nesporazumevanje z možem

Kako rešiti nerazumevanje z možem, ker
* se noče pogovarjati dovolj in reševati težav (težav!!! NE – o izletih, naravi, njegovi srajci in kravati , njegovi … JA)
* ni mož beseda pri otrocih za TEŽAVNE stvari – se umakne
(sicern naredi marsikaj, se ukvarja z otrokom pri “lepih” stvareh – sprehod, izlet, računalnik, glasba … jaz pa postajam tečna mama –
uči se, umij se, kličem na kosilo, pospravi …)
* meni očita stvari, svojih napak ne vidi

Menim, da je največji problem, ker ne najdem pogovornega kontakta (kar je pravzaprav pri današnjem tempu življenja zelo težko – služba, treningi otrok, šolsko usmerjanje otrok na sistemu biti ali ne biti že v rosni mladosti, urejenost doma, okolja, obleke …. standard …. in prosti čas?!

LP Rika

Ja, ja problem je komunikacija. Velikokrat pa sam pojem komunikacije.

Tudi moj si velikokrat komunikacijo predstavlja v obliki, Ja, Ne, zavijanje z očmi!

In prav imaš, v začetku najine veze, ko sva imela več časa sva se več pogovarjala, skupaj sanjala, sedaj pa zaradi pomankanja časa velikokrat pozabiva, kako je pogovor pomemben.

Predlog! Potrebno si je vzeti čas. Vem, da je to lažje reči kot storiti, ampak se je potrebno potruditi, drugače je zveza obsojena na propad.

Veliko pogovorov!

poli

ja pa se v postelji malo pomenita…namesto da kar skočita drug v drugega pol pa ni cajta hahaha

Živjo!

Kopirano od Medvedka Pu-Ja, forum Starši staršem!

Partnerski odnosi: zavestna odločitev

Spremembe PARTNERSKI ODNOSI: ZAVESTNA ODLOČITEV
Od romantične do zrele ljubezni

Andrej Trampuž, univ. dipl. psiholog

Ste se kdaj počutili, kot da ste v svoji partnerski zvezi zašli v slepo
ulico? Ste se vprašali, ali ste v resnici izbrali pravega partnerja? Ste
sanjali o ljubezni in sreči, nato pa padli na trdna tla?

Partnerska zveza je
osebnostno in duhovno popotovanje, ki se začne z vznemirljivo
privlačnostjo, vodi skozi trnovo pot odkrivanja samega sebe in partnerja
ter se končuje v tesni, ljubeči in trajni zvezi. Ali bomo prišli do
konca poti ali omagali kje na sredi, ni odvisno od tega, koliko sreče
bomo imeli pri izbiri pravega partnerja, pač pa od naše pripravljenosti
za odkrivanje skritih kotičkov svoje lastne osebnosti.” (iz knjige
Najina ljubezen, avtor Harville Hendrix, začetnik terapevtske šole za
partnerske odnose Imago).

Partnerski odnos se običajno začne s čarobnim občutkom zaljubljenosti,
ki ne traja večno. Ko izgine občutek enosti, ki jo da zaljubljenost,
zaljubljenca spoznata, da sta dve različni osebi, še zdaleč ne taki, kot
sta se videli na začetku. Prvotni občutek povezanosti izgine in čeprav
sta skupaj, se čutita daleč drug od drugega. Ker je praznina boleča,
nehote pridejo prav otroci in delo z njimi, milijon opravil po hiši,
televizija, prekomerno delo, ločeni hobiji ali celo ljubimci in različne
omame. Ko pa sta skupaj, kar ne vesta, zakaj si gresta na živce in zakaj
se lahko tako hitro prepirata zaradi vedno enakih nepomembnih
malenkosti. Kaj se dogaja?

Neizpolnjene potrebe iz otroštva

Razlog, da se dva človeka zaljubita, presega fizično privlačnost, željo
po druženju, celo podobnost vrednot in interesov. Sega daleč nazaj in
ima korenine v neizpolnjenih potrebah in ranah iz otroštva. Pri tem ne
mislimo na travme zaradi spolnega ali fizičnega nasilja v otroštvu ali
na posledice, ki jih otroku puščajo ločitve staršev, njihova smrt ali
alkoholizem v družini. Gre za neprijetne izkušnje, ki jih niti ne
zaznamo, pa vendar še po dolgih letih vplivajo na partnersko zvezo. Gre
za vsa naša neizpolnjena hrepenenja po nežnosti in varstvu na naši poti
iz otroštva. Tudi če smo odraščali v varnem in skrbnem otroštvu, so se
nam v dušo zarisale nevidne brazgotine, saj nobeni starši, še tako
predani, niso sposobni popolnoma zadovoljiti vseh otrokovih potreb.

