……… Lisjak, Levček, Mišon, Pandica, Lilička, Zelena Mamba, Gabrijel ………

recite samo “Hy”, da vemo, da ste še tukaj, da ne izgubimo občutka, da vas ni več, da ste prerezali popkovino ……….

Čebelica, nisem te pozabila, a tebe vem,
bo izbezal na dan tvoj zajček!

………. to je krik vpijočega v Sahari,
to je krik lačnega, to je krik žejnega,
to je krik …………………………………….
potrebnega ………………………………..

ljudske in medčloveške komunikacije!

Mačko ,sem tukaj vendar imam drugo delo (drugače vas imam pa stalno v srčku kjer koli sem ).
Pozdravček in Cmoka !

Eh, sem hotela ta moment zapisati, da ne
razumem ničesar več, prav ničesar več!
Ampak zdaj razumem, malo, čisto malo …..
ne pa tistega, česar si močno želim razumeti.

Ej, buddy, tudi jaz vas imam stalno v srčku,
ali sem tu, ali dam, povsod sem z vami!

http://med.over.net/phorum/read.php?f=17&i=112950&t=112950

Preberi se eno zgodbico , ki me je do solz nasmejala

… :))))

Nikita je te dni čisto na psu .. pa ne ve , zakaj … ali pa ve … ma itak ne pomaga vedet … pa še pomembno ni !

Oh Nikita moja draga, očitno nisi edina. Jaz sem
našla nekaj malo tolažbe v tem, da sem skušala
po najboljših močeh pomagati drugim, seveda brez
uspeha. Le kako, pomagati si je treba sam, z lastno
voljo, z lastno željo, tako vsaj pravijo.

Draga Nikita, tudi sama sem močno depresivna. Pa
tudi jaz sem na psu. Nekam žalostna, kar naprej bi
jokala. In potem, ko preberem, s kakšnimi težavami
se srečujejo ljudje, tam, ko si tudi ti odgovarjala, se
vrnejo spomini, se žalost še poglobi. Res je, kot praviš,
nekdo bedi nad nami, nedko vseeno skrbi, da gredo
težave čez naš križ. Morda, kaj vem. Včasih mi je hudo
za druge ljudi, pa vem, da to ni dobro, da to človeka
zna izčrpati, a si ne morem pomagati.

Težko mi je tudi, ko tukaj na tem forumu vidim in opažam vse večjo pasivnost, vse več ljudi se odmika. Bojim se, da je vse nas zajela neka otožnost, depresivnost in bojim se časa, ni mi pogodu misel na trenutek, ko ne bo tu gori nikogar več. Težko mi bo. Nočem misliti na to, a kaj, ko se ta misel kar sama vrinja in vrinja v moje možgančke in me gloda, gloda, gloda…..

Reci, povej draga Nikita, kako kaj tvoja Maška? Jo je kaj strah spet šole? Njeno zdravstvno stanje, upam, srčno upam, miruje na sprejeljivi točki?
In tvoje jahanje, pogrešam poročil o tem tvojem podvigu, verjela ti ali ne.

