Najdi forum

Splash Forum Arhiv Knjižni molji in pravopis Nič več ne beremo?

Nič več ne beremo?

Junija nič, julija nič, kaj je sedaj to?

Jaz sem bila pridna, sem z dopusta, tako da tole je moj seznam:

Fredrik Backman: Mi smo medvedi – avtor del: Mož z imenom Ove, Babica vas pozdravlja in se opravičuje in Tu je bila Britt-Marie – tokrat kar malo depresivno delo, sem vmes morala zadevo odložiti za par dni – govori o hokejski mladinski ekipi, s katero in za katero živi vse mestece. Sicer znana zgodba (uspešen športnik, njegov najboljši prijatelj, nekaj šleperjev, zaljubljena najstnica….) pa vseeno drugačna, nič ameriška. Več pa tule: http://www.bukla.si/?action=books&book_id=28429

Pred našimi vrati: Wiebe, Phillip – Fant, Nemec in dekle, Judinja, soseda, se zaljubita. Dogaja se nekje od leta 1933 dalje, v Nemčiji. Njo rešijo njegovi starši pred napadalci, nekaj časa jo skrivajo, nato pretihotapijo v Švico. On mora v vojno, tam se rani, da se se izogne služenju na fronti. V ozadju se odvija tudi njegova osebna drama, povezana s starši.

Nevarna bližina: Hannah, Sophie: Ljubica, ljubimec in njegova žena. On izgine, ljubica to prijavi, ker je ne jemljejo resno, ga obtoži posilstva v upanju, da ga bodo policaji pričeli iskati.

Druga knjiga : dnevnik jedne robije: Laušević, Žarko – dnevnik, ki ga je pisal v zaporu, in sicer 4,5 let.

Vaje v pozabljanju : Nair, Anita – Junakinjo, pisateljico priročnikov, po zabavi zapusti mož, povsem nepričakovano. Svet se ji postavi na glavo, tu je tudi finančna kriza, zato sprejme službo tajnice pri znanstveniku, strokovnjaku za vreme, ki jo je po tej zabavi povsem slučajno odpeljal domov. On se je vrnil v Indijo iz Amerike, da bi ugotovil, kaj se je zgodilo z njegovo hčerko. Skupaj odkrivata tančice skrivnosti, ker se vse dogaja v Indiji, nas nič ne sme presenetiti. Avtorica skozi delo kruto odkriva miselnost tamkajšnjih, predvsem moških, v ozadju pa se nežno odvija tudi ljubezenska zgodba.

Beseda za svet je gozd: Le Guin, Ursula K. – Kraljica ZF, itak. Delo pa kruto, da bolj ne more biti, saj nas pokaže (ljudi) v vsej naši aroganci. Obravnava ekološko tematiko in tematiko nasprotij med domačini in tujci. Tipična predstavnika sta domačin Selver in Davidson, priseljenec s planeta Terra, oz. kolonizator planeta Novi Tahiti. Priseljenci so prispeli pred štirimi leti in novi svet še urejajo zase. Kolonija je vir lesa. Na Terri lesa ni več. Domačini imajo do dreves, do življenja in sožitja popolnoma drugačen odnos od priseljencev

Vse toplo priporočam.

Srečni ljudje berejo in pijejo kavo: Martin-Lugand, Agnès – Glavna junakinja v prometni nesreči izgubi moža in hčerko in se ne pobere. Preseli se na Irsko, tam spozna tečnega soseda, seveda se zaljubita, vendar konec ni ravno hepi. Za na plažo.

Prva misija: Pariz: Giuliani, Leone R – kriminalka, prva z Enricom Morettijem, playboyem in bogatašem, ki pa je na srečo tudi bivši policijski pogajalec, ki želi delati za Europol. In ko se na svetovnem črnem trgu pojavi novica o ukradenem seznamu ključnih Europolovih agentov pod krinko, mora prav on odpotovati v Pariz z nalogo da povrne seznam, zmanjša škodo in ujame izdajalca. Tipična naloga za tipičnega agenta. Ne pa zanj, saj vendar ni James Bond in ne ve kaj dosti o pretepanju, pregonu in ubijanju. Ve pa nekaj o zapeljevanju. In doma je v svetu iger na srečo, močnih pijač in neugledne družbe. In zna pripovedovati zgodbe, s pomočjo katerih se venomer rešuje iz težav.

