Nevšečnost pa taka…

Pozdravljen/a 🙂

Tole pišem s cmokom v grlu, velikim kot nogometna žoga. Konkretno količino sramu, čeprav sem udobno nameščen v fotelj in s prenosnikom na stegnih. Že od misli, ki me je prešinila danes zjutraj, da pač zgodbo delim, mi stalno v glavo uhaja misel “razdajaš se ko kurbica, pa koga to zanima, saj vsakega nekaj jebe!” No, pa vseeno…. Ne upam niti pred psihologa, kaj šele, da bi omenil prijatelju/ici ob kavici, valda bi se mi v istem trenutku ustavilo srce.
Čakal sem predolgo, preprosto zajebal s pasivnostjo, prokrastinacijo in trenutno ostal brez boljše ideje kot deljenju zgodbe tule z vami, v upanju, da se mi mogoče ob kakem komentarju posveti na nek način, je rešitev iza ovinka in sem le slep. Vsekakor je to pisanje boljše kot še en dan v dnevni rutini, brez da vsaj probam spremeniti karkoli.

Pomembno se mi zdi omeniti, tudi če ne obrnem plošče nikoli, še vedno je moje življenje boljše od 90 posto populacije in je banalnost v primerjavi z resnimi problemi mnogih tu, kaj šele v svetu, a vem, da bi mi sprememba ogromno pomenila, če ne drugo gubim ogromno energije oziroma je imam manj, ker temo obdelujem z dneva v dan, krožim v neki spirali, s katere ne vem.

Sledenje poročilom, časopisom ala…mah saj veste katerim in v določeni meri tudi prebiranje obljudenih forumov kot ta, so klasični načini kako ljudje dajemo ven dnevno dozo jeze, frustracije, ko prebiramo extremne dogodke s sveta ali se le naslajamo nad jamo v katero je zabredel kdo od obiskovalcev, kot delno sam. Vglavnem, dajte si duška, del posmeha si mogoče tudi zaslužim, a tu pa tam sem svoj čas pokukal na MON in vem, da sem zahaja tudi mnogo modrih duš.

Long story short – star približno 30 in še nedolžen.
Če bi pisali knjigo o najslabšem prodajalcu oziroma osvajalcu še kakih 10 let nazaj, bi moral jaz biti na naslovnici. Sodeč po, v zadnjih letih populariziranem in dokaj sofisticiranem testu osebnosti, sem INFJ, čeprav zelo odprt, pogosto v glavni vlogi, ko se zbijajo šale na piknikih, v družbi – sigurno nihče od kolegov, ki bi prebral tole, ne bi nikoli verjel, da sem jaz avtor. Tudi vizualno izgledam diamentralno nasprotno kot nežna notranjost, lačna bližine, povezanosti. Skratka ne grobo, čisto okej, ampak čisto nič ženstveno.

V začetku sem bil konkreten hlod nasploh v komunikaciji z ženskami, zdaj mi gre čisto okej, dokler mi ni všeč in si želim česa več – magari samo debate ob kavici. Povrh vsega so mi všeč samozavestne ženske in, ko vidim njeno telesno govorico, nastop, zmrznem še preden rečem “a” Ne glede na prebrano literaturo o osvajanju, komunikaciji, kemičnih reakcijah, Lacanu in nasploh vsemu kar se dotika moje nespretnosti, nekakšnega strahu pred intimo/bližino, v reali ali ob dopisovanju preko spoznavnih portalov, vedno prej ali slej pogorim.

Poleg vsega pa me mučijo vprašanja kako postopati in kaj spremeniti; neke osnove kdaj je pravi čas storiti to ali ono, je nedvomno dobro vedeti ampak stalno iskanje sprožilcev oziroma učenje kako povečati možnost, da pridemo (ponavadi) moški bližje ženski, jih spravimo v posteljo, a ni to vse skupaj ena gluma? Kot zbiranje trofej, saj potem, ponavadi ženska, nikoli ne kupi tebe, le tvojo sposobnost ugotavljanja in ugajanja njenim željam o sanjskem moškem, zvezi itd; ali se motim? Ni izbrala tebe, le tvojo sposobnost prilagoditve (kar seveda je kvaliteta, še posebej v prodaji) ampak ima taka zveza prihodnost?

Sem preprosto preveč mehak na tem področju in se dogaja vsem isto, pač je treba probati, čimvečkrat, magari industrijsko in se bo enkrat že poklopilo?

