Kako skrbite za druženje, stike z ljudmi tisti, ki ste brezposelni?

Službe in druženja s sodelavci ni, ni pijače po službi, ni denarja za pijačo. Vsi imajo svoj ritem, obveznosti.

Predvsem me zanima za tiste, ki ste stari čez 40, 50 let. Ker pri 25-ih se človek še znajde, se mi zdi.

Sem gospodinjski tip in imam družino, vendar samo to mi ne zadošča. Kot verjetno ne bi nikomur.
Nisem pa športnik, tako da to odpade. Pa še tukaj bi bil potreben denar, vsaj za rundo po treningih.

Kako vam uspe, da ne padete v apatijo in da niste odrezani od ljudi?

Imam nadpovprecno neto placo, pa mi na kraj pameti ne pride, da bi hodila po sluzbi naneke pijacke s sodelavci.
V sluzbi se druzimo ob kavi, sicer pa imam par kolegic, s katerimi imam druzabne stike, ce zelis temu tako reci…

za tek ne rabiš kaj dosti denarja, je že res,da ene dobre superge, ene dolge clima pajkice, dolgo in kratko švic majico- te pride nekaj čez 100€ če dobro najdeš
tekači s(m)o pa itak sami fajn ljudje, glej naredi kaj zase. pa ne da kaj propagiram. ali se ne utapljaš v dolgčasu doma? pojdi teči na bližnji hrib, najprej seveda bolj v gozd, če nimaš ravno kondicije … no lej kar tebi paše, probati ni greh …

sicer pa kaj vem, nisi nikamor včlanjen? sploh pa ti ne morem kaj konkretnega predlagati, si iz mesta/vasi, iz katerega dela slo/lj?

Sama sem kljub možu in dvema otrokoma postala prava razvalina.Službe ni in ni,kljub vsem razgovorom.Jaz sem začela kolesariti,zdaj čez zimo pa tečem ali grem samo na dolg sprehod.Zjutraj si vzamem dve uri zase in potem grem lažje skozi dan.Žal,tudi jaz nimam družbe,da bi s kom poklepetala.Pijačke itak odpadejo,ker nimam za te izdatke.Prijateljice imam,samo me ne razumejo,da meni razna druženja takoj pomenijo strošek,ki si ga ne morem privoščiti,zato raje ne grem z njimi nikamor.

za tek ne rabiš kaj dosti denarja, je že res,da ene dobre superge, ene dolge clima pajkice, dolgo in kratko švic majico- te pride nekaj čez 100€ če dobro najdeš
tekači s(m)o pa itak sami fajn ljudje, glej naredi kaj zase. pa ne da kaj propagiram. ali se ne utapljaš v dolgčasu doma? pojdi teči na bližnji hrib, najprej seveda bolj v gozd, če nimaš ravno kondicije … no lej kar tebi paše, probati ni greh …

sicer pa kaj vem, nisi nikamor včlanjen? sploh pa ti ne morem kaj konkretnega predlagati, si iz mesta/vasi, iz katerega dela slo/lj?[/quote]

Ne gre za dolgčas, z gospodinjstvom, hišo in okolico je vedno delo, če ga le hočeš.
Samo kontaktov z ljudmi nimam. Žena, otroka in to je to. Ko pridejo domov, jim nimam česa povedati. Ker ničesar zanimivega ne doživim.
Ne potrebujem veliko, že prej, ko sem bil še zaposlen, nisem bil ravno blazno družaben. Kakšen klepet in smeh pa bi prav prišel.

Tudi kolesarjenje je super, lahko kupiš kako rabljeno kolo mountainbike recimo, če nimaš svojega za začetek, kake normalne superge, no trenerko in kake majice isto nič posebnega. Če ti leži bolj kolesarjenje kot tek. Pa sedaj se bo začela sezona za kolo še kakšen mesec.

Vem, da hočeš dobro, ampak kolo imam. In druženje s kolesom ne nadomesti druženja z ljudmi – če me razumeš.

