Ničvredna – nikoli dovolj dobra
Počutim se ničvredno. Za vse kar naredim dobim, da bi lahko bilo bolje ali da bi lahko bilo kaj več od mene. Za primer sem barvala jajca v čebuli, potem sem jih pet še porisala. Narisala sem malo rožic. Potem mi mama reče, da izgledajo kot bi jih barval otrok, da kaj sem to naredila, škoda da sem šla sploh barvat. No skoraj pri vsaki stvari je tako.
Saj potem se zamislim, da mogoče ima prav. V šoli mi ni šlo najbolje in z mojo izobrazbo sem zdaj v proizvodnji. Tam kot pravijo so zadovoljni z mano, sem med “tapridnimi”, samo kaj mi to rabi, minimalca imam tako kot vsak, če tudi naredi pol manj od mene.
Ko pridem iz službe, ponavadi zmatrana, treba takoj na njivo, do živali. Ja moja mama je kot nek “stroj” se ne umiri. Vedno imam komando to daj tako, to tako. Če kaj naredim po svoje ponavadi ni dobro. Ali pa zato, ker ni po njeno. Ne vem.
Malo sem obupana, sem mislila da, s tem ko bom starejša mi bodo tudi stvari šle bolje od rok pa vidim, da ni tako. Želela sem se za kaj potrudit se mogoče dokazat pa imam čedalje manj volje. Večkrat imam slabo vest, ker nisem tako sposobna.
Matameja, 20.04.2025 ob 12:06
Počutim se ničvredno. Za vse kar naredim dobim, da bi lahko bilo bolje ali da bi lahko bilo kaj več od mene. Za primer sem barvala jajca v čebuli, potem sem jih pet še porisala. Narisala sem malo rožic. Potem mi mama reče, da izgledajo kot bi jih barval otrok, da kaj sem to naredila, škoda da sem šla sploh barvat. No skoraj pri vsaki stvari je tako.
Saj potem se zamislim, da mogoče ima prav. V šoli mi ni šlo najbolje in z mojo izobrazbo sem zdaj v proizvodnji. Tam kot pravijo so zadovoljni z mano, sem med “tapridnimi”, samo kaj mi to rabi, minimalca imam tako kot vsak, če tudi naredi pol manj od mene.
Ko pridem iz službe, ponavadi zmatrana, treba takoj na njivo, do živali. Ja moja mama je kot nek “stroj” se ne umiri. Vedno imam komando to daj tako, to tako. Če kaj naredim po svoje ponavadi ni dobro. Ali pa zato, ker ni po njeno. Ne vem.
Malo sem obupana, sem mislila da, s tem ko bom starejša mi bodo tudi stvari šle bolje od rok pa vidim, da ni tako. Želela sem se za kaj potrudit se mogoče dokazat pa imam čedalje manj volje. Večkrat imam slabo vest, ker nisem tako sposobna.
Mogoče pa si sposobna za marsikaj pa to ne pride do izraza ker te okolica zavira. Če rožo držiš v temni kleti tudi ne cveti.
Čimprej stran iz tega nezdravega okolja, ki te bo dokončno zatrlo. Grem stavit, da je tvoja slabša izobrazba le posledica tlačenja dol s strani tistih, ki bi te morali vzpodbujati. Iz tvojega pisanja veje, da si že sama začela verjeti, da si nesposobna in da nikoli ne bo nič iz tebe.
Minimalca imaš. Stisni zobe za par let in se odseli stran. Čim dalj, mogoče še najbolje v tujino, ker si mlada. Znanje jezika, ki se ga boš naučila, ti kasneje lahko pride prav. Služb je dovolj in z minimalcem ter skromnejšim življenjem vsaj za začetek, greš komot v (so)najem. Z domačimi vzdržuj le najnujnejše stike, parkrat letno bo čisto dovolj. Pa še takrat bodo debate o vremenu čisto dovolj. Ne dovoli si več, da kdorkoli, še najmanj pa tvoja mati, še naprej uničuje tvojo samopodobo. Čimprej si v knjižnici izposodi knjigo Strupeni starši in še kakšno na to temo. Kasneje, ko se osebnostno in finančno opomoreš, ti bo morda v pomoč tudi psihoterapija, ki ti bo pomagala pomesti s škodljivimi vzorci. Ko boš stran iz škodljivega okolja začni razmišljati, kaj te veseli in delaj v tej smeri. Takrat boš zmožna najti tudi svoje močne strani in področja, kjer si dobra. Zagotovo jih imaš, le strupeni starši so te zatrli. Delaj v tej smeri. Zavedaj se, da nisi edina, ki je imela smolo s starši.
Ne živiš za starše, živiš za sebe. Dokazati se moraš samo sebi, nikomur drugemu. Posebej za tebe:
Takole bom rekla: stara si dovolj, da besede, ki ti ji drugi govorijo ne jemlješ preveč resno. Tvoje življenje je dragoceno in tam si, kjer moraš biti, takšna kot si. Včasih je dobro komu tudi kaj nazaj reči, četudi grobo, jasno in glasno. Pa ne samo to, poveš, da si sama zadovoljna, da si takšna kot si in da naj svoje frustracije stresajo na koga drugega. Ne dovoli, da te samo teptajo.