Speča lepotica: Margolin, Phillip -Pisatelj Miles Van Meter je na knjižni turneji, s katero predstavlja svojo senzacionalno knjižno uspešnico Speča lepotica, pripoved o resničnem zločinu: napad serijskega morilca, zaradi katerega je njegova sestra Casey obležala v komi. In seveda nič ni tako, kot se zdi.

Jean Echenoz: Grem

Moja definicija dobrih piscev je (bila) taka: Dober pisatelj je tisti, ki ti zna dolgočasno zgodbo povedati tako, da jo bereš z zanimanjem in veseljem.

Po branju te knjige jo moram dopolniti: Izvrsten pisatelj je tisti, ki ti zna zanimivo zgodbo povedati na dolgočasen način tako, da jo bereš z zanimanjem in veseljem.

In prav to uspe Echenozu. Neverjetno! Zgodba, polna velikih dogodkov (iz katerih bi žanrski pisci naredil dramo prve kategorije :), leze kot želva – a vendar bereš dalje! Vidite, TO je kakovost literature. To je tisto, na kar je tako zelo težko pokazati s prstom in kar loči trivialno in pravo literaturo.

Zadnjo Fitzkovo knjigo (Pobesnela igra) sem odložila “tik pred zdajci”, tik pred začetkom razpleta. Tako dolgočasna je bila! Čeprav polna preobratov, suspenza itd. Ko prebereš dve, tri take knjige, si prebral vse. Če so zraven še votle – in tale je, junaki so zelo slabo izdelani, psihološki oris, kolikor ga je, neprepričljiv, vse skupaj se bere kot skripta/scenarij za film – od njih resnično nimaš nič. Fitzek torej, če sledim svoji zgornji definiciji, zanimivo zgodbo pove na tako bombastičen in plehek način, da postane nezanimiva.

Zato Grem seveda toplo priporočam sladokuscem!

Naomi Novik: Izruvana

K temu branju me je nagovorila 13-letna hči, ki obožuje fantazijsko literaturo in ve, da jo do neke mere tudi jaz (v tem kontekstu: kuham vse hujšo zamero do Rothfussa, ki še vedno ni izlegel tretjega dela Kraljemorčeve kronike!). In v resnici me je knjiga pritegnila, očarala, navdušila, tako da pravim: “Še!” (Ko sem malo guglala pisateljico, bi rekla, da serija Temeraire ne bo zame, nameravam pa si priskrbeti Spinning Silver.)

Kaj je takega v knjigi, da presega fantazijo? Sama zamisel dobrega in zla temelji na čisti realnosti, ki jo doživljamo vsak dan. Način, kako zlo deluje, je povsem realen, poti, skozi katere se širi, tudi. Doživljamo to v službah, v državi, na vsem svetu. Sam pristop pisanja je zelo stvaren, to je tisto, kar me je pritegnilo že pri Bulgakovu in Rothfussu. “Čarovnije” podaja, kot da so dano dejstvo, brez pretiranih razlag in tapeciranja (kar npr. počne Rowlingova – zato me HP nikoli ni do take mere pritegnil). Domišljijska dimenzija je izjemna. In na tem področju avtorica v resnici spet sega v tisto sivo cono, kjer poleg domišljije čepi tudi resnica, nekaj je je že raziskane, nekaj se še raziskuje, nekaj se je še bo (pretok energije, recimo, je realno dejstvo, pa da si potem izčrpan).

