Sem nova v kraju, no ne čisto sveže, že skoraj eno leto. Nimam nobene družbe, ne poznam ljudi v okolici, niti bolj dalj stran ne. Nikogar nimam za družbo, niti ene osebe.

Ampak po drugi strani pa tudi nimam volje se družiti. V službi delam z ljudmi, ves čas jih moram animirat, moram dajat informacije, biti prijazna, govoriti. Ko pridem domov, rabim mir.

Včasih mislim, da bi pač šla na kak tečaj, v kako društvo, da bi koga spoznala. Je pa problem tudi to, da pridem domov okrog šestih, pol sedmih zvečer, delam vse vikende. Tako, da niti časa nimam za take zadeve.

Kdaj se sploh družiti, če se pa v službi, ko imajo drugi čas?

Še kdo take težave? Nimam ne volje, ne časa. Pridem utrujena domov.

Prosto imam sredi tedna, ko si pa najraje privoščim samoto. Po drugi strani pa pogosto žalostno, razočarna, ker nimam ene same osebe za pogovor. Vsak dan med ljudmi, vedno osamljena.

Te popolnoma razumem, ker sem na podobnem. Služba, v kateri delam, me utruja, ker gre za delo z ljudmi, popoldne in zvečer pa imam delo doma. Živim pa res umirjeno življenje. Ja, včasih kdo manjka, da bi se iskreno z njim pogovorila. Ampak po drugi strani pa ne kar z nekom. Pa saj vsi vemo, da na silo ne gre … niti vpis v neko društvo, niti hobi, če ti ni resnično ok, tudi prijateljstvo, kjer te ne vežejo iskreni pogovori ni tisto pravo …

Menim, da ti bo življenje že prineslo koga …

Najemi si escorta pa bo.

Ne se sekirati. Sigurno imaš kakšne prijateljice iz mladosti. Vsak dan pokliči eno sošolko iz osnovne in srednje šole in se malo pogovori z njo. Ali pa kakšnega sorodnika. Boš videla, da boš zadovoljna. Včasih potrebujemo  zgolj in samo petnajst minut klepeta. Pa srečno.

Tako delam jaz, ko se počutim osamljena…pomaga…preverjeno.

Ne, nimam nikogar, da bi ga poklicala. Izjema je mama, ampak tisto je drugače. Predvsem jaz poslušam, kaj ima ona za povedat. Pa ne morem njej kakih problemov razlagat.

Sem introvert, zato me služba z ljudmi še toliko bolj izčrpa. Utrujena, brez volje po službi. Pa tudi, če zberem voljo, kako naj se kje s kom družim, če se pa vse dogaja, ko imam jaz službo? V nočne lokale me pa ne mika. Kake eksurzije, tečaji, izleti je pa vse takrat, ko sem v službi.

Manjka mi pogovora tako osebnega. Govorim cele dneve, ampak s tujci, neznanci, nič osebnega, samo uradne zadeve.

Seveda iščem drugo službo, ampak že par let ne najdem drugega kot delo z ljudmi, kar pa ne maram.

Če se rada kaj novega naučiš. se lahko vpišeš v kak online, na primer, jezikovni, tečaj. Ne vzame veliko časa, lahko si doma, malo poklepetaš z drugimi … Če pa želiš neka bolj zaupna prijateljstva, pa na silo res ne gre. Mogoče poskusiš športanje, hojo v hribe, se vpišeš v kak abonma, pa tam koga srečaš …

Sem ‘obiskovala’ on-line jezikovni tečaj. Tam ni druženja. Ni klepeta.

Ja, športam. Ampak to ni druženje :). To počnem sama.

Gledališče pa me ne zanima. Sem pred leti parkrat tudi šla v gledališče, ampak to ni druženje. To je ogled predstave, kjer si tiho, se ne družiš :).

Ja pa dej, escorta si najemi! To bo druženje, pa še fuk mogoče! Kaj bi še rada??

tečaji tanga majo zelo flirtih vajb. Druga popularna metoda so pa tekaške skupine, tam se jih tud velik poparčka, majo že kr mal reputacije, da hodijo tja “tečt” samske ženske, ki iščejo vsaj približno fit tipčka. Ampak ne rečt, da sem vam jaz povedal.

8409, tečaj plesa, tanga, karkoli: priti moraš v dvoje, s soplesalcem.

Tek: ne morem teči, poškodba.

Pa kot sem že napisala: ne morem hoditi na tečaje, treninge, ker imam tak delovnik kot ga imam.

Če prav razumem, nisi nikoli imela prijateljice, tako da to ni vezano z novim krajem. Ja se kom si se pa pred selitvijo pogovarjala ? Tudi če bi zdaj našla družbo, se nihče kakšnih stvari ne bi mogla zaupati nekomu, ki ga ne poznaš že dlje časa. Ja, v službi tudi ni nobene sodelavke, se katero simpatiziraš ? Kvadratura kroga !

lahko se sami prijavite: https://www.tango.si