bi bilo treba v tem primeru najprej vedeti, zakaj pravzaprav dedič in njegovi starši nimajo nobenih stikov.
Šele na podlagi tega bi lahko presojali ali je kritika upravičena ali pa mogoče sploh ne.

Kot prvo se je potrebno namreč zavedati, da ko dve strani nimata stikov, zelo redko krivdo za to nosi le ena stran, ampak ponavadi kar obe strani.

Obstaja pa tudi možnost, da se je komu izmed njih zgodilo kaj hudega in se je zapru vase in zaradi tega “ne morajo” imeti stikov, čeprav bi si oboji to želeli in zaradi tega vsi zelo trpijo.

Ali pa bi dedič rad pomagal svojima staršema, pa jima ne more, oziroma ne zna in ne vidi več pomoči in ker ima svoja starša zelo rad se je rajši umaknil, ker težko gleda kako trpi nekdo, ki mu je zelo blizu.

Iz pisanja dediča se namreč vidi, da ima kljub vsemu nek spoštljiv odnos do svojih staršev, že zaradi tega, ker se sprašuje, če se morda nebi iz moralnih razlogov dediščini odpovedal.
Kajti nekdo, ki bi bil po značaju “slab” človek se sploh nebi nič spraševal ampak bi brez pomislekov dedeiščino sprejev.

Skratka dejstvo je, da bi bilo potrebno vedeti več podrobnosti, ne pa kar obsojati nekoga kar takole napamet, ker s tem ne boste pomagali ne njemu in ne njegovim staršem.

lp

Stiki nimajo nobene zveze z dedovanjem, razen če te starši razdedinijo, se mi pa zdi, da naša država tega ne dovoljuje. Če bi podedoval po daljnem stricu iz Amerike, ki ga nisi nikdar videl bi tudi premisljeval ali vzeti ali ne?

dedič:
“Vendar po drugi strani pa bodo potem verjetno vseskupaj pobrali daljni sorodniki ali pa celo država RS, kar pa zopet ni moralno…”

V kolikor se boste vi kot edinec dediščini odpovedali (kar je v praksi resnici na ljubo zelo redko), bodo po vaših starših dedovali sorodniki drugega dednega reda, torej najverjetneje vaši bratranci in sestrične, če pa tudi teh nimate, potem pa naslednji, ki so po dednem redu na vrsti za dedovanje. Seveda vse to velja samo pod pogojem dedovanja po zakonu, torej če vaši starši nebi napravili oporoke. V proračun gre dediščina samo v izjemnih primerih, ko zapustnik nima prav nobenega sorodnika oziroma potomca.

z lepimi pozdravi

Mislim ravno nasprotno, sam bi se odlocil postaviti tako vprašanje na forum samo v primeru če bi imel slabo vest, katero bi hotel umiriti z pozitivnimi odgovori kot je recimo vaš. Človek ciste vesti in poštenega namena takoj ve kaj mu je storiti v teh situacijah, in samo dvom producira taka vprašanja.

Lep pozdrav

Meni se zdi nemoralno oz. bolno razmišljat o dediščini dveh ljudi, ki ŽIVITA in ki sta tebi podarila življenje. Bljak!

Anina, se strinjam. Glavna miselna preokupacija mu je, ali naj pobaše to dediščino ali ne, da bi obiskal starše, ki sta še živa, pa mu ravno ne pade na misel.

Je zelo nemoralno, vendar …. dam roko v ogenj, da bi večina vseeno vzela dedovano. žal, tako je.

Hvala bogu imam super starše in se super razumemo.

Zaradi svojega zdravja najprej premisli, zakaj nimaš stikov s starši in ali jih nebi bilo mogoče obnoviti.
Sicer pa, če te ne bosta starša razdedinila, kar lahko storita, ne vem, zakaj bi ti kompliciral in se odpovedoval dediščini, če si edinec?
Morale najbrž nimaš tako visoke, pa tudi brezzveze je, če sta ti pa res kaj hudega storila, boš pač končno malo prišel na svoj račun.
A še enkrat razmisli o vzrokih za tako stanje.

No, tale o podarjanju življenja je pa mimo. Če otroka spraviš na svet, nisi že kar avtomatsko dobra mama. Kaj pa če bi te tvoja starša že od malih nog zlorabljala? Bi jima še vedno pela slavospeve o podarjanju življenja? Seveda bi, ker si svetnica, ane :-))
Nimaš pojma o teh ljudeh, niti o vzroku, zakaj nimajo stikov, zato ne obsojaj in ne pljuvaj.