Nikoli več ne bom sama
Nikoli več ne bom sama
Moje ime je Brigita, stara sem 29 let. V kratkem bom diplomirala iz matematike in računalništva na Pedagoški fakulteti. Z vami bi rada delila, kako je Bog pred 3 leti spremenil moje življenje.
Odraščala sem na vasi, v katoliški družini, kjer smo se redno udeleževali nedeljske svete maše, domači so peli na koru, sama pa sem ministrirala in brala berilo. Mama ni hodila k maši tako pogosto. Starša sta pila in se prepirala, pogosti so bili verbalni pa tudi fizični obračuni. Svojo bolečino in jezo sem pisala v dnevnik. Moja velika želja je bila, da bi se starša razumela in da bi bilo doma več miru.
Bog je bil zame nevidna avtoriteta, ki se ga moram bati. Rada pa sem prepevala Marijine pesmi in Sveti angel je bila edina molitev, ki mi je bila všeč.
Po OŠ sem se vpisala na gimnazijo v LJ, živela pa sem v internatu. Vesela sem bila, da sem stran od doma. Zelo sem se povezala s sošolkami. One so me sprejele in razumele. V tem obdobju sem se uprla domačim in nisem več hodila k maši. Zdelo se mi je, da je večina kristjanov hinavcev, ki obiskujejo maše in pridigajo o dobrih delih, v zasebnem življenju pa ravnajo povsem nekrščansko. Sčasoma sem verjela, da Bog ne obstaja.
Ob vikendih sem hodila na žure, zapletala sem se s fanti in si želela ljubezni. Mislila sem, da pa morda intimni odnosi prinesejo ljubezen. Bila sem le še bolj jezna nase in na fante, predvsem pa razočarana in ranjena. Na faksu se je vse le še stopnjevalo. Hodili smo na študentske žure, pogosto pa smo se dobivali pri meni v študentu, ga pili, kadili in uživali prepovedane substance.
Po nekaj letih uživanja študentskega življenja sem ponovno pričela iskati smisel življenja. Razmišljala sem o posmrtnem življenju. O tem sem se pogovarjala s prijatelji in znanci, ki so bili ateisti ali pa so verovali v najrazličnejše stvari. Ob prebiranju knjig sem postala gotova v obstoj višje sile. Moj cilj je bil poiskati resnico in živeti kot Mahatma Ghandi, Jezus, indijanci ali aborigini. Mislila sem si, da če je Jezus v resnici obstajal, je bil le popoln človek, ki mu je to uspelo. Na priporočilo sem prebrala knjigo slovenskega bioenergetika, ki govori o karmi in reinkarnaciji. Knjiga me je povsem prevzela! Vse je bilo logično in razloženo na primerih. Prepričana sem bila, da sem končno odkrila resnico o Bogu in da je cilj mojega življenja odkriti vzroke svojih težav, jih razrešiti in karseda izboljšati svojo karmo.
V tem času sem se po 10 letih preselila domov. Starša sta se ravno takrat ločila. Domačim sem navdušeno oznanjala novo vero. Sestre in teta so mi razlagale o čudežih, Medjugorju, itd. Posmehovala sem se in jim vedno znova razumsko dokazala, kako zelo se motijo. Prepričana sem bila, da sem duhovno razsvetljena, one pa da so povsem zavedene i n zaplankane. Govorila sem čez Cerkev, ki da zavaja in izkorišča ljudi. Domače sem izzivala z zgodbami iz SP in ko mi niso znali odgovoriti, sem razložila v skladu s svojimi novimi prepričanji in bila le še bolj prepričana, da imam prav. Kljub vsemu sem imela veliko težavo, ki me je spravljala v obup. Nisem mogla moliti kot je bilo opisano v knjigi. Šla sem na delavnico samozdravljenja tega bioterapevta in še k enemu zdravilcu osebno. Bila sem razočarana.
Po 3 mesecih domačega okolja sem hotela spremembo in začela delati kot osebna voznica marketinškega podjetnika. Potovala sva po Sloveniji in državah bivše Jugoslavije. Spoznala sem njegovo družino v Beogradu. Čudila sem se njihovem spoštljivem odnosu do pravoslavne Cerkve in do poznavanja običajev. Takrat sem si prvič zaželela, da bi kaj več vedela o naši katoliški Cerkvi. Začelo me je zanimati, kakšni so običaji v naši katoliški Cerkvi. Njegova odrasla hči mi je govorila o čudežih. Bila sem tiho, in se čudila, kako lahko ona, ki sem jo spoštovala in se mi je zdela zelo razumna, to verjame. V Makedoniji sem vzljubila male pravoslavne cerkve. V njih sem se vedno umirila. S šefom sva se pogosto ustavila, da sem si lahko ogledala kakšno cerkev.
Tisto leto sem pogosto prespala pri sestri v LJ, ki je živela skupaj z vernimi dekleti iz katoliške Skupnosti Emanuel. Čudila sem se njihovi gostoljubnosti in prijaznosti. Spraševala sem se, kako lahko zjutraj prej vstanejo samo zato, da skupaj molijo. Zelo rada sem prihajala tja.
