Jst tudi tako razmišljam.
Kaj imam vse na glavi kozlarij, da ne napišem hudih stvari in resnih težav, pa mi je vseeno tako prekleto lepo živeti in tako lep mi je ta svet res, kljub vsemu.

In nimam niti najmanjšega namena se poslavljat…

veliko hudega se mi je že zgodilo….
toda zdi se mi, da so me prav take, drobne stvari, ki se zgodijo domala vsak dan, “reševale”, mi dajale moć, energijo, …..
Pa to, da imam rada ljudi, da se rada pogovarjam, se malo hecam…..se mi zdi, da v tem tiči čar….
Vse sorte se nam dogaja….Nikogar ne poznam, ki bi bil brez težav. le veliko ljudi je takih, ki iz teh labirintov ne najdejo poti….

Žal res.
Zase lahko rečem, da ne vem kaj, razen da se kaj hudega zgodi mojim bližnjim. Ampak samo to in NIČ drugega mi ne bi vzelo volje in želje do življenja. Vedno se lahko pobereš, kar te ne ubije, te utrdi, to je živa resnica.