Mislim, da veliko ljudi potrebuje samo pogovor brez obsojanja, z naklonjenostjo, in to je to. Da se lahko iskreno izrazijo in ostanejo sprejeti. In to dobijo pri terapevtu.

So pa tudi terapevti samo ljudje in v takih pogovorih se vzpostavi intima in verjamem, da pridejo situacije, ko je izredno težko tudi za terapevta zadržati razdaljo. Se pa tekom študija posveča tudi tem vprašanjem. Vem, da so neka pravila, da se ne smeš zaplesti s klientom vsaj še dve leti po končani terapiji. Najbrž se zgodi, da se klient/ka in psihoterapevt/ka zares ujameta in se zaljubita, bistveno, da v tem primeru zaključita s terapijo in da ne pride do zlorabe s strani terapevta, torej mora iti za psihično že zelo stabilnega klienta, ki se za takšen odnos odloči iz enakovrednega položaja. Pa seveda, da to naredita odgovorno do vseh ostalih vpletenih (morebitnih partnerjev, otrok), da se odločita za resno zvezo. Saj se je temu res treba na vso moč izogibati, ampak življenje ima svoja pota. In tudi če je g. Možina to res naredil (ne vem) in če se je odločil za resno zvezo z bivšo klientko in se ni zapletel z vsemi ostalimi n-klientkami(da je bila ta izjema), jaz v tem ne vidim takega problema, da zato ne bi več smel opravljati svojega poklica.

Diagnostika pa je super, ampak vsi smo unikati in se nas povsem popredalčkati ne da. Drugače pa imajo tudi psihoterapevti predmete psihodiagnostike, razvojno psihologijo, prakso v psihiatričnih ustanovah idr. Zavedajo se, kje se njihove kompetence končajo, kje pa lahko pomagajo. Pa kliničnih psihologov z opravljeno doizobrazbo iz psihoterapije je premalo, da bi pokrili vse potrebe po psihološki pomoči, ki jo ljudje potrebujejo.