Haj, Marija,
res, zelo lepo si napisala. Ampak, vidiš, ravno zato: že prejšnji teden sem se hotela javiti, pa je ena zdrava žlehnoba do same sebe govorila:”Kaj boš težila, kaj se boš cmerila, a drugi pa nimajo težav ali kaj? Spelji se nekam, kjer te ne bo nihče ne videl ne slišal ne čutil!!! Naj pozabijo, da sploh obstajaš. Pa saj te tako ali tako NI!!!!”
To ni bila samo depresija, to je bilo že malo bolano. Ampak zdaj je dobro, res. Vidiš, tudi ti nisi taprava, tudi Nikita ni, tudi Niobe ni. Svet pa se vrti naprej, če smo tu ali nismo. Morda, morda…pa je včasih potrebno malo žalosti, da se očistimo, da ne pozabimo nanjo. Tudi žalost je dragocena. Če bi je ne bilo, bi nam bilo vseeno za nam drage ljudi, dogodke, spomine. Lepota ni samo smeh in veselje. Pa še nekaj: krasno je z vsakim korakom čutiti, da se zopet vzpenjam, da je dno že bolj daleč, kot je bilo, da se znova približujem sebi. Samo še čisto malo manjka. Danes je lep dan, kljub temu, da se me je dotaknilo veliko trpečih usod, kljub temu, da bi lahko komu dala veliko, veliko več, kot sem. Pa saj še ni konec dneva. Saj lahko še kaj storim, saj še ne sme biti prepozno!!!
Ničesar na svetu se ne bojim. Včasih se bojim le same sebe.
Marija, Bog ti bo poplačal. Ne bodi žalostna. Toliko ljudem si danes polepšala dan; radi te imamo, tvoje srce je neizmerno široko, ti si mama veliiiiiiiiiiiiiiiiiiiko otrok! Preden za danes končam, te narahlo, kot nežen dotik trepalnic, pobožam po licih. Jutri se bomo pa čisto zares samo smejali, krohotali, režali!
Moč je v nas samih.
Same lepe misli tudi Nikiti!

Marija.. a ma smisel :)? nima 🙂

Evo , vse , kar me sprašuješ , je po malem zabadanje noža v živo rano :)))

Prvo – Maška se zaradi šole precej sekira , saj gre letos v peti in tu je ogromno sprememb . Da niti ne poudarjam , da šole ne mara glih preveč.
Njeno zdravje – je tam , kjer smo bili , kar pomeni , da vse grozne muke ob uvajanju novega zdravila ( začeli , če se spomniš maja , končali ta teden – torej 3 mesece muk )
no , razlike med “prej” in “zdaj” v njenem počutju ni. No , da bom pravična , samo ena od težav je izginila , kar pa ne pomeni , da se ne bo pojavila zdaj , ob ponovnem vstopu v šolo.
In spet ne vem , a začet težit okoli zdravnikov – jovo na novo od početka , al kaj ?!

Jahanje – zaradi znanih razlogov ($$$) smo naredili malo pavze , kar me zelo žalosti !
Ampak bomo v kratkem spet začeli , bo že kako , sem našla eno cenejšo varianto – brez inštrukcij , samo najem konja in jahanje ( bistveno ceneje)

Moje zdravje – me je.. !Jutri zjutraj grem k eni zdravnici , pol bomo pa še nadaljevali , samo , da dobim napotnice…

Ostale težave – itak jih poznaš 🙂

Suma – summarum – @!#$ !

Nikitka je za povrh še pod vplivom PMS

Ej , vidiš , tudi jaz tako pravim – ko si na dnu , je čas za smeh , zdaj bo šlo samo še navzgor :)))

A te lahko neki vprašam , saj te bom , no , pa mi le povej – če nočeš na glas , pa na mail – a si kaj v žlahti z neko E. ;)))
Pa Nioba – a pozna neko aneri ?

Nikitki bi bilo v veselje ….

hoj Marija … sej smo vedno tu nekje :))

Samo da ste še tukaj – samo da ste živi –
četudi vam zdravje šepa. Saj, žalost je zato,
da se v popolnosti zavemo veselja in sreče,
da smo.

Iskrena, ampak res iskrena hvala, ker me
spodbujate, ker mi dajete moč vztrajati,
a če ne bi bilo vas, tudi mene ne bi bilo.

Vem, da so nekatere bolečine, tegobe, težave, žalost in nemoč premočni, da bi jim bili kos prvi dan, ko se pojavijo, a z odhodom dne odide tudi kanček vseg teh neugodnosti in za naslednji dan ostane nekaj malo manj in za tretji dan še manj. A če smo res pravi prijatelji, če smo si obljubili “zvestobo” tudi v bolečini in žalosti, potem bodimo prijatelji in se izpovejmo. Morda nam kdo z dobro novico polepša dan, naredi našo tegobo za kanček manjšo in ne bomo pozabili na tisti prečudoviti občutek, ko se človek veseli na račun sreče drugega, ko je poln takrat, ko se zave, da se je ob naši tegobi pa vsaj nekemu našemu znancu nekaj lepega in nekaj dobrega zgodilo. Kakršni smo, kolikor se med seboj poznamo, sem prepričana, da bi nam vsakemu posebej in vsem skupaj to dalo novega elana.

