NIČ ni tako, kot sem želela
“dobrodola -oba- v svet staršev” vama lahko rečem. vse je Ok, odnos gre skoraj cedno tako nekako: zaljubljenost , otroci, in potem koflikt..i faza prilagajanja, usklajevanja interesov in prioritet (tvoji, moževi, denar, družina, prosti čas, stari starši, sosedje, ). možu povej, da si izčrpana in da potrebuješ čas tudi zase, ukvarjaj se s športom, pojdi tečt.. vse to gre počasi, tudi strokovna pomoč ni noben bavbav- recimo Albert in Leonida Mrgole, ki svetujeta na sosednjem forumu. Vse to je treba daat skozi, si povedat (na čim lepši način), se uskladit in vsak od vaju se mora malo prilagodit.. in na koncu ostaneta skupaj če sta dovolj modra, da vsak od vaju za vsako ceno ne fura svojega ali pa gresta narazen (kar bi bilo zares škoda), če bosta preveč trmasta oba. no, želim vama vso srečo v zakonu!
Povej mu, da naj dojame da si tudi ti še mlada in bi imela rada kaj od življenja.Pojdi še ti ven in naj ima on otroka in boš videla kako dolgo mu bo všeč, če mu je seveda kaj do tebe.Tudi sama sem pri osemnajstih zanosila in se poročila. Mozu se takrat zivljenje ni nič spremenilo, delal je cel dan in šel na pijačke z prijatelji,jaz pa sem čisto odrezala od sveta ki sem ga prej živela. Od začetka sem se tudi jaz počutila samo in moj mož me ni razumel, kaj mi sploh manjka-stanovanje imaš, denar imaš, avto imaš češ kaj bi še rada, sčasoma se navadiš na tak življenje, ki je poln skrbi in borbe.Iz svojih izkušenj ti povem 10 let bo odkar sva skupaj in se imamo s tremi otroci super!!
Pozitivno naprej!!LP Milena