Delo osebne voznice me ni več izpolnjevalo, zato sem konec januarja pred 3 leti odšla za varuško v ZDA. To je bil čas največjega trpljenja, vendar ga ne bi zamudila! Pričakovala sem, da bo super, ampak tam sem se počutila osamljeno in prestrašeno, da sem včasih mislila, da se mi bo zmešalo. Sestri in tete so povedale, da molijo zame. Bila sem tako obupana, da sem to sprejela, še pred nekaj meseci pa bi se razjezila. Takrat sem večkrat prosila za pomoč Marijo, čeprav sem se sebi zdela hinavka. Neko dopoldne, ko sem bila spet vsa prestrašena in obupana, sem od 2 oseb prejela isti mejl z odlomki iz Svetega pisma, ki naj bi pomagali v težkih situacijah. Odprla sem SP in prebrala psalm in v tistem trenutku je izginil ves strah in ves obup, navdal pa me je mir in nepopisno veselje. Vedela sem, da mi to podarja Bog, ki je bil omenjen v psalmu. Vedela sem, da mi ta BOG govori, da je le on pravi Bog. Ko so me v tistem času še zajeli strahovi, sem se spomnila na besede iz psalma in napolnil me je mir.
Po povratku iz ZDA sem šla prvič po nekaj letih k sveti maši. Vse mi je bilo zanimivo in čudovito. Želela sem bolj spoznati krščanskega Boga, ki me je rešil. S sestro sem šla v Medjugorje in na poti vzljubila RV, ki sem ga nekoč zavračala! V Celju sem se udeležila seminarja Prenove v Duhu, kjer sem se prvič srečala s slavilno molitvijo in bila navdušena! V juniju sem šla na vikend Skupnosti Emanuel, kjer sem spoznala še več veselih ljudi, ki so imeli živo vero. Tisto leto sem šla tudi na Kurešček, kjer je govoril p. James Manjackal. Prvič po več letih sem šla k spovedi. To je bila zame velika prelomnica. Od takrat tudi redno hodim k sveti maši in spovedi. Jeseni sem se preselila v LJ z dekleti iz Skupnosti Emanuel. Začela sem hoditi na Abram, novembra pa sem se prvič udeležila vikenda za mlade, kot je ta.
Bog mi je v tem času podaril ljubezen do katoliške Cerkve, do molitve, do zakramentov svete evharistije in svete spovedi. Spoznala sem Jezusa, ki je z menoj sočuten, potrpežljiv in ljubezniv. Podaril mi je Marijo, ki ji zaupam in ki mi vedno pomaga. Podaril mi je družino, ki sem si je tako želela! Brate in sestre iz Skupnosti Emanuel in družino vesoljne Cerkve. Ponovno mi je podaril tudi primarno družino.
Že dve leti zapored s starši, ki sta se sicer ločena, a se spet družita, skupaj praznujemo božič, pred jedjo molimo in se pogovarjamo o Jezusu, Mariji in čudežih. Tega nismo nikoli počeli. Mama gre sedaj večkrat k maši tudi med tednom. Pred 2 mesecema sem povabila očeta in mamo na ogled živih jaslic v LJ. In sta kar prišla! Skupaj smo z listka prebrali božjo besedo in veselila sem se njunega zadovoljstva, ko sta prebrala besede. Pospremila sem ju do cerkve, ker sta želela k maši. Poslovili smo se in že sem hotela obrniti, ko me je spreletelo, da mi Bog podarja tudi ta pogled! Pogled na očeta in mamo, ki skupaj počasi hodita po stopnicah proti cerkvenim vratom.
In še ena VELIKA SPREMEMBA v mojem življenju: pridejo trenutki, ko se počutim osamljeno in mi je težko. Prav takrat se najbolj zavem, DA NIKOLI VEČ NE BOM SAMA, da imam vedno 2 možnosti – da vztrajam v pogovoru z bolečino ali pa se začnem pogovarjati z Bogom. In skoraj vedno raje izberem Boga BOGU HVALA!
Marjan Ristić
http://katoliska-cerkev.si/napoved-dogodkov-v-organizaciji-skupnosti-emanuel
Lepo, da imaš nekoga, s katerim se pogovarjaš in se ne počutiš sama, pa tudi če je to bog. Vse preveč ljudi se vda v usodo in pade v roke osamljenosti.
[center]Verstva, (ni važno kakšna), so vedno izkoriščale uboge ljudi, ki jim je šlo slabo in so bila v stiski. Obljubljale so nevidno pomoč in po smrti gradove v oblakih. Ko si mrtev, itak ne moreš več dajati reklamacij.
Ko si na dnu, itak ostane pot samo še navzgor. Če ostaneš živ. Pri tem nima veze noben bog ali vera. Če pa umreš, pa itak ne moreš nič več reči.
V življenju si moraš le sam pomagat. Če čakaš na boga, te lahko že jutri ni več. Ker ti ne more dati ne denarja, ne kruha, ne dobrih odnosov do bližnih, .. Vse to je odvisno od karakterja in osebnosti, vztrajnosti, poguma,… vsakega posameznega človeka.[/center]