Motila me je le ena stvar (pozor, majhen kvarnik!). Odnos med njo in njim je – sklepam po vsem, kar sem prebrala o 50 OS, in nekaj citatih iz 50 OS – torej zoprno podoben temu zlorabljajočemu odnosu iz 50 OS. On njo ves čas zmerja, ponižuje, krega, se ji posmehuje, skratka totalno toksična oseba. Ona se ga sprva boji in ga sovraži, nato se seveda zaljubi vanj. (Ta kliše je tako klišejski, da resnično že boli.) In ljubezen kajpada cveti, čeprav on svojega odnosa do nje ne spremeni. To in pa znova silna fama o ženskem orgazmu, do katerega pride z draženjem tistega predela, kamor ženske – pardon občutljivcem! – vstavljamo tampon ravno zato, da ga NE čutimo, da nas ne moti! Nad to famo velja resnično obupati, ker ni važno, ali je avtor ženska, moški, ali je pisal(a) pred 100 leti ali lani – vztraja in konec.

Kljub temu knjigo priporočam, za ljubitelje fantazijskih del pa je itak obvezno branje. 🙂

Trenutno berem neleposlovno delo Alenke Puhar Prvotno besedilo življenja. In se mi zdi prav smešno, kako nekateri v sosednji temi “ne verjamejo” zadevam, ki jih opisuje Milena Miklavčič. No, sicer pa nekateri ne verjamejo niti v holokavst in sežiganje čarovnic. In v gravitacijo. Kaj č’mo. 🙂 Knjiga je pretresljiva, kot si lahko mislimo (če smo vsaj malo v stiku z realnostjo in vemo vsaj mičkeno kaj o zgodovini), je pa izredna škoda, da je tako slabo “narejena”. Tisk je premajhen in preveč zgoščen, vmesni naslovi “neopazni”, tako da je branje tudi po tehnični plati naporno. Škoda, res!

Barbara Raue: December moon
Slovenska operna pevka med bivanjem v tujini sreča svojega idola iz najstniških let, slovitega rockerja …

Peter Mayle – Hotel Pastis
Osrednji lik pripovedi je nedavno ločeni angleški poslovnež srednjih let, ki se odloči, da mu je dovolj stresa v oglaševalski agenciji. Zato se preseli v sončno Provanso in tam skupaj z novo partnerko, simpatično Francozinjo, začneta obnavljati nedokončano poslopje, ki ga spremenita v hotel – imenuje se Pastis po značilni provansalski žgani pijači. Še bolj zanimivo pa postane, ko se tej pripovedi pridruži zelo dobro zamišljen bančni rop … Roman najbolj odlikuje prikaz provansalskega melosa in drugih značilnosti Provanse, npr. tukajšnje francoske kuhinje. Temu se pridružuje značilen Maylov humor, angleško obarvan in obogaten s francosko situacijsko komiko. Zabavno in sproščujoče branje, ki bo posebej pritegnilo ljubitelje Provanse ali pa morda koga prepričalo, da to postane. Toliko bolj, če temu romanu prištejemo še druga Maylova dela, ki govorijo o najlepši francoski pokrajini.

Tudi jaz z dopusta s seznamom prebranih knjig:

Jo Nesbø: Macbeth

Mojstrsko napisana kriminalka po vzoru Shakespearjevega Macbetha. V Nesbøjevem slogu. Dobro zgrajeni liki in dogodki. Zame sicer kar malo preveč ubijanja.
Zgodba pa govori o inšpektorju Macbethu, ki s pomočjo (ali pa na nagovarjanje) svoje ljubice z nebrzdanim pohlepom in strastjo poseže po najvišjih položajih in na tej krvavi poti izgubi tako prijatelje in ljubico kot sebe. Reka “Cilj opravičuje sredstva.” in “Dušo je prodal hudiču.” tu res najdeta svoje mesto.

Kelli Estes: Dekle, ki je pisalo s svilo

Ganljiva zgodba, ki povezuje 2 ženski iz preteklosti in sedanjosti, saj se odvija v 2 različnih obdobjih hkrati. Tako spremljamo Inaro, ki želi na podedovanem posestvu urediti hotel in pri obnovi najde čudovito izvezen rokav ter želi odkriti njegovo skrivnost. Hkrati se odvija tragična zgodba Kitajke Mei Lien, ki v preteklosti izdeluje to vezenino. Seveda se niti obeh zgodb prepletejo in vodijo do zapletov in razpletov.
Izvemo tudi marsikaj iz zgodovine priseljevanja Kitajcev v Ameriko in njihovega preganjanja, kar je seveda v zgodovini Amerike manj znano in meče zelo slabo luč na tisto obdobje.
Lepa zgodba, lepo se bere in ne moreš odnehati. Idealno za poletje.

