Je popolnoma vseeno, dejstvo je, da je resnica takšno kot jo tu bereš, saj vsak napiše samo to kar misli in čuti.
Za isto mizo bi bili vsi malo bolj pocukrani.

Ne boš verjel, amapk poleg tega, kar ti pišeš, jaz hodim še v službo. Pa še študiram tudi. Pa v vrtu nimam težav. Gume menja vulkanizer in to ne boš verjel, le 2x letno ga zapeljem tja.
Odtoki v kuhinji: če ne zlivaš vse svinjarije notri, se ne zamaši tako pogosto.
Sadno drevje ti sadiš vsako leto? Jaz ne. Jaz ga samo obrezujem vsako leto. Tudi ploščic ni treba vsako leto polagat. Ponavadi to drži leta in leta, ti moraš to kar naprej početi?
Veš ne boš verjel, ampak v vrtu imam polno snega, vse čaka, ni panike. Ti moraš v snegu delat?
Hm, vidim, da si mahnjen na videz, za šmensi majčke. Veš namesto šopinga ti priporočam športanje, bo bolj koristilo.
Predlagam ti tudi, da manj visiš na monu in več športaš. Pa namesto vseh filmov pogledat, predlagam šport.

Nisem zagreta pristašica Junga, tu sem ga uporabila le kot iztočnico, ker je pač povedal nekaj zelo bistvenega.
Ja, šport kot meditacija je seveda vsekakor možen, samo to ni šport, ki ti sproža adrenalinske/hormonske nalive. In sam po sebi je premalo oz. težava je v tem, ker ga le malo ljudi jemlje ‘meditativno’. Večinoma ga jemlje kar lepo ‘hiperaktivno’.
Vsi vemo, da zagrizeni športniki velikokrat poročajo o ‘duhovnih izkušnjah’, samo le-te so normalen stranski produkt naporov, so doživetja, pljuski energije, ne pa resno raziskovanje samega sebe.

Dejstvo je pač, da se folk futra na ‘doživljanjih’, tudi duhovnih/energijskih – samo z resnim duhovnim raziskovanjem to zveze nima. Ima pa velikokrat zveze z ego futrom, begom in ‘energijskim zadevanjem’.

Samo kot rečeno, cela družba hlepi po ‘zadetkih’. S športom kot takim ni nič narobe, tudi sama športam – narobe pa je, ko šport – ali pa karkoli drugega – postane ‘droga’ ali ko folk v njemu vidi stvari, ki jih tam ni. Ko folk več ne more biti pri miru, sam s sabo in hlepi po ‘zadevanju” ter s tem teši notranji nemir. Za resno raziskovanje samega sebe je potrebno kaj drugega kot ‘energijske valunge’ in praznjenje odvečne energije.

2/3 Slovencev že spada med pretežke….Če grem po Čopovi, vidim že vsako drugo predebelo najstnico, pri McShitu pa vrsta do stopnic! Vprašajte zdravnike, kakšne bodo posledice čez par let ali desetletij. Ali poglejte na forum Hujšanje, kakšne psihične travme doživljajo ženske s par kilogrami preveč.

Aktivnih žensk se bojijo samo mamini sinkoti, ki so preleni, da bi se spravili h kakšni aktivnosti poleg neta in visenja po kafičih. Tisti lahko kar ostanejo doma. Prav ima tudi druga stran, da nekaterim postane ekstremno športanje cilj in smisel življenja, tudi neke vrste beg pred sabo. Dobro je imeti nekoga, da te opomni, ko greš v skrajnost.

Eh ja, če bi fovšija gorela, bi se eni spremenili v pepel.
Leni ste. Časa imamo vsi enako, vsi 24 ur. Jaz hodim v službo, živim sama, tako, da mi nihče ne odnaša riti, študiram, športam, potujem. Za vse se najde čas.
Res pa je, da ne visim cele dneve na netu, da ne gledam TV oz. zelo malo, da ne kofetkam, da ne popivam, da ne visim pri kozmetičarki in frizerki ure in ure, da skoraj ne vem kaj je telefon, ker ga imam le za nujne klice, da ne opravljam z vsemi znanci……

mir ali veš kaj je zadovoljstvo, blaženost in itd…”Samo to”, ko človek uživa mu zaigra srce, pa če je to sestavljanje doma igračk ali pa vsak dan 10 kilometrov teka ali drugega športa in tebi duhovna vprašanja. To je zadovoljstvo in blaženost. Moraš pa biti tako duhovna, da sprejemaš drugaČnost, da je za nekatere blaženost ležanje na kaču za nekatere pa šport in itd….milijon drugih stvareh – seveda, da 100 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} človek uživa v tem brez kančka slabe vesti.