Drugo obliko otroških ran smo dobili v procesu socializacije, skozi vsa
sporočila, ki smo jih dobivali od okolja o tem, kdo smo in kakšni naj
bomo. Tudi te igrajo v zakonu veliko, toda prikrito vlogo. Vsaka družba
si je izoblikovala zbirko načinov obnašanja, pravil, prepričanj in
vrednot, ki naj jih otroci prejmejo, starši pa so najbolj odgovorni, da
jih nanje prenesejo. Kljub najboljšim nameram, so sporočila, ki jih
prejmemo, pogosto grenka. Nekaterih misli in občutkov ne moremo imeti,
odreči se moramo nekaterim naravnim oblikam vedenja, zatajiti nekatere
sposobnosti in nagnjenja.

Tako nastane izgubljeni jaz,
tisti del, ki smo ga zatrli zaradi zahtev okolja. Na primer: v določenih
okoliščinah ničesar ne občutimo, ne moremo misliti, nikoli ne plešemo,
nismo posebej kreativni … Gre za naše naravne sposobnosti, ki so bile
izrezane iz naše zavesti. Niso uničene, še vedno jih imamo, toda
trenutno niso del naše zavesti in zdi se, kot da jih nimamo. Da bi
zapolnili praznino, razvijemo pročelje, za katerim se skrivamo, svoj
neresnični jaz. Njegova naloga je prekriti zatrti del resničnega jaza in
nas obvarovati pred novimi duševnimi ranami. Naša prvobitna popolnost,
tista čudovita, ljubezniva narava postaja vse bolj zakrita. Da se
zaščitimo pred kritiko, v samoobrambi nekatere svoje negativne poteze
zanikamo. Na primer: “Nisem hladen in nedostopen, temveč močan in
samostojen.” Ali: “Nisem slabič, temveč le bolj občutljiv.” V bistvu to
drži. Te negativne lastnosti niso del prvobitne narave. Nastale so iz
bolečine in so tujek, ki nam pomaga prebiti se skozi zapleten in včasih
sovražen svet. Vendar to ne pomeni, da teh lastnosti nimamo, okolje
lahko kadar koli potrdi, da jih imamo. Toda to, da jih zanikamo, nam
pomaga obdržati pozitivno podobo o sebi in preživeti. Te negativne
lastnosti postanejo zanikani jaz oziroma del neresničnega jaza, ki ga je
še posebej boleče priznati.

Romantična ljubezen

V naravi obstaja naravna težnja, da narava nenehno poskuša zdraviti
sebe. Prav tako tam, kjer so čustvene rane, narava prične s procesom
zdravljenja. Vendar, ker so čustvene rane vedno rane v odnosih, se lahko
pozdravijo samo v odnosih. Tako nezavedno iščemo nekoga, ki nam bo
pomagal zaključiti otroštvo, zaceliti rane iz otroštva in ponovno
pridobiti popolnost. Pri tem kaže, da lahko naša duševnost sprejme
čustveno zdravljenje le skozi nekoga, ki je podoben tistim, ki so nas
ranili. Prirojena težnja po popolnosti zahteva izbor partnerja, ki ima
največje možnosti za ozdravljenje naših otroških ran in izpolnitev naših
neizpolnjenih otroških potreb. Da bi se to zgodilo, potrebujemo
povezanost z nekom, ki je dovolj podoben staršem, ki so nas ranili.

Vendar nihče pri zdravi pameti ne bi izbral nekoga, ki ima podobne
negativne značilnosti kot starši, ki so ga ranili. Kdo bi zavestno iskal
partnerja za življenje, ki je depresiven, kritičen, nedostopen? Kot
rešitev je narava ustvarila romantično ljubezen. Ta nas začasno omami,
skrije naši zavesti negativne lastnosti našega partnerja in ustvari
veliko pričakovanje, da bodo naše neizpolnjene potrebe izpolnjene in
stare rane ozdravljene. V tem stanju ostanemo, dokler nismo v zvezi
dovolj globoko povezani. Romantična ljubezen je torej način, da se
povežemo z nekom, ki bo čez čas neskladen z nami na zelo poseben in
za nas pomemben način … ker je to oseba, ki jo potrebujemo za
zdravljenje.

