Nikakor….
Da si mi sitna tam pri dohtarjih, mater ej, a res ni nobenega tapravega, da bi te spravil pokonci…čakaj bom res morala tja do tebe, ali kajjjjj?!
Cmoka draga moja…te cartam vedno!
Sonči moj..tkole je to..
Misli človek , da pomaga če jih pozna večina njih v belem . Pa nič od tega !Vsi so isti ):
kar lepo pozabijo nate , ti pa čaki…no ne vsi….eden je še, tega zamorim nazadnje :))
Npr…bubana sem kot zajček , že na oči se vidi , da nisem taprava . Pa mi niti ni poslušala dihanja..diham težko , utrujena sem…vidi se na meni opazna sprememba..pa nič..
tako dolgo tole traja , da me je nekako že začelo uničevati . Zdajle bo več kot mesec dni muk..trpljenja , slabega počutja..izgubljam se in nisem več jaz !
Izgubljam voljo ( nekoč sem imela pogum , ja tudi voljo da se borim ) zdej tega ni več .
Ker nimam smisla , nimam pač tistega v življenju , za kar bi se vse skupaj splačalo..
Ko sem že čisto na dnu , ko komaj še govorim ( a ne smem, ker me govorjenje utruja hudo:)) dobim še porcijo …
In ne , ne tožim ti..le povem ti..tebi…vsem..
včasih ja pride tudi tako človeku..
kako zelo , pogrešam sebe …takšno kot sem bila…
no, pa bomo videli drug teden kaj bodo rekli…
lupčke vsem
dremči
smotan:))