McShit. ekstremno. skrajnost.

Mumi, mislim da sem se ogrel zate, veš na katere točke pritisnit ;)))

Meni je najbolj smešno to, da ljudje trdijo kako nimajo časa. Pa pogledaš na MOn pa vedo vse čenče, gledajo vse oddaje, vse filme… da ne govorimo o vseh šopingih, kozmetičnih posegih…
Najboljše so mi tiste mone, ki nimajo časa za šport, imajo pa čas za liposukcije, razne čudežne masaže, ki odpravljajo celulit, raznorazne čudežne programe, ki te shujšajo (v denarnico ponavadi) v salonih.

Rekreacija ni ekstrem.
Enim je ekstrem, če gre kdo vsak dan na Rožnik :).

Men je smešno ko se čudijo da je fant ljubosumen. To je nekaj normalnega in nič presenetljivega.

Ženska mora znati kuhati. Zakja bi pa imel moški žensko, če bi si moral vse sam kuhat?
Te novodobne frajle pa bi kar naprej športale.
Jaz imam delo, ne pa čas za šport: likanje, kuhanje, čiščenje, sva sama z možem pa dela nikoli ne zmanjka.
Sploh pa ve trlice športne: moški imajo radi obline, ne pa vas trsk.

Oprosti, so razlike v ‘blaženostih’, ki jih opisuješ. Je razlika, ali ‘blaženost’ doživljaš med poležavanjem na kavču ali pri dobrem kosilu ali pri skoku s padalom. Takole metanje vsega v isti koš v imenu nekega kao ‘sprejemanja drugačnosti’ je navadno sprenevedanje. Tudi drogeraš doživlja ‘blaženost’, ko se ga zadane.

Blaženost je – kot marsikatera druga – zelo zlorabljena beseda. Saj folk ne ve, kaj sploh misli s tem. Večinoma je ‘blaženost’ za folk odsotnost skrbi, trenutno stanje bega, ko popusti pritisk notranjih premlevanj. To dosega na različne načine, ko se um malo umiri, ko otopi, se ima folk za zadovoljnega. To pač ‘blaženost’ ni, če se že gremo ‘duhovnost’. Notranji mir in samospoznanje se pač ne najde na ta način.
Ampak s ne mislim zdaj tule spuščat v te teme, ker ni ravno pravo okolje za to. ‘Duhovna vprašanja’ pa niso neka ekstra super truper zadeva in nek special hobi, ampak preprosto zavedanje, kdo si. Srečanju s samim seboj pa se folk spretno izogiba, s spanjem, poležavanjem, bezljanjem, ja, tudi športanjem. Vse te aktivnosti so lahko naravna spodbuda, ki krepi človeka, ali pa droga in beg. Vse je odvisno od zavesti posameznika, ki se to gre. Spanje je lahko naravna potreba ali bežanje od realnosti. hrana enako. In tudi šport, gibanje ter aktivnost. Lahko je spodbuda telesu ali pa droga, da se pobegne od notranjih in zunanjih stisk.

‘Duhovna vprašanja’ pa zadevajo zgolj prepoznanje tistega v nas, ki vse to lahko uravnoteža in v pravi meri uporablja. Za to pa potrebujemo stik s samim sabo, ki ga žal družba ne spodbuja, nagrajuje in stimulira se hlepenje po neprestani obsesiji z aktivnostjo, ki jo enači z zdravjem in vitalnostjo ter uspešnostjo, kjer človek velikorkat nima trenutka, da bi samo bil sam s sabo. če česa ne počne, se že ima za ‘lenega’ in da ‘zapravlja čas’. Še za ‘biti s samim sabo’ je treba splezati na vrh gore ali nekam it. Skratka, obsedeni smo z aktivnostjo in bezljanjem ter imamo to skrajnost za nevemkako vrednoto. Izgubili smo drugi pol, pol ne-aktivnosti, ni balansa, samo v tem je težava.

