Vse je samo stvar prioritete. Če ti hiša in vrt veliko pomeni, se boš naučila vsega in še več, da boš hišo nekako vzdrževala. Če imaš denar, itak ni problema, ker plačaš mojstra. Če z denarjem ne moreš razmetavat -tako kot jaz- se pač naučiš…če nisi leva. Bazen postavit, kosit, barvat, zbrusit, položit laminat, itd..to vse še gre. Problem je tam, kjer rabiš moško moč. Ampak za to pač prosiš soseda ali koga bližnjega.

Zame so nasteta dela kar ženska dela že dolgo časa.

Nekaj malega se nikomur ne plača. Zelo mastno zaračunajo,+ čaka še jih

Berem in se kar malo čudim odgovorom. Meni se ne zdi smiselno, da 1 ali 2 osebi  ostajajo v velikih hišah. Z možem imava 300 m2 veliko hišo, midva sva se pogovarjala, da bi hišo prodala , daj so otroci vsi že na svojem,  midva pa bi  šla živeti v manjše. Da bom na stara leta suženj hiše, imela vse sobe zaprte, vseeno se prah nabira, posredno se ogreva.  Ni šans. Tudi mož je rekel da ne želi tako ziveti. Da bi pa bila vdova, pa sploh ne pomislim na kaj takega. Absurd

Bravo. Čist enako razmišljam. Kaj bo enemu ali dvema odraslima človekoma velika hiša? To je absurd. Greš v manjše, uživaš , greš kam. In to da z lahkoto najdeš nekoga za košnjo, malo morgen,  smo iskali za taščo in tasta, je prišel dvakrat, tretjič je bil na dopustu, nato ko bi moral priti , se ni več javil. Smo iskali novega, je prišel enkrat, nato javil, da nima več časa. Plačali smo 20 EUR na uro, ravna manjša parcela 500 m2, v 40 minutah je bilo končana košnja, s tem da smo zmeraj plačali polno uro. Edino čistilke so pridne v smislu da se držijo dogovora in pridejo.  Majstre za vodovod čakaš in čakaš. Za obrezati spet čakaš sosede ali znance, potem je tast neučakano  sam lezel na lestev in padel , si razbil nos, arkado, smo ga peljali šivati.

Lej ali se lahko vsaka sama odloči, kaj je za njo smiselno in kaj ne? Nekatere kar nekaj sugerirate in oznanjate, kot edino primerno in sprejemljivo. Pač prodajta in pojdita v manjši flet. Meni je mojih 200 m2 všeč. Ko ne bom več fizično ne bom več zmogla, bom poiskala drugo opcijo.

Do takrat pa je moj dom, moje kraljestvo.

Poznam pa popolnoma nasproten primer. Sodelavka je ovdovela, prodala hišo, kupila malo stanovanje obema otrokoma (oz. enega je imela od prej), sebi pa gansonjero. No, pri 60-ih bi si pa jaz želela vsaj še spalnico posebej, da mi obleke ne smrdijo po kuhinji. To se mi zdi pa premalo za nek komfort. Denar je imela, ampak pravi, da se ji ne ljubi pospravljat. Garsonjero moraš še bolj!

Sem ostala sama v veliki hisi. Tudi otroci so se odselili. Sama sem znala narediti vse, sem pac bolj tehnični tip. Ampak delo je bilo pa kar naprej. In me je nekega dne preblisnilo…zakaj že vztrajam v tej veliki hiši?

Sem jo prodala, kupila solidno veliko stanovanje in uživam. Imam čas za izlete, ni mi treba skrbeti, če bo kaj narobe s streho, pečjo itd. V glavnem- meni je super.

Tako ja, podobno razmišljam. Že za dva so hiše na koncu prevelike. Bi pa edino gledala na to, da bi imela morda eno sobico, če pridejo vnuki na obisk ali kdo drug lahko prespi ali jo imaš pač za večje omare. Ampak to vidiš sproti, kaj ti življenje prinese.