Dragi bralci. Minili so eni prazniki in uživala sem v čudovitih dobrotah, ki so na razpolago v teh dneh. Poleg slastnih potic z bogatimi nadevi, orehovim, z rozinami, z makom, sem si privoščila še obilico Božičnih piškotov, za katere bi težko rekla, kateri so boljši. Od vaniljevih, kokosovih, pa tistih prelitih s čokolado.

Poleg tega je bila še obilica drugih jedi, juhe, pa priloge mesne in zelenjavne. Nepopisno dobra pečenka, pa ocvrti zrezki, piščančja nabodala in solate vseh vrst, pa še sladice in žlahtna kapljica.

Nekaj doma, nekaj na obiskih, ki jih med prazniki redno izvajam.

In potem se sprašujem, zakaj imam toliko kilogramov, zakaj sem tako neokretna in zakaj izgledam kot napihnjena. Seveda sem pri okroglih kilogramih, ampak zaenkrat se še kar dobro počutim, z izjemo napisanega, nimam visokega pritiska, nimam sladkorne, nimam holesterola.

Sprašujem se še do kdaj, bom tako neznosno uživala v hrani in do kdaj se mi bo dogajalo, da bi še in še jedla in da ne bom nikoli sita.

Jaz tudi ne vem, kdaj me bo udarila sladkorna, ampak mislim, da okrog 70. leta. Do tja pa je še daaaaaleeeeeeeč.

To je problem vseh tistih nas, ki imamo odvečne kilograme.

Z veliko napora izgubimo nekaj kilogramov.

Potem pa pridejo prazniki, rojstni dnevi. Torti se pač ne bomo odrekli. Samo tokrat.

Potica, samo zato, ker je Božič.

In upanje se podre. Kilogrami gredo spet gor. In zgodovina se ponavlja.