Ni mi dolgčas na način, da ne bi imel kaj početi, vedno se kaj najde. Manjkajo mi stiki z ljudmi! Klepet, smeh, izmenjava informacij, mnenj. Občutek, da si nekdo želi moje družbe, da se zabava ob meni. Občutek, da sem sprejet, zanimiv, koristen, zabaven.
Ko pridejo domači domov, jim nimam prav ničesar povedati! Kaj naj jim pripovedujem, kako sem izbiral jedilnik tistega dne, kuhal, počistil kuhinjske elemente, pogledal informativno oddajo, sortiral perilo za pranje in ga obesil,…?!

Vem, da je nekomu, ki ima to potrebo zadovoljeno, te reči težko razumeti.

@razvalina me razume, hvala!!

Ma daj, nisi razvalina, lej, tečes, se rekreiraš BRAVO, to meni manjka, situacija ista kot pri vas, ampak meni pa ni do rekreacije, čeprav vem, da bi se počutila bolje:))

Meni je zelo težko,ko se s kom srečam in ga poznam,pa me vedno vpraša,če že delam in takoj zatem kako da še ne…Kot sol na rano. Raje bi s kom iks rekla kakšno besedo in se nasmejala.

HVALA ENAKO!!!!

Sicer ne vem od kod si, ampak zate bi bila morda dobra izbira prostvoljno gasilsko društvo, če ga imate v vašem kraju. Večina teh društev je precej aktivnih tudi na družabnem področju in bi ti nekako ponudil prvo stopničko za vstop med ljudi vsaj občasno. Pa verjetno bi tudi koga spoznal še po kakšni drugi plati in morda posredno celo prišel do dela ali službe. Kdo ve.
Že res, da se ne srečujejo pogosto, ampak za začetek bo morda tudi to dovolj.

Vem, da hočeš dobro, ampak kolo imam. In druženje s kolesom ne nadomesti druženja z ljudmi – če me razumeš.

Ni mi dolgčas na način, da ne bi imel kaj početi, vedno se kaj najde. Manjkajo mi stiki z ljudmi! Klepet, smeh, izmenjava informacij, mnenj. Občutek, da si nekdo želi moje družbe, da se zabava ob meni. Občutek, da sem sprejet, zanimiv, koristen, zabaven.
Ko pridejo domači domov, jim nimam prav ničesar povedati! Kaj naj jim pripovedujem, kako sem izbiral jedilnik tistega dne, kuhal, počistil kuhinjske elemente, pogledal informativno oddajo, sortiral perilo za pranje in ga obesil,…?!

Vem, da je nekomu, ki ima to potrebo zadovoljeno, te reči težko razumeti.

@razvalina me razume, hvala!![/quote]

Jaz sem sicer zaposlena in to na tako aktivnem delovnem mestu, da konec tedna rabim samo še odklop od ljudi, stikov in čim več miru. Te pa zelo dobro razumem. Vedno sem imela dovolj prijateljic, tudi družinsko smo se družili z drugimi družinami. Potem pa sva zapadla v hudo zakonsko krizo, ki je postala konstanta, stalen odnos. Posledica pa je moje prenehanje truda za socialno povezanost, nekako prostovoljno sem se osamila tudi od prijateljic. Nekoč smo imeli polno obiskov, danes jih ni več. Nekoč sem veliko hodila na kavice, druženja, pogovore s prijateljicami in prijatelji. Danes ne več.. kar izpuhelo je, sočasno z mojo nesrečnostjo.
Zdaj pa otroci odraščajo in jaz se sprašujem, kje si najti to, kar pogrešaš tudi ti. Socialni stik izven delovnega okolja. Razmišljam, da bi se priključila kakšnemu bralnemu klubu. To mi je nekako blizu. Vem, da obstajajo. In nekako verjamem, da se tam ljudje prijetno družijo. Ali pa kaj podobnega, kakšne delavnice, kakšna pametna iniciativa, predavanja z razgovori po koncu..
Če si iz mesta, pogooglaj, če imate v bližini kaj, kar bi te zanimalo. Tako zate, kot zame bi to moral bit stik v neki nezaključeni družbi, kjer bi se počutila dobrodošlo. Urico, dve na teden. Intenzivno druženje, pogovor, izmenjava izkušenj. Sigurno obstaja, samo najti moramo.