Balli Kaur Jaswal: Erotične zgodbe pandžabskih vdov

Odlično, malo drugačno branje z vpogledom v drugo kulturo. Nikki, hčerka indijskih priseljencev, sprejme vodenje tečaja angleščine – branja in pisanja zgodb za ženske v londonski indijski četrti. Izkaže se, da je bilo mišljeno osnovno opismenjevanje, vendar pa ženske (predvsem vdove) to dolgočasi in si začnejo, tudi s podporo Nikki, pripovedovati erotične zgodbe in jih na koncu tudi zapišejo. To seveda ne ostane brez posledic in vodi do odkritja marsikatere skrivnosti. Je pa tudi prvi pokazatelj želje po samostojnosti in svobodi indijskih žensk.
Knjiga odstira razmere in odnose med indijskimi priseljencemi v Londonu, še vedno močno podrejenost žensk, svoje življenje vdov, ki so praktično odstranjene iz življenja in živijo v lastnih srečanjih s pripovedovanjem (tudi svojih) zgodb. Hkrati izredno lepo prikazuje tudi odnose med starejšimi in mlajšimi ter splošno hierarhijo v skupnosti.
Super napisano in super branje. Priporočam.

Wendy Walker: Nikoli ni vse pozabljeno

V manjšem premožnem ameriškem mestecu je vse popolno, dokler se ne zgodi posilstvo mladega dekleta. Takoj po dogodku ji vbrizgajo sporno zdravilo, ki dogodek izbriše iz njenega spomina. Pa vendar v telesu ostaja sled in njeno čustvovanje je vse bolj kaotično in depresija se samo povečuje ne glede ne to, da se ničesar ne spomni. Starši najamejo psihiatra, ki se trudi dekletu spet povrniti izbrisan spomin in ji tako pomagati preboleti ter seveda najti storilca.
On tudi pripoveduje zgodbo in osvetljuje dogajanja, skrivnosti in motive tako s svoje strani kot tudi s strani ostalih udeležencev – staršev, preiskovalcev, prijateljev in znancev. Kmalu se tako s tem primerom prekriža tudi njegovo osebno življenje in njegovi drugi pacienti.
Konec je morda presenetljiv in za moje pojme preveč na hitro narejen – glede na to, da zgodbo gradi čez celo knjigo. Škoda. Sicer pa je kar v redu branje, predvsem zaradi drugačnega podajanja zgodbe.

Vanessa Diffenbaugh: Nikoli nismo prosili za krila

Knjiga opisuje razmere mehiških priseljencev v Ameriki – tako legalnih kot nelegalnih. Njihov stalni boj za boljše življenje, strah pred migracijskihmi organi, neperspektivnost, a hkrati večno upanje.
Spremljamo mlado mati, katere starši se odločijo vrniti v Mehiko, ona pa kar naenkrat ostane sama z 2 otrokoma in mora poskrbeti zanju kakor ve in zna. Tega pa pravzaprav ne zna, saj je do sedaj zanju skrbela babica, ona pa je cele dneve delala, da je zaslužila dovolj za preživetje vseh. Pa vendar se trudi in naredi vse za lepšo prihodnost otrok. Ob tem seveda ne gre brez njene ljubezenske zgodbe in ljubezenske zgodbe njenega 14-letnega sina. Kaj več povedati, bi bil že spoiler.
Luštno, tekoče branje in na trenutke res žalostno ob spoznanju, kako deprivilegirani so nekateri sloji prebivalstva v Ameriki. In koliko moči je potrebno, da stopiš ven iz začaranega kroga in dosežeš kaj več.

