Trenutno zaradi okevanja po neki poškodbi hodim, a precej počasi. Se pred kratkim sem imela bergle. Zdaj sem brez, a res nisem hitra. Sem šla na pošto in srm morala prečkati parkirišče. 1 voznik me je skoraj podrl, 1 se je ustavil  in kilil z rokami, češ  naj pohitim.

No, ne morem.

Šla sem v trgovino, samo  malenkosti, ket več niti ne morem nesti. Ampak na blagajni nisem okretna in spet za mano ena ženska čisto živčna.

A mislite, da je vsak, ki je počasen, malo za luno ali kaj?

Povsod najdeš take klince, ki se jim prav na hudičevo mudi.Tudi za volanom.Vozijo brezglavo kot norci, prehitevajo v škarje, prehitevajo čez polno črto, ignorirajo omejitev hitrosti..

Takih je za deset avtobusov.Potem je pa na semaforju rdeča luč in pristane tik pred mano…In kaj je profitiral s takim divjaštvom?         Kar imajo v glavi- jaz pravim- tako se pa obnašajo.SLAMO pač…Kaj drugega biti ne more…

ki bo neučakan in nestrpen, povsod. Ne oziraj se na take.

Sem pa opazila, da so tam , kjer je gneča najbolj nestrpni ravno upokojenci. Neučakani in nestrpni  zelo. Seveda pa vozniki nisi nič boljši.

Žal popolnoma normalno. Na tvojem mestu bi vseeno imel eno palico v rokah, da se vidi da rabiš več časa… pa da mi  lahko zažugaš z njo.

Palice nimam, ker se moram naučiti hoditi brez.

Tudi sama lahko kaj naredis zato, da das ljudem do znanja, da zal hitreje ne gre.

Torej, na prehodu za pesce pogledas voznika in mu pokimas z glavo v znak zahvale, da je ustavil, ce ti maha in gestikulira, da hodi hitreje, gestikuliras nazaj s kretnjo skomiga in nasmeho ali nakazes, da te boli hrbet, koleno, kolk, karkoli ze in ne mores hitreje.

Na blagajni pa tudi, ce vidis, da so ljudje za teboj nestrpni, se opravicis in reces, da zal ne mores hitreje, ker si po poskodbi.

Sem bila v enaki situaciji in se zdaj imam 2-3x na leto obdobje, ko me fajn boli in sem gubalno ovirana in pocasna, pac nakazem, povem, dam vedet na tak ali drugacen nacin, da se opravicujem, a hitreje ne gre.

Je to res tako tezko? Pricakujes prijaznost in uvidevnost drugih, sama pa tega ne dajes.

Se ne strinjam, da se pred drugimi pomiluje, da bi razumeli. Nikakor, čeprav si mislila ti dobro, vem.

Včeraj je ena gospa čarala s centi na blagajni in brskala, pa ni bila stara. Med goro šare v denarnici je iskala drobiž. Pa, daj človek zaokroži in mir. Mah potem ona bi mogla nakazat na težave v glavi?

Te razumem. 4 leta hodim z berglo in ravno zaradi taksnih “ljudi” sem dobila velik strah, sploh na semaforjih. Se mi je ze zgodilo, da sem se obrnila in iz strahu odsla domov.

Pa grem samo kratke razdalje (nujne), vse plocnike imam vnaprej preracunane, ampak zal za vsak opravek moram preckati mestno vpadnico.

Ljudje se ne zavedajo, da lahko v hipu zbolis, nimas koga, da bi te peljal in, da smo konec koncev pesci enakovredni na cesti-tudi mi, Malo pocasnejsi. Lp

Saj skomignem, oziroma nakažem, da sem opszila, da nekoga oviram, a da ne morem nič.

Sem na parkirišču, kjet je bilo res veliko prostora, počasi lezla iz avta. Pač najprej ena noga, obrat, druga noga, pa da vzamem kljuc, telefon, torbico, da vstanem, se premaknem, se obrnem, zaprem vrata, grem stran od avta…to traja.

In ena starejša gospa, je hotela parkirati ravno zraven mene in je trobila in trobila. Ne vem, v čem je point, da je morala parkirati točno tam?!

Pomaham gospe, ki caka, pomigam, nakazem, da se trudim in delam na tem, da se spravim iz avta.

Torbico, kljuce, vrecke in vse stvari imam pa vedno tako pripravljene, da samo vzamem in grem, nikdar nic ne saram, zbiram ali brskam, vse je vedno pripravljeno, torbica in ostalo prirocno zlozeno na sedezu, kljuc v zepu.

Ja, saj je pripravljeno, a moram vzeti. Torbicobiz sedeža, telefon iz predala, ključ od avta…

Ti se že sama vnaprej preveč obremenjuješ, kaj si bo kdo mislil o tebi in kako boš speljala. Nehaj se sekirat, mimgrede bo lahko na tvojem mestu.