Dlje od poljubov ni šlo načeloma nikoli, za avanture nisem oziroma sem probal enkrat pa se mi je zdelo tako ceneno oziroma brezveze, da se mi ni niti dvignil in kot, da bi bil odvisen od njene naklonjenosti, željan ljubezni, naredil za njo absolutno vse, če mi je všeč in to ženske preprosto odbija, kot znak pomanjkanja naklonjenosti do sebe.
Saj mi je nerodno, da tako čutim in funkcioniram, a tega nisem sam izbral in pogosto se mi zdi, da sem zatajil evolucijo, vlogo moškega kot lovca.

In vse sploh ne bi bilo pomembno, če moja želja po bližini ne bi bila še neprimerno večja od nespretnosti pri navezovanju stikov z ženskami. Včasih se nisem nobene dotaknil par let, jih poljubil mogoče pol ducata, povečini starejših, poročenih, kjer ni bilo prihodnosti, a je kemija in želja po dotiku naredila svoje.

Vse skupaj me na momente prešine in se ne znam izviti s tega, jemlje energijo in takrat težko najdem fokus za delo. Zdaj sem se preprosto bolj ali manj navadil in je večino časa vse ok, nisem zagrenjen niti malo ampak vem, da bom na dolgi rok nesrečen, če se bom postaral sam. In ko se na momente spomnim kako si enkrat želim družine, a ne znam ženske niti spraviti na kavo, sem čisto brez volje, s kako ceneno stvarjo, banalnostjo, sem dosegel ščepec tega, kar bi lahko. Sicer je so od dna moje zasebne bede minila že leta in sem zadovoljen s sabo, ampak tudi lačen metuljčkov v želodcu, vsak dan bolj, z zavedanjem kako je to povečini neseksi v ženskih očeh…..

A je boljše, da nedolžnost nesem s sabo v grob, potencialni partnerki nikoli ne povem, ker to default odbija in gotovo?. Poleg vsega bi se kar vgreznil v zemljo, če to zve kdo od prijateljev

So seminarji na to temo ala Kadič (ki ga med drugim zelo cenim) rešitev, ne glede na moje stališče, zapisano nekaj odstavkov višje?

Skratka, malce zgubljen…. saj je vidno, ne?

Nič ti ne zavidam položaja. Svetujem ti, da zavihaš rokave in se spraviš iz cone udobja. Ne bo prijetno, ampak ko boš na cilju, boiš vedel, da je to bila prava pot. Moraš tvegati, moral boš dati skozi mnoge zavrnitve in spoznanja, da za katero ne boš pravi, da boš izpadel bumbar itn. Ampak tako to gre. Tako se utrdiš. Dlje kot boš čakal, težje bo. To je kot zobobol.
Sam bi ti predlagal tudi spletno spoznavanje, razen če se giblješ v krogu, kjer imaš možnost spoznati dovolj žensk.
Drugače pa ne gre za to, da moraš glumiti. Najbolj idealno je, če si lahko tak kot si, poveš kar čutiš, kar vidiš in če se le da, na spoštljiv način seveda. Sproščenost bo prišla, ko boš imel dovolj kilometrine. Sicer pa je ob ta “pravi” ženski na začetku dovoljeno čutiti tudi malo nervoze, ni nič narobe.
Žal je tako, da če si pri tem nespreten oziroma nimaš nobene strategije, imaš res občutek, da glumiš, saj kopiraš druge in se ti zdi nepristno. Skozi to kopiranje boš spoznaval, kaj ti ustreza in kaj ne. In morda se boš na neki točki lahko odločil, da ne potrebuješ tega in se boš osvobodil občutka, da ne zmoreš sam, ter boš našel svojo strategijo. Ki je konec koncev lahko le gola iskrenost, nič drugega. Samo za nekatere je to lahko preveč strašljivo, da bi sploh poskusili.

N a spletu sem (bil), vse kar sem spoznal, je bilo prakticno od tam, a gre cas – najvecji minus, da sem Zaradi tega prelagal pristop zenskam v zivo, ker na internetu je lahko, je ne vidis, ko rece ne. In predvsem vec casa za kvaliteten odziv je.

Sicer pa hvala za sestavek

Hej, lahko greva kdaj na pijačo in ti razložim. xD

Dragi avtor teme.
Ko sem tole prebrala, ti kot ženska lahko napišem, da tvoja situacija ni kritična. 🙂 Recepta, kako žensko zapeljati nimam, to ti bo napisal kakšen izkušen dec. Nekaj ti pa lahko zatrdim, ko boš našel žensko, ki te bo začutila, oziroma bo med vama kemija, bo tole pisanje le še slab spomin. Zagotovo je nekje ena, ki te bo sprejela takšnega, kot si in ti tole pomagala prebroditi. In presneto ponosna bo ob tebi, ker nisi podrl vsega, kar ti je prišlo na pot. SREČNO!!!