Vabim vse bralce, da nama predlagajo kaj, če poznajo.

Bila sem brez službe kakšno leto in je res precej zoprno. Vsi ti pravijo, včlani se tja pa tja, kupi to in to. Ne gre ravno tako… Gledala sem na vsak cent. Razlaganje vsakemu, da sem trenutno brez službe in da jo iščem, pa se mi je zdelo kot, da želim ljudi prepričat v nekaj ali pa še slabše, da sem totalno nesposobna, ker sem doma.
Preko zavoda sem se najprej udeležila vseh razpoložljivih delavnic, ker je bil to resnično edini kraj, kjer me niso spraševali kje in kaj delam.
Posiljevanje z vsem prostovoljnim delom pa mi je bilo že prav nadležno. Ljudje niti nočejo razumet, da v 10 km oddaljen kraj nisem mogla z avtom, ker ni bilo bencina. Enostavno ti prilepijo še etiketo, da si len in to je res nekaj kar človek potrebuje, ko mu samozavest pada proti točki nič.

Dragi avtor; pojdi v naravo, da se odpočiješ od skrbi. Če imaš blizu mesto, pojdi tudi tja, ker je veliko več možnosti, da srečaš koga, ki te bo povabil na kavo (mene je povabil bivši sošolec, ki mi je predlagal službo in sem bila kasneje sprejeta tam) ali pa se boš vsaj par minut s kom pogovarjal.

Srečno!

Točno to! Kot, da ni že dovolj hudo, da se sam počutiš nesposobnega. Ne bi rad delal ženskam krivice, ampak mislim, da za moškega to velja še toliko bolj.

Gasilsko društvo, ki ga predlaga @Soncka, bi bila verjetno kar dobra izbira. A korak do tja je tako zelo doooolg. Se mi zdi, da mi na čelu piše, da sem brezposeln in da, kamorkoli pridem, vsi vidijo, da sem prišel samo zato, ker sem tako zelo osamljen in nekoristen.

Kako spontano človek zadovoljuje vse te potrebe, ko je zaposlen! Še zaveda se jih ne!

Potem pa tudi tukaj preberem, kako lepo je lenuhom, ki so doma…

Vsekakor hvala vsem!

za tek ne rabiš kaj dosti denarja, je že res,da ene dobre superge, ene dolge clima pajkice, dolgo in kratko švic majico- te pride nekaj čez 100€ če dobro najdeš
tekači s(m)o pa itak sami fajn ljudje, glej naredi kaj zase. pa ne da kaj propagiram. ali se ne utapljaš v dolgčasu doma? pojdi teči na bližnji hrib, najprej seveda bolj v gozd, če nimaš ravno kondicije … no lej kar tebi paše, probati ni greh …

sicer pa kaj vem, nisi nikamor včlanjen? sploh pa ti ne morem kaj konkretnega predlagati, si iz mesta/vasi, iz katerega dela slo/lj?[/quote]

Super nasvet, res blazno si se poistovetila s človekom, ki išče družbo, ni športni tip in nima denarja niti za kavo! Pa od kje mu več kot 100€ za tekaško opremo? In kako naj laufa, če še prehodit ne more proge? Še najmanj mi je pa jasno, kje je tukaj družba?????

Sem na istem kot avtorica, imam nekaj prijateljic, s katerimi kdaj pa kdaj popijem kavo, z drugimi poklepetam preko FB, sem popolnoma zaležana in brez kondicije, zao sem zdaj začela hodit, najprej po pol ure na dan, zdaj že eno uro dnevno, zadostujejo mi pa kar stare superge in trenirke, ne rabim nobene posebne opreme. Na svojih pohodih vidim veliko ljudi, ampak se z nobenim ne pogovarjam, so mi neznanci in mislim, da ne jaz, ne oni, nimamo potrebe po navezavi stikov.
Sem pa v tem času, kar sem med štirimi stenami, opazila, da sem postala asocialna oziroma, da ne potrebujem neke hude družbe, mi kar paše samota, pa sem bila prej ful družabna,v bistvu kar že odvisnik od družbe. Kaj vem, trenutno mi tako paše.

