………čeprav želiš…..Nima smisla..ne moreš več pobegnti….vsi tisti dotiki…..poljubi……drget pričakovanja……vse to je sedaj v tebi……globoko v duši, kjer tudi srce nima več dostopa…….tudi meni se dogaja……..čutim te…tvojo prissotnost…..čeprav si stran od mene……sprašujem se..zakaj sem to dovolil…..zakaj sem se sploh v to spustil…….kako naj pozabim…..zmotila si se…..jaz nisem tak kot ti…nočem biti niti malo podoben tebi…..ne bežim več….nočem in ne morem….tudi tisto, ko vem da skoraj ni upanja…..vseeno vztrajam…….hočem te…spet in spet……nočem ćiveti od spominov…kočem dotik prepletanje prstov……hočem slišati tvoje vzdihe….ki te postavlajo na laž……tvoji vzdihi mi povedo vse o tebi…..ne moreš se več skriti pred mano…pa čeprav se trudiš…….zdaj vem po tej noči, da bi tudi ti rada meni zaupala…da bi se tudi ti rada stisnila v objem, kjer začutiš srce, ki bije samo še zaradi tebe……nočem te spreminjati…nočem ti vezati rok……nočem ti krasti sanje……želim si le, da si ob meni….in še nekaj je……tisti ˝dan potem˝… je res možno, da se je tudi tebi sanjalo isto…? Da si tudi ti začutila mene?….majna vedanr je…. verjetnost, da dve osebi v istem trenutku sanjata enake…. iste sanje…?
Saj vem….spet se boš zavila v molk…..spregledala moje trpljenje….…ampak jaz…jaz ne morem iz svoje kože… povsod si…..povsod okoli mene..v meni….….
In tako spet iščem črke na tipkovnici….želim da bi bile rdeče….pravo nasprotje črnih črk na ekranu….besede, ki jih boš prebrala tudi ti…besede ki si jih mogoče za razliko od mene bojiš….to noč….to noč si mi spet dala tisoče vrpašanj…..naj se umaknem nazaj?..nazaj zaprem okno in te ne spustim več v svet svojih sanj…v svet ki ga tako lahkotno izrabljaš….sem res dosegel vrh gore kjer je pred menoj samo še prepad…je edina rešitev, da se umaknem….zdaj, ko je še čas, da ohranim v sebi nekaj lepega….povezanega s tabo…..saj vem….da se mi ne posmehuješ..da si pač samo obračaš stran….čeprav si nečeš priznati, da sem že pregloboko v tebi….da si me spustila predaleč, kjub tvojim nazorom….
Zato…. Ne želim da pobegneš…..dokler boš brala….. boš čutila moje sanje…moje poljube……dežne kaplje na svojem licu….. okušala boš moje besede ….zvečer ko boš sama v tišini prebirala čez dan izrečene sanje……….toliko časa bom …..polnil tvojo dušo……….

Pa vednar…moje besede pusti takšne kot so..namenjene tebi….izpisane črno belo…..

In tako…za mano je še ena noč…noč ki ni prinesla rešitve…meni….

Pa tebi?

Razo odlično razmišljanje.Ti si boljši od Katelica iz londona.Resnično bi lahko pisal vroče romantične zgodbe za kako revijo.