… s strani mojih staršev. Pravzaprav skritizirata prav vse kar naredim. Kar naprej mi težita, da naj manj jem ker sem debela (pri 169cm imam 69 kg- torej še ne prehudo) in da ko sem živela pri njiju nisem bila nikoli močna. Potem, kako vzgajam hčerko, zakaj še nisem v službi, a bom že enkrat napisala diplomo, zakaj še enga otroka če še nimam službe… Kakšno razočaranje da v življenju ne bom dosegla ničesar razen bila gospodinja, da me nista 20 let šolala da bom sedaj doma…
V glavnem ko prideta na obisk dobim kurjo kožo že ko vidim avto. Ponavadi zbežim v kakšno drugo sobo ali pa dam radio na glas. Poskusila sem tudi s tem da sem rekla: ok prav imata debela sem šole ne bom nikol naredila a mi data zdej miiiiir! Ne vem kako naj jima rečem naj se brigata za sebe in če sem ju razočarala pač smola.
A imam edina tako zahtevne starše, ki pričakujeta da bi mogla do sedaj prepotovati že pol sveta in imeti plačo po kak milijon na mesec?

Ups me je mal zaneslo, ha ha!
Lep dan!

Saj si res obupna… Zamisli se, no, nad sabo.

Ne, ne, saj se hecam. Vesela bodi, da živiš na svojem in da ti ju ni treba poslušati vsak dan 🙂

Te razumem popolnoma. In hkrati se strinjam z drugim delom posta od Katarine – da si na svojem. To je pa še več vredno.

Lp, Petra

mogoče si ti malo preveč proti njima nastrojena, ker nikjer ne vidim da bi od tebe zahtevala nemogoče. v končni fazi ti želita samo dobro.

če te pa tako nervirata, potem ju pač ignoriraj, tako kot do sedaj.

Smilijo se mi tvoji starši, da ne premorejo toliko ljubezni do svojega otroka in mu stojijo ob stani pa kakršenkoli že bil!!
Želim ti še enega otroka, če si ga želiš, službo, ki jo boš že našla in veliko ljubezni do svoje družine!

Povej jima, da če nista zadovoljna s tabo je to čisto njun problem. Potem sta pač “falila pri vzgoji” in naj se ubadata sama s sabo zaradi tega. Ti si si všeč in se zaradi njiju ne boš spreminjala. Če jima ni všeč, kar vidita, naj hodita gledat druge.
Potem pa skozi eno uho noter in skozi drugo ven. Res nima smisla, da se sekiraš, ker sta očitno taka, da ko bo vse s spiska poštimano, bo pa nov spisek tvojih napak.

Obstaja pa še drug vidik: njihov. Starši vedno želijo za svoje otroke oh in sploh in so žalostni, če tega ne dosežejo…

Moja mama npr. mi je težila zaradi diplome 600/uro, meni pa se nikamor ni mudilo. Seveda, že kot absolventka sem dobila krasno službo, pa se mi ni dalo… Mama pa je težila. Da sem sposobna itd. Poln kufer sem je imela. No, pa sem diplomirala. Pa je mir. Tudi jaz sem bila zelo zadovoljna. Še danes sem ji hvaležna. Potrebovala sem samo vzpodbudo.

Morda tvoja starša razmišljata podobno. Je pa to tvoje življenje in zanj si odgovorna samo ti in takšno bo, kot si ga boš sama naredila.
Če ti ni všeč, da težita, jima povej. Enkrat za vselej.
Morda pa te razjezi, ker sta tvoja slaba vest? (Pri meni je bilo to!)

Zgoraj napisano je le moje mnenje. Nisem te imela namena ne prizadet, ne napadat, nič od česarkoli…

Lep dan,
Irena.

Joj, kaj bi dala da bi imela take starše – še žive.

Normalno da starše skrbi zate dokler so na tem svetu in nasvete ti delijo zato, ker ti želijo dobro in ne slabo.
Daj zamisli se malo. Čudno da tega še nisi začutila saj imaš že svojega otroka.

lep pozdrav

Z mojimi ( posebno z mamo ) je isto…sem edinka…samo za primerjavo visoka 175 cm / 70 kg…pa se zavaljena in debela ( dobesedno tako )….diplomirala na višji, imam super službo, otroka…

V glavnem za njo sem nesposobna živčna mati, kateri bodo kmalu vzeli otroka……mislim…no comment…

Vse zgornje mi je že večkrat povedala direktno v obraz….

Še nikoli v življenju me ni pohvalila,itak nič ne znam narediti, karkoli si kupim ( mislim obleke ) ji ni všeč in vedno ali mi je premajhno / ali preveliko….

Res da mi starši dosti pomagajo; hodijo po tamalo v vrtec, kuhajo…..ma ni vredno…..

Na žalost nimam tašče / tasta, tako da si to ” lahko privošči “…sicer me nebi več videli….

Reci jima naj se brigata zase, saj te nista “naredila” zato, da bi ti izpolnjevala NJUNE želje….ali pa jima je dolgčas v življenju, pa pač “skačeta” po tebi….

Jaz se moram pa kar strinjati z IrenoZ.

Tudi pri meni drži, da kadar me starši (ali kdo drug) opozarja na stvari, s katerimi tudi jaz nisem zadovoljna, me to prizadene in sem zelo jezna. Ker mi stopijo na žulj, na mojo ranljivo točko.

Kadar pa se starši z mano ne strinjajo oz. me ne podpirajo pri stvareh, za katerimi pa jaz trdno stojim in vem, da delam prav, takrat pa me njihovo nasprotovanje ne gane prav dosti.

Pomoje gre za to, da imaš tudi sama verjetno malo slabo vest glede diplome, kilogramov, službe in te zato boli, ko te starši na to opomnejo. Ampak ne mislijo nič slabega. Le želijo ti to, za kar mislijo, da si tudi sama želiš. Nekako te želijo spodbuditi, da bi več naredila za sebe, a to pač počnejo na napačen način. Namen imajo pa verjetno dober.

kaj naj rečem imaš ambiciozne starše, in očitno ti nisi taka.

No, jaz sem skoraj isti primerek. vedno samo o tej diplomi, in zdaj moraš čimprej končat, pa kako boš živela, pa bla, bla, bla.

A vem, da imata, vsaj kar se diplome tiče, prav, in da mi bo enkrat še žal, da nisem že prej. Saj mi je že zdaj, če pomislim kolko cajta sem prej imela čeprav sem delala v eni super službi.

Ah, saj bo že.

hja, če tole preberem vidim naslednje stvari:
– očitno si se zanemarila
– šole nisi dokončala, tudi je vprašanje, ali jo sploh nameravaš
– službe nimaš
– s samo enim dohodkom bosta z možem morala preživet še dodatnega otroka. če vam gre dobro, super, če pa bolj tenko piskate pa…

očitno mislita, da rabiš par brc v tazadnjo, da se zmigaš.

odkrito povedano, če bi bila na njunem mestu, pa če bi mi bilo kaj mar za svojega otroka, bi verjetno počela isto

je pa tudi vprašanje, kaj ti hočeš od življenja. če hočeš biti mama in gospodinja in skrbet za družino, pa če vam finančno znese, jima moraš to nekako dopovedat.

če pa to ni to, kar ti pričakuješ od življenja, se pa malo zamisli.