To mene najbolj moti! Pa delam ves čas nekaj, prčkam, vse živo, samo da je kak €, zaslužim zase za čike, kavo, novo trenirko, kak € dam tudi mulariji, pačtistih 100-300€ na mesec, kolikor mi rata skup spravit.
Ampak vsak, ki me sreča, me sprašuje, kaj delam, če že imam službo in potem tisti odnos, kot da sem najbolj boga na svetu, ker sem brez službe, kot da sem največji luzer, ma najslabše kar lahko! Ej, ti stari, zaposlen v JU, ko si se ti praskal po riti, sem jaz služila lep denar in bila bolj uspešna, kot boš ti kdaj koli v življenju!
Potem pa vprašanje: a mož vse plačuje? Pa ti kaj reče? Ma idite vsi v P, da ima pa on doma vse popedenano od A do Ž, da so otroci poštimani v nulo in da, ko pride iz službe, lahko uživamo skupaj brez kreganja, kdo bo pomil posodo in posesal tepih, tega pa nihče ne vidi!

Ja, zato se raje družim s sebi enakimi, ki vedo, kako je to in s popolnimi neznanci. Ja, priznam, sem zamenjala družbo, spoznala nekaj fajn novih ljudi, s katerimi se počuim veliko bolje, ki me jemljejo tako kot sem in ne tako, kakršna bi morala biti v njihovih glavah. Pa kaj je tako težko dojeti, da nekateri, ki smo bili poslovno uspešni, zdaj pač nismo?

za tek ne rabiš kaj dosti denarja, je že res,da ene dobre superge, ene dolge clima pajkice, dolgo in kratko švic majico- te pride nekaj čez 100€ če dobro najdeš
tekači s(m)o pa itak sami fajn ljudje, glej naredi kaj zase. pa ne da kaj propagiram. ali se ne utapljaš v dolgčasu doma? pojdi teči na bližnji hrib, najprej seveda bolj v gozd, če nimaš ravno kondicije … no lej kar tebi paše, probati ni greh …

sicer pa kaj vem, nisi nikamor včlanjen? sploh pa ti ne morem kaj konkretnega predlagati, si iz mesta/vasi, iz katerega dela slo/lj?[/quote]

Super nasvet, res blazno si se poistovetila s človekom, ki išče družbo, ni športni tip in nima denarja niti za kavo! Pa od kje mu več kot 100€ za tekaško opremo? In kako naj laufa, če še prehodit ne more proge? Še najmanj mi je pa jasno, kje je tukaj družba?????

Sem na istem kot avtorica, imam nekaj prijateljic, s katerimi kdaj pa kdaj popijem kavo, z drugimi poklepetam preko FB, sem popolnoma zaležana in brez kondicije, zao sem zdaj začela hodit, najprej po pol ure na dan, zdaj že eno uro dnevno, zadostujejo mi pa kar stare superge in trenirke, ne rabim nobene posebne opreme. Na svojih pohodih vidim veliko ljudi, ampak se z nobenim ne pogovarjam, so mi neznanci in mislim, da ne jaz, ne oni, nimamo potrebe po navezavi stikov.
Sem pa v tem času, kar sem med štirimi stenami, opazila, da sem postala asocialna oziroma, da ne potrebujem neke hude družbe, mi kar paše samota, pa sem bila prej ful družabna,v bistvu kar že odvisnik od družbe. Kaj vem, trenutno mi tako paše.[/quote]

“Le čevlje sodi naj kopitar!”