Hvala za spodbudne komentarje 🙂

Star in neizkušen. to bo recept za katasrofo. Ja katera te bo ujagala bo začutila da si neizkupšen in te napahtala kar ji bo pasalo.

– Ne išči razlogov/izgovorov, zakaj ti je/bo spodletelo, ker te bo to samo potrlo in te blokiralo. Go with an open mind: blokiraj negativne misli in vsaj na začetku ničesar ne pričakuj, ker vse ostalo je samo-sabotaža. Glede na to, da je težava že sam zmenek, pojdi s kakšno punco najprej samo na kavo brez pričakovanj, v najslabšem primeru bosta šla po kavi vsak svojo pot. Tebi bo pa naslednjič v podobni situaciji lažje.
– Na prvi zmenek pojdi s praznimi jajci. Definitivno nisi tip za seks na prvem zmenku in tudi takšna ženska ti ne bo odgovarjala. Boš pa zaradi praznih jajc manj »obupan« in živčen in imaš zato več šans.
– Na začetku vsi glumimo, v smislu, da se delamo bolj pogumne, samozavestne ipd. kot dejansko smo, odsvetujem pa namerno laganje in zavajanje (ampak to je stvar osebne odločitve). Tudi pretirana čustvenost in iskrenost na začetku nista pametna.
– NE povej, da si še nedolžen (to je vedno tako zelo patetično in se dogaja samo v ameriških filmih, ki promovirajo enega partnerja za celo življenje). Ne bo ti nič lažje, prej nasprotno, pa tudi ne moreš pričakovati nekega velikega zaupanja takoj na začetku, ko nekoga spoznaš. Če ne bo šlo vse gladko, se izgovarjaj na tremo – prvič nikoli ni najboljše, to je šele potem, ko se partnerja navadita drug na drugega.
– Kadič ni rešitev, Lacan na žalost tudi ne (je pri njem dosti enega intelektualnega cinizma, ki morda ni takoj opazen, in če bi mu vsi sledili, bi bili vsi samski in vzvišeni).
– Kakšno žensko pa sploh hočeš, v smislu fizične privlačnosti? Praviš, da te privlačijo samozavestne ženske. Preuči te ženske, na kaj one padajo in se vprašaj, kakšnega aduta lahko tukaj ponudiš, da boš tudi ti njej zanimiv? Ni vse v denarju / materialnih dobrinah ipd., ampak vsak mora v zvezo (tudi če je za eno noč) nekaj prinesti. Moški, ki vedno samo ugaja ženski, si – dolgoročno – koplje jamo. Samozavestne ženske sploh cenijo moške, ki znajo kdaj reči ne, vendar brez arogance. Brzdaj pa svojo preobčutljivost.
– Seveda moraš imeti tudi malo sreče, ampak nič ne pade z neba in samo upati, da bo že še prišla taprava, ki te bo takoj prepoznala, je nesmiselno. Sreča spremlja pogumne.

Simpaticen sestavek,

Nimam se potrebe spovedovati, da sem nedolzen, spraseval sem v smislu, ce je fer scasoma povedati in dusi me misel, da bi lagal, ko bi sprasevala o bivsih.

Druzbene vede imajo rak rano jasno, psihologija klasicen primer, vsak s svojo teorijo, pogosto nasprotujocimi si in vsi imajo neizpodbitne dokaze za svoj prav.

Kar zelim reci, vsak teoretik je v dolocenem delu zadel in ce se ti vsaj priblizno svita zakaj si na dolocen nacin drugacen, cudak bos temu lazje kos, ko ( se ti vsaj zdi da) poznas ozadje, vzroke.

Nisem copata… verjamem, da imam svoje adute ampak nekatere stvari bi zadrzal zase, ker to ni oglasevalski koticek konec koncev.

Nikakor nisem primer Petersonovega jastoga z nizko kolicino serotonina in visoko oktopamina, obratno. Pac ljubav ne stece sicer mi gre dobro.
Samskih moskih nas je tu precej in dokler ne stresas ven jeze z prikazovanjem feminizma kot najvecjega zla in stalnim zbijanjem vrednosti zensk z kao highly intelektualiziranimi sestavki pod nedavno komentiranimi objavami, si pomoje cisto okej 🙂
Je pa opazna razlika kak sem ned casual pogovorom z zensko in, ko si zelim kaj vec, se posebej, ce je ona zelo samozavestna. To kar mi je najbolj vsec na njej pokoplje moj odziv.

Teorijo zdaj vem ze vso, kaj in kako, samo da pride se do optimizaciije 🙂