Heather Burch: Vijoličasti trak ljubezni

Čisto plažno branje. Ljubezenska zgodba, ki se začne, ko se Adrienne po ločitvi loti obnove stare hiše na Floridi in odkrije stara pisma, ki jih je neki vojak pisal svojemu dekletu. Pisma jo očarajo in začne raziskovati, kdo jih je pisal in komu. S svojim marsikdaj netaktnim vmešavanjem (kar je tudi mene živciralo) pa povzroči nemalo zapletov. Ljubezen na koncu seveda zmaga, zgodba pa ni nič posebnega in je res samo za preganjanje časa.

Agnes Martin Lugand: Srečni ljudje berejo in pijejo kavo

Tole je eno največjih razočaranj. Knjigo sem kupila samo zaradi naslova, ki me je očaral. Vsebina me niti ni zanimala. 🙂
Patetična zgodba o mladi ženski, ki je v prometni nesreči izgubila moža in hčerko in se ne more in ne more pobrati. Da bi pobegnila pred vsemi, ki ji dihajo za vrat, da je že čas, da se vrne v življenje, najame hišo nekje v irskem zakotju in se iz Pariza preseli na Irsko. Tam se seveda še naprej utaplja v žalosti (ali pa v alkoholu) in seveda sledi standarden zaplet z nemogočim, a privlačnim sosedom. No, ja. Dolgčas.
Še najboljši je konec, ki ga ne pričakujemo. Če bi bila cela knjiga v tem duhu, bi bilo bolj zanimivo.
Aja, pa cel naslov je omenjen samo 2-3 x. Škoda, da iz naslova ni razvito kaj več.

Sicer pa moram tokrat spet opozoriti na množico slovničnih in tiskarskih napak v prebranih knjigah. Taka površnost zame pomeni nespoštovanje do knjig, jezika, avtorja in bralcev. Res bi se lahko bolj potrudili.

Agatha Christie / Sophie Hannah: Zaprta krsta

Avtorica Sophie Hannah je od dedičev Agathe Christie dobila dovoljenje, da nadaljuje s pisanjem kriminalk po vzoru Agahthe Christie in ta je ena izmed njih.
Slavni detektiv Hercule Poirot je skupaj s prijateljem, inšpektorjem Scotland Yarda, povabljen na podeželski dvorec znane pisateljice otroških knjig. Kot se mu kmalu posveti, sta povabljena z namenom, da bi preprečila umor. Pisateljica na večerji razglasi novo oporoko in zgodi se pravzaprav nepričakovan umor. Seveda Poirot na koncu vse razreši, me pa konec ni presenetil.
Moram reči, da me roman ni kaj preveč navdušil. Zgodba je kaj malo verjetna in pripovedovanje oz. raziskovanje dolgovezno. Pozna se, da avtorica ni Agatha Christie.

Monika Žagar: Košček čokolodae c pasji dlaki[/b]
Par, ki nima lastnih otrok, se odloči za posvojitev dveh deklic v Rusiji. Zgodba teče o dinamiki družine najprej z eno, nato z dvema deklicama ter njuno zgodbo o odraščanju. Knjiga ima ˝samo˝ okrog 170 strani ampak je tako ˝gosto˝napisana, da jo je treba brati počasi.
Priporočam, na seznam za branje sem dala tudi drugo knjigo avtorice z naslovom ˝Dva brata, trije svetovi˝, ki govori o njeni družini. Poročam….

Tadej Golob: Nespodobni odvetnik, biografija dr. Petra Čeferina
Ja, če sem iskrena, me je knjiga razočarala, pričakovala sem več. Sploh po tekočem branju Jezera in biografije o Milene Zupančič sem imela občutek, kot da je knjigo napisal samo Čeferin. Veliko zgodb in podatkov je že bilo objavljenih, veliko hvalisanja, poveličevanja družine, … Se mi zdi, da je šlo bolj na silo, da če imajo drugi biografije, jo mora imeti pa tudi Čeferin. Kaj pa vem, če vam to predlagam v branje ;-))

New Report

Close