Jaz pa gledam iz druge perspektive kaj pa če v službo hodiš s težkim srcem slabi odnosi med sodelavci , stres , prilagajanje, podredljivost , urnik itd….
Če bi bila jaz na tvojem mestu bi si nabavila psa šla z njim v kakšen park med druge pasjeljubce in tako spoznavala nove ljudi. Na voljo imaš polno prostovoljskih društev http://www.prostovoljstvo.org/ tukaj si boš ziher kaj našel.
Vidiš meni moj cilj je pa ravno obratno od tvojega imeti svoboden nestresen način življenja , da se ti ni treba ukvarjati s povprečnimi, podredljivimi , ljudmi , ki sicer gonijo spodnje kolesje sveta ali pa vodilnimi ego ljudmi ki tudi na svoj način gonijo kolesje evolucije naprej ampak iskati ljudi , ki izstopajo iz tega povprečja in takih je veliko manj in so veliko bolj zanimivi samo poiskati jih je treba , ker od njih dobiš tisto pravo socialno izpopolnjenost recimo približek tistega , kar ti iščeš.

mi te pa povabimo, vso družino, da prideš k nam na kmeetijo. tukaj se pa ful dogaja. sam ne vem iz kje si.

Pojdi tja, kjer je velika masa ljudi, boš sigurno našel kakšnega znanca, da boš lahko govoril z njim. Recimo: Sprehod po nakupovalnem centru ob določenih urah. Sprehod mimo kakšne cerkve ob koncu maše. Sprehod mimo kakšnega urada ali tovarne ob koncu delovnika. Sprehod po parku, kjer sprehajajo pse. V knjižnici lahko srečaš veliko ljudi.
Naredi prijateljstvo z ostalimi brezposelnimi. Tako ste lahko veliko skupaj, imate isto usodo in se bolje razumete.
Če pa si že v veliki krizi, lahko greš tudi v zdravstveni dom, kjer je vedno polna čakalnica ljudi.

Še ena brez službe.Te popolnoma razumem Asocialen.
Isto se dogaja tudi meni.Tudi volje ni več za sprehodi,za telovadbo…
Počutiš se na nek način (vsaj jaz) popolnoma nepomemben.
Dokler se človek ne najde v isti kaši,ne more tega razumeti.
Čez noč sem zgubila vso komunikacijo katero sem imela v službi.
Asocialen držim pesti da se bo vse uredilo,če ne drugače,bomo tukaj kakšno rekli.

Občasno se mi zdi, da itak nikogar več ne potrebujem, po več tednov niti ne pomislim, da bi bilo dobro iti med ljudi.

Potem pa se ravno zato zamislim nad sabo. Človek je vendar družbeno bitje! Sploh kot moški pa še imam občutek, da bi moral biti sposoben preživeti družino. Potem pa sem na milost in nemilost prepuščen ženinemu dohodku… Krasen občutek vrednosti!…

Seveda so tu zdravstvene težave. Čeprav zase mislim, da bi še marsikaj zmogel narediti, biti koristen, zaslužiti. Nekdo, ki je z istimi zdravstvenimi težavami zaposlen, tega drugi še opazijo ne…

Ne gre le za dobitek na loteriji, gre za način življenja, ki daje zadovoljstvo. Glede na število brezposelnih pri nas, verjamem, da me mnogi razumete.

Hvala vsem!

Razmislil bom o gasilcih. Čeprav… Bom videl.

Asocialen,enako misliva.Tudi mene največ žre občutek odvisnosti od drugih(moža).Zadnje čase sem resnično samo v stanovanju.Vsak dan znova poskušam reševati to sama z seboj.Včasih mi uspe,včasih mi ne.
Trenutno se odvajam od kajenja,tako da mi je še težje kot v resnici.Ampak jaz verjamem da bo.Še nas čaka veliko lepih pogovorov,in veliko prijetnih ljudi v življenju. Drži se!

hahaha lol, ta je pa svetovna ja:)
pa da tam faše še kako gripo ali pljučnico od koga še povrhu vsega.
joj kakšne nasvete mate eni, al pa una “tekačica” gor, mislim…brezposelnemu človeku ki mu je problem it na en kofetek nekam za 1€ mu gre svetovat tekaško opremo za “samo” 100€…đizs.
a v stari trenirki pa znucanih supergah pa ne moreš tečt al kako? Moraš imet profesionalno tekaško opremo?