no, naj bo dovolj, ne da se mi več:)

Nekoč sem bila precej okrogla, kaj okrogla, debela. Športat se mi ni dalo, bilo mi je naporno, smotano sem se počutila. Lažje je bilo it na sladoled pa kos torte.
Na živce so mi šle vse ženske, ki so tako kar naprej športale, tekle, plezale, kolesarile. Vedno sem trdila, da jaz nimam časa za športanje, ker moram doma delat to in ono.
No potem je pa prišlo do klika v glavi, začela sem počasi športat, kg so šli dol, postala sem dobrovoljna, polna energije. vedno se najde čas za vse. V glavnem super je.
Pretekla sem že par maratonov.
Šport je pa redno na sporedu. Tako med tednom kot ob vikendih. Med tednom se vedno najde vsaj kaka ura prosta popoldan zame, da grem športat.
Zdaj pa nisem več jezna na nikogar. Zdaj sem dojela, da sem bila nevoščljiva in lena.

Wtf, a nimate svojega življenja, da ste tako obremenjeni z življenjskim slogom drugih ljudi?

se povsem strinjam.

Se strinjam, sploh z drugim odstavkom. Rabim dnevno dozo športa, če ne drugega vsaj urco jogginga,(ne glede na vreme) nimam se za odvisnico, mi pa šport da ogromno energije tudi za vsakodnevno premagovanje problemov. Poleg tega se učim jezike itd. Verjetno je nekaj na tem, da bolj ko si v “muvingu” več rabiš. Ne vem.
Sem pa tudi jaz opazila, da je vse več pomehukežnih tipov, šport jim je španska vas, hodili bi samo od gostilne do gostilne, od kafiča do kafiča; no to je pa meni boring.

Vsak človek doživlja blaženost na svoj način, pa če je to narkoman, ki se ga zadane.

Ne ni blaženost neka beseda, ki se jo izrablja ampak pomeni samo to “blaženost”. Samo, da nam um ne dopušča, da je ogromno blaženosti ne samo poglobitev v sebe. Duhovni mir naprimer zame pomeni tudi to, ko so težave, da ohranim mirni um. Ko se nekdo dere, da se ne derem nazaj ampak v mirnem normalnem tonu povem svoje mnenje in itd….. Da znam razporediti prosti čas, delo in skrb za sebe. Da spoštujem ljudi in živali in naravo. Da predvsem to, ko so težave, da ohranim mirno kri, ker vem da bo vse o.k. Konec koncev pa gremo vsi naprej….nazaj še nihče ni šel. Potem pa pademo v lukno. Malo črnega humorja.

Saj je že dajlalama rekel meditacija ni samo poglobitev v sebe ampak tudi ko človek športa doživlja lahko vrsto meditacije. Meditacija ni samo ena.

http://www.youtube.com/watch?v=TWfph3iNC-k

Za mene daleč najboljši adrenalinski šport. Ne vem pa kako se po slovensko imenuje. Lahko mi nekdo pomaga.

wingsuit, za slovenski izraz pa ne vem 🙂

Se strinjam, sploh z drugim odstavkom. Rabim dnevno dozo športa, če ne drugega vsaj urco jogginga,(ne glede na vreme) nimam se za odvisnico, mi pa šport da ogromno energije tudi za vsakodnevno premagovanje problemov. Poleg tega se učim jezike itd. Verjetno je nekaj na tem, da bolj ko si v “muvingu” več rabiš. Ne vem.
Sem pa tudi jaz opazila, da je vse več pomehukežnih tipov, šport jim je španska vas, hodili bi samo od gostilne do gostilne, od kafiča do kafiča; no to je pa meni boring.[/quote]

Me veseli, da nismo tako redke.
Jaz sem povsem na istem. Naletim pa tudi na take moške, ki jih omenjaš. Časa za šport nimajo, kafiči pa so jim nuja. Meni pa dolgočasni :).

Včeraj nekomu ni bilo všeč, da ženske nočejo kuhat kosila, danes (mislim, da gre za istega) mu ni všeč, če preveč športajo, skratka, na forum se je zatekel nesrečnik, ki ima hude probleme z aktivnimi, emancipiranimi in samostojnimi ženskami, ki jim nekako ne predstavlja vrhunskega smisla v življenju, da bi čepele doma in stregle svojemu izbrancu.