Spopad za prevlado

Po poroki, ali ko smo skupaj
dovolj dolgo časa, opoj popusti, obveze padejo z oči in vidimo svoje
partnerje takšne, kot v resnici so, depresivne, kritične, nedostopne,
nezanesljive – izredno podobne negativnim potezam naših staršev.
Odnos
preide v fazo spopada za prevlado, ko partnerja poskušata drug drugega
spreminjati po lastnih željah in pričakovanjih. Začne se psihološka
drama, ki se imenuje nezavedni zakon. To je zakon, v katerega partnerja
prinašata svoja skrita hrepenenja in privzgojene vedenjske navade iz
svojega otroštva, ki ju neizogibno vodijo v nasprotja in spore. Pri tem
uporabljata negativne načine, kot je na primer kritiziranje, da bi
dosegla pozitiven rezultat. To nikoli ne uspe. Večina zvez na tej
stopnji odnosa obstane in živi tako do konca, kar pomeni do smrti ali
ločitve. Mnogo ljudi tu pobegne. Napačno zaključijo, da so napravili
bistveno napako v izboru, ne vidijo, da je v resnici to naravni načrt za
čustveno zdravljenje. Skoraj polovica parov se loči v tem obdobju. Nato
ugotovijo, da so pač slabo izbrali in gredo v naslednjo zvezo, kjer se
ves krog začne ponovno.

Pri tem je pomemben še en dejavnik v procesu izbire partnerja. Ne samo
da se povežemo z nekom, ki bi lahko bil najboljši zdravilec za nas,
ampak se znajdemo z nekom, ki zahteva od nas, da zrastemo na
področjih,
kjer imamo pomanjkljivosti, da bi mi bili lahko zdravilec za njega. Kar
en partner potrebuje za zdravljenje, je drugi najmanj sposoben dati –
dokler se del jaza, ki je bil zatrt, ne aktivira in se značajske obrambe
ne omehčajo. Ko se en partner raztegne preko svojih omejitev, da bi
zdravil drugega, v procesu sam postane bolj cel.

Na primer, če smo se kot otroci naučili zaščititi se s potiskanjem
čustvenih plati našega jaza, se najdemo skupaj z nekom, ki bo zahteval,
da delimo z njim svoja čustva, ker je to pomembno za njegovo
zdravljenje. Če smo se naučili biti pretirano čustveni, bomo našli
nekoga, ki nas bo rotil, da postanemo bolj razumski in premišljeni. Če
smo ugotovili, da je nevarno iskati stik ali čustveno bližino in smo
postali tihi in oddaljeni, bomo pritegnili nekoga, ki bo potreboval od
nas čustveno bližino. Če smo se naučili kot otrok, da smo preveč
oklepajoči, nas bo pritegnil nekdo, ki nas bo prosil, da mu damo
prostor, spoštujemo njegovo samoto in uživamo njegovo svobodo.

Dobra novica je, da se začnejo dogajati čudovite stvari, ko se par
zaveda tega procesa in se odloči, da sodeluje z zdravilnim načrtom. Par
stopi v fazo zavestnega zakona.

Zavestni zakon

To, kar je prej izgledala past, sedaj postane rešitev. Na temeljih
zavestne odločitve ostati skupaj partnerja spoznavata sebe in drug
drugega v novi luči. Zapreta izhode in obudita ljubeče obnašanje. Z
novimi spoznanji in novim odnosom postaneta zdravitelja drug drugemu.
Podarita si tisto, po čemer hrepenita že od otroštva, in si medsebojno
pomagata ponovno pridobiti svojo popolnost.

Za zavestni zakon je
značilno, da sta partnerja spoznala, da ima ljubezenska zgodba skrite
cilje – ozdravljenje otroških ran. V zavestnem zakonu si prizadevati
ustvariti realnejšo podobo svojega partnerja. Prevzemati začneta
odgovornost za to, da si medsebojno pokažeta, kakšne so njune
potrebe in
želje. V odnosih postaneta bolj premišljena. Naučita se vrednotiti
potrebe in želje partnerja na tak način, kot vrednotita svoje potrebe in
želje. Prepoznavati začenjata temne plati svoje osebnosti. Naučita se
novih načinov zadovoljevanja svojih osnovnih potreb in v samem sebi
začenjata iskati moči in sposobnosti, ki jima manjkajo. Bolj se
začenjata zavedati svoje potrebe po ljubezni, popolnosti in združitvi s
svetom. In nenazadnje sprejmeta dejstvo, da zavestnega zakona ni
lahko ustvariti.

..eh, draga moja …tega se z leti navadiš….spremenila ga ne boš….nabavi si psa, pa z njim komuniciraj….te bo vsaj poslušal…

Hvala vsem za vaše misli. Trudim se zase, kolikor mi rata (sprehod, narava, telovadba … sama in z možem in z otrokoma). Pa muca smo tudi nabavili (za otroka), mož je ljubosumen nanj (se hecam – samo reče, da ga zelo cartam – vsi ga cartamo.

LP Rika

Tvoje izkušnje danes?

Lepo napisano.