Taki “starši” vedno imajo vedno nek problem. Tudi če bi bila kirurginja, bi ti težili, kaj pa nimaš otrok. Če bi še to imela, bi pa tam bil 100% nek problem. Mati seveda vedno naredi vse prav, samo ti ne razumeš tega. Vsi drugi pa. Narcistična motnja. Tega ne moreš spremeniti, pa če si še tako želiš. Odseli se, najdi hobi in preštudiraj, kakšno škodo v resnici zlobna mamica -ki bi morala biti tvoja prva opora- naredi. Tisti, ki se jih tepe, vsaj vejo, da to ni prav. Ko te pa nekdo celo življenje dol tlači z nasmeškom, pa si najbolj sam na vsem svetu, ker dejansko od malega verjameš, da če samo še to pa ono pa tretje drugače narediš, te bo mamico končno RES videla in RES imela rada. Za razliko od reprodukcije tega ne zmore. Žal.
To je meni moja mami delala, vsak dan dajala mene v nic s komentarji, da kar naredim ni dovolj dobro. Slabo samozavest sem imela, kar je vplivalo na mojo samozavest, odnose s partnerji in tudi solo. Ko sem se odselila, je nisem hotela videti eno leto. Od takrat je slo zgolj na boljse. Pricela z fakulteo, prila do magisterija in uspesne kariere in zakona.
Tudi kasneje sem bila nekako odvisna od maminih komentarjev, so me lahko prizadeli zlahka, vendar v svojem okolju je bilo manj izrazito.
Odseli se, samo to ti lahko recem. ona se ne bo spremenila.
Nikoli nisi okusila svobode, sama zase živet, nase se zanest ..se opolnomočit, reševat težave, probleme življenja, napredovat- kakšna izobrazba, tečaj veščin, jezika, …, se nisi odcepila in pretrgala popkovine- si kar obstala pod mamino komando…
Vsak odrasel bi moral to izkusiti, za svoje duševno dobro…Zakaj nikoli do zdaj nisi zbrala poguma in zaživela kot ti notranji instinkt nalaga …mi ne vemo podrobnosti …
Poskusi zdaj, -nikoli ni prepozno- izgubit nimaš kaj…, še vedno se lahko skesano vrneš mamici- ampak lej- vsaj poskusila boš , to šteje v lajfu…
Aja, ne vemo starosti…si že 50+…pa jajčke farbaš …
Maah, pa koliko je tega.., še ena uničena …teh tematik je tu ogromno …kako neki retardirani starši uničujejo življenja odraslim otrokom…, le ti pa nimajo dovolj moči, energije, volje , …da presekajo take morbidne odnose.
To je folklora Slovenije, uničevanje lastnih otrok…,ker ja …ubogi starši ne znajo drugače …znajo, znajo…, če ne drugega, da izpustijo te odrasle otroke , to pa ne …se jih oklepajo …ja, ker se spodobi in pravično je …pa v cerkev letet anede…
Zblojeno , morbidno in duševno zaostalo…, grozljivka in triler ., ..,da še psihiatri zbežijo pred takimi matkami…!!!
yep, nekaterim nikoli ne uspe…- ne upajo probat nič …, eni pa imajo vsaj šanso, pa poskusijo…po osnovni šoli si izborijo ali izprosijo, da gredo v dijaški dom, tam imajo opcijo nekaj naredit, srednja poklicna, strokovna…, če je želja za študij je študentski dom…tako se domov vračajo zelo občasno in nato se zaposlijo in uspešno odcepijo od strupenih staršev- mamic…škoda, da si ti obstala v teh okoliščinah , ker je vedno opcija rešitve ven iz toksičnih situacij…ti je ljubše biti ob mami, cerkev, njiva, …no, potem pa…
brigita242, 20.04.2025 ob 20:37
ja, saj- eden-, imaš prav, da bi se povezala,… avtorica izgleda luštna in simpatična…ampak ali imaš zadosti korajže za boj z mamo zmajevko…ker a veš, da je ne bo kar tak zlahka izpustila iz svojih krempljev…lahko še tebe podredi in boš za hlapca pri hiši …
Pri meni bo ženska podpirala 4 vogale v hiši. Sama bi odločala kaj in kako. Ampak tako, da je prav. Mislim, da takšne ženske bi znale imeti smisel za pravičnost. Takrat ima mojo podporo
Odcepi se, čimprej. Če ne drugače, če je možnost vsaj v svoj štuk. Dogovorite se, da jim še kaj pomagaš pri delu na vrtu, živalih ostalo ločeno. Ti moraš narediti mejo. Ne dovoli, da se starši vtikajo v vse, ker si verjetno že dovolj stara. Imam občutek da si nekako zakrknila, ker se ravnaš po njihovi komandi. Pojdi ven iz teh okvirjev. Pojdi kam. Probaj kaj kar do sedaj nisi. Ni važno če so starši za ali ne. Dovolj si stara.
Odseli se. Takoj. Nikoli ne bo drugače.
Jaz sem bila že 20 let poročena, 2 otroka, živeli v drugem kraju, dobra služba, dobre finance, a ko sem prišla domov, in se mami zlikala perilo, ker je bila bolna, po njeno niti likati nisem znala. Ko je rekla, naj preoblečem posteljo, sem jo, pa je rekla, ja zakaj pa si dala to posteljnino… Tega je bilo nebroj.
Vedi, da nikoli ne boš v redu. Pa če bi bila devica orleanska, ali pa devica Marija.
Samo stran od take mame.