Včeraj nekomu ni bilo všeč, da ženske nočejo kuhat kosila, danes (mislim, da gre za istega) mu ni všeč, če preveč športajo, skratka, na forum se je zatekel nesrečnik, ki ima hude probleme z aktivnimi, emancipiranimi in samostojnimi ženskami, ki jim nekako ne predstavlja vrhunskega smisla v življenju, da bi čepele doma in stregle svojemu izbrancu.

hahahah, če pa to pomeni emancipiranosti potem pa tudi ne vem. Osebno me nobena od teh stvari ne moti. Moti me samo to, ker se sprašujejo zakaj je njihov fant (redko mož) ljubosumen. Sam sem bil zasvojen z adrenalinom ko sem spoznal svojo nekdanjo ženo je bilo s tem v večji meri konec. Preprosto sem upošteval njeno željo ker jo je bilo strah.

Meditacija JE samo ena:) Meditacija je meditacija, jih ni več vrst. Ko si v meditativnem stanju, si v meditativnem stanju. Jih ni cela vrsta na voljo:) Je pa na voljo več TEHNIK meditiranja in načinov, kako se v meditacijo pride, to pa ja. Ampak ‘zadetost z energijo’ ni meditacija. Tudi vizualiziranje, doživljanje navalov energije, odpiranja nevemkakih kanalov ali pa pogovarjanje z ‘bogom’ ni meditacija.

Blaženost se pa seveda izrablja – to je beseda zelo nabita z duhovnim pomenom, uporablja se jo pa kr tko mal:) Kot tudi besedo duhovnost. In meditacijo.:) Ljudje zelo različnim stanjem rečejo ‘blaženost’, ki velikokrat z blaženostjo zveze nimajo.

Seveda pa vsekakor duhovni mir ima zares resničen pomen, ko postane del vsakdana, ko je človek v harmoniji s samim seboj in z življenjem okoli sebe, kot praviš. Samo bezljanje in obsesivna aktivnost tega ravno ne odražata, to je vse, kar hočem povedati:)

Puma, govorimo o športu, rekreaciji, ne zasvojenosti z adrenalinom.
Kdo je zasvojenec z adrenalinom? Ja mogoče tisti, ki prehiteva na cesti v škarje, mogoče tisti, ki pijan divja po cesti, divjaki na motorji… domenvam,da to počno zaradi adrenalina?
To našteto pa ni šport.
So tudi kaki adrenalinski športi: recimo basejump, amapk tu gor ga nobena ne omenja. Športno plezanje pa recimo ni adrenalinski šport, je en izmed bolj varnih športov.

Imam samo jaz občutek, da je tema zašla iz prave smeri? Saj ni problem šport. Sama jih imam 54, redno si jemljem pol do eno urco časa za šport.
In je bilo tako skoraj vse moje odraslo življenje. Res pa je, da pri izkušnjah ki mi jih je podelilo življenje, lahko z vso gotovostjo rečem, da sem se v mladosti kdaj počutila kar malo zakmpleksana, ko so ene bile perfektne mame, vešče gospodinje, kuharce, športnice, pesnice, umetnice in kaj vem kaj še vse v enem. Jaz toliko reči nikoli nisem zmogla ob treh otrocih in kar naporni službi. Res pa je, da prav VSE, ki sem jih nekoč občudovala in jim bila na skrivaj folš vse te energije, so danes ločene, imajo resne zdravstvene probleme, težave z odraščajočimi otroki… Predvsem pa nimajo nobenega stika same s sabo. Se 500{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} strinjam z Jungom (pa ne v vsem) – po 40 letu prihaja čas za duhovno rast. Za zorenje. V vsej tej silni naglici in norenju iz ene aktivnosti k drugi, iz enega norega dopusta na drugega, da ja ne boš česa, kar ti pripada, pozabil požret, pa ni ne prostora in ne časa za duhovnost.
Konec koncev gre za zadevo, ki se povsem lahko enači z materializmom in zasvojenostjo. Svojo notranjost lahko zaslišiš edino v tišini in miru.