To doma postavljenje mej za situacijo v trgovini pri majhnem otroku je približno isto, kot če bi ga pri 5 letih učil vozit avtomobil po angleškem principu po levi strani zato, da bo pri 18 letih znal vozit v Sloveniji…

…Ker namreč otroci se naučijo kontrolirati same sebe ne zato, ker mu v zaprtem prostoru postavljajo teoretične meje, pač pa na podlagi izkušenj, doživetij, predelanih izkušenj s posledicami, prijetenimi in neprijetnimi, na koncu pa zrelost otroka* odloča ali bo to zadevo hitro ali počasneje osvojil.

* o zrelosti lahko vidiš tudi tu na forumu, da gre za različno stopnjo zrelosti pri vsakemu posamezniku, kljub temu, da smo načeloma tu gor odrasli ljudje[/quote]

Če otrok doma spoštuje besede starša in ga upošteva, ne bo težav niti v javnosti, neglede na starost. Če mu je pa doma “vse” dovoljeno, če on komandira celo družino, bo pa ob vsakem izhodu/javnem prostoru, kjer se od ljudi pričakuje določeno vedenje, velik problem.
Starš načeloma ve kako se kje obnašat, da v družbi veljajo določene norme obnašanja, otroku je pa to tuje, zato se upira. In prav je da se otrok upira! S tem dokazuje, da je umsko zdrav. Od staršev se pa pričakuje, da mu postavijo pogoje v katerih bo mali dojel smer vojžnje 😉

Mogim otrokom pri 5ih letih ni jasno niti to, da v prometu obstajajo določena pravila kaj šele, da bi upoštevali smer vožnje…

Ja, res je, otrok rabi tudi negativne izkušnje, da doume pravila, težava je le, da starši začnejo prepozno, šele, ko se jim mali meče po tleh sredi štarcune, jim svane, da nekaj ni ok. Mnogim tudi takrat ne….
Taki potem iščejo opravičila za otrokovo neprimerno vedenje, namesto, da bi bolj dosledno zastavili meje.

Vzgoja otrok ni večno iskanje opravičil za njegovo neprimerno vedenje. 😉