In naj vam zato prenesem eno novost, veselo novičko: naša muca sicer še vedno nima možnosti javljati se nam preko PC, ni pa pozabila na aktivnosti za naše srečanje. Ona živi za to in skušaj najti način, kako se z nami povezati. Ponudila ji bom pomoč, da vas obveščam o vseh dogajanjih, planih, načrtih, časovnih razporeditvah ….. po vaših e-mailih, če mi boste to seveda dovolili. A moram poprej še kontakirati z našo muco, ki jo skrbi hrana, ki je vsa v “betriebu”. V vseh naših neugodnih dneh se torej spomnimo naše muce, ki se prav za nas tako močno trudi, da bi nas videla, srečala, objela, pocmokala, da bi nam omogočila taiste stvari početi drug z drugim, ona skrbi samo za to, da ne bomo lačni, da bomo imeli vsega dovolj …. ni da bi govoril, res, ni da bi govoril. V njeno čast sem si danes natočila kozarček belega vina in pogledala skozi kozarec tja čez, kjer je doma in ji namenila lepo misel, misel, ki druži nas vse: LEPO JE, DA SE IMAMO IN NE POZABIMO TEGA IZKORISTITI NE V DOBREM, NE V SLABEM.

HVALA VAM ZA VSE VAŠE LEPE BESEDE, IN – PISMO ROSNO, DA STE LE ŠE TUKAJ!

Mariči, zate,

Iznad strme se pečine
roža vzpenja v globočine.
Žar ne vidi je nebeški
in noben pogled človeški.
Za oko je previsoko,
za nebo je…pregloboko.

in za hmajnco.

Izpisala si jo bom, je prelepa, da bi ostala
pozabljena. Hvala ti.

To pesmico sem enkrat,ko najbi študirala,sem pa raj po
knjiznici brskala,k jo je imala gospa kt nalašč u moj sob,
v en miceni knjizici prebrala. Mislim,da so bile prov ene mašne
bukuce,pa je na prvi strani tale pesmca bla,de so pa mašne,pa mislem zatu,ker sem si zapomnila,da je blo vse skup izdelek enga
župnika.

Jaz si pa nekaj želim………………………………………………..!

Tudi jaz, močno! Ko poveš ti svojo željo, jo
izpišem tudi jaz!

A iskreno ?

Čisto in popolnoma iskreno, verjemi!

a tlelelele u javnost butneva ?

Ajd,. butnva!

Zdi se mi,da tule tele škatle nimam prov nastavlene,ka
težko pridem do tistega “novo”.
Kaj pa sedaj? Zato me je pa treba toliko čakat.

Saj te ne čakam toliko, skačem in razmišljam,
tuhtam, se žalostim, pa spet, ko te uzrem,
razveselim.

Ko bi bil tuki naš zajček, bi ti znal svetovati. Mislim,
da moraš pritistniti tisto: nastaviti niti ? Poskušaj!
Če ne, greva potem pa naprej! Al pa raje poskusi
uno “vse na eni strani”. Bova videli!

Potem imaš na na “Kazalu” spodaj, skrajno levo
tisto tipko “Odpri niti” in če pristisneš, imaš vse teme
v obliki, niti, in če potem pritisneš še enkrat, ko ti piše
“Zapri niti”, boš spet imela kazalo, ne pa vse teme
drugo za drugo. Če imaš kazalo po temah, potem
lažje skačeš iz teme na temo! In potem ti na temah
obarvano rdeče napiše NOVO, pa ležje vidiš, kje se
kaj pogovarja in dogaja!

Poskusi: Zapri niti – skrajno levo spodaj!