Nežnost v mraku …
Noč bo že … Glej, zdaj sva sama.
Tiho radio igra.
In, nad pesmijo, med nama
od srca pa do srca
blodi mehka bolečina,
ki ji sreča je ime,
ki zaljubljence spominja
tistega, kar si žele …
Daj mi usta za poljube,
daj mi roke krog vratu,
saj v ljubezni ni izgube
ne poraza, ne sramu.
Saj ljubezen je kot morje,
ki se oprimemlje skal,
ko iz brazde, ki jo zorje
val, se znova dvigne val.
Daj mi prsi za poljube,
pusti prstom prek pasu,
ne poraza ne izgube
ni v ljubezni, ne sramu.
Naj kot zdaj vse do zarana
tiho radio igra,
vse prerano bo končana
pesem najina …
/Janez Menar) –
Oh, Janez Menart, ko bi, če bi, ko ne bi, zakaj bi, kdaj bi, ko le ne bi, ampak, ker…….. je tako zelo lepo in tako zelo ……. v nebo dvigajoče !!!!
Ja pismo rosno, a ga res čisto zmeraj, ko
se pojavim tule gori, userjem? Pa kam zdej,
zajček, kam ???? Kaj sem naredila narobe?
Uf, sorry, sorry. Ampak, ko človek ljubi, je sebičen,
res je sebičen, oprosti mi, bežim jaz, ne ti !!!!
Marijaaaaaaaaa !
Kdor se še ni , se pa še bo zatreskal to pomlad ,
vse tako kaže ….
Ampak ! Konec …. ne,ne , bomo baterije v radiu zamenjal , pa
ne bo ugasnil nikoli , kaj !
Pod najinim oknom pomlad je ,
tam češnje zore
in kakor omagani svatje
večeri medle .
Na polju pa najini senci
prepredel bo mrak
in zvezde na nebu kot zlati lestenci
popeljejo naju med rože in mak .
Poglejte v nebo nocoj …. in
popeljejo naj vas sanje …..
Gmajnca !!!
Nioooooooooooooooooobbbbbbbbbbbbbbbččččččččččččččččiiiiiiiiiiiiii!
Makkkkkkkkkkkkkkkkkkkkkkk,đ
Mmmmmmmmmmmmmmmmmmmaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaakkkkkkkkkkkkkkkkkk,
mmmmmmmmmmmmmmmaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaakkkkkkkkkkkkkkkkkkkkkkkkkk,
pismo, men se bo zmešal, zmešal, ko sem že čisto na psu zaradi neizpete ljubezni, mi pa tale naša Nobči še mak omeni in ………….gotovo je sa mnom!
Pismo rosno, muca, tolele pa tudi mene
zanima, evo ti još i moje rukice, dej no, hitr
govor, počas dojemam, sem miceno out,
hitr, hitr govor, ma ne na to uho, na uno, tkole ja……
aaaaaaahhhhhhhhhhhh, ma neeeeeeeeee nooooooooooo! A res,,,,,,,,,, a prou čist zares…………. ma ne me basat noooooooooooooooooooo! Ufffffffffffffff, jjjjjjjjjjjjjjjjjjjeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeejjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjhaaaaaaaaaaaahhhhhhhhtaaaaaaaaaaaaaa! Muuuuuuuuuuuuuuuucaaaaaaaaaaaa, nehi, ne morem več, nehi, nehi, nehi!!!
Nežna, prenežna je noč,
v njej vsa nemoč,
da bi ljubil nekoč.
******************
Pomlad res je krasna,
so čustva nam jasna,
so slepe oči
in prekratke noči.
Sončece zlato drugače zdaj greje,
vse se odpira in k nebu se smeje,
je sreča ker jutro se bo ponovilo,
z roso presrečne si očke umilo.
Zaspanci še zadnji zdaj so ustali,
poljubom najdražjih naprot’ se podali,
ja, pomlad je da vsaka ljubezen,
zadane kot nora bolezen.
Ni ga zdravnika ki zdravil bi rane,
ko v tej bolezni praznina nastane,
zdravilo je čas, je misel na nas,
zdravilo je gmajna in pesem vseh vas.
Zato le ljubite in vedno priznajte,
da ste mal čudni vsem bližnjim izdajte,
********
Nežna, prenežna je noč,
v njej vsa nemoč,
da bi ljubil nekoč.
Gmajnica, gmajnička, gmajna……. murnček vas ‘ma rad
Ne morem brez nje,
srce mi to čuti in ve,
ne vem, bo vzdržalo,
in se ne bo kar predalo?
Je smisel življenja,
iskanje poljubov, nikakor trpljenja,
sem našel poljube prelepe,
postale oči so od tega mi slepe.
Tam daleč me čaka ljubezen,
čutim razdaljo, prekleto bolezen,
in čakam in misli poljubljam,
po malem s tem upanje izgubljam.
Čakam besede, besede bolijo,
premalo jih je in se u misli izgubijo,
čakam na jutri, nov dan jih prinese,
spet nič, ni besede, me u solze zanese.
Umiram za njene lepe oči,
umiram za čutne na vratu sledi,
umiram za sončeca njena,
za njeno dobroto, ki je prirojena.
O kaj bi dal……
Veliko teh čejev se vmes je zarilo,
drugačni od misli teh vaših se skrilo,
ni to na – najst se pripela ljubezen,
je resna je zrela in u njej si trezen.
Veliko preprek je, da videl bi deklico zalo,
veliko preveč je in ne bi se dalo,
vem da vsem vam tu ni nič razumljivo,
in ni moj namen da vam pravim čitljivo.
Del mene prekleto boli in to pišem,
del neke ljubezni nemočne vam rišem,
lažja je duša in vsak moj večer,
čeprav je u meni vulkan in nemir…
Ne pišem nikomur, le u verze se dajem,
da utečem tej misli in mnogim zakajem,
Ta duša trpeča pač z vami deli,
če kogar to moti naj mi oprosti….
Vidim zvezdico, glej jo,
tam daleč na nebu se sveti,
ne vem ji imena,
a zanjo pripravljen sem umreti.
Če zvezdica moja ugasne,
tam daleč na nebu bo tema,
ne bo mi živeti,
ne, ne morem brez tega objema.
A vem to ni zvezdica,
nov je planet,
moje upanje, sreča,
tam moram živet.
Odkrivam prekrasni planet,
na katerem zdaj drugi živijo,
in upam da srečno dokončno,
za svoje me sonce dobijo.
Kaj ko je u meni nemoč,
saj vem da težko je dojeti,
morda bo pa vse to nekoč,
do takrat pač moram trpeti.
Rad ljubil bi čisto, pošteno,
rad iskrico v očkah bi videl to njeno,
so sanje, mogoče ostale zavedno,
uničuje me, vem, mar je to vredno?
Draga Marija…Tole sem prebrala za dobro jutro…nato pogledala še v sonček, ki se že dviga iza našega hriba in kaj naj si še zaželim…aja skodelico moje bele kave in če danes ne bo dan popoln…pa res ne vem!
Kot je napisala muca…ja dlake gredo pokonci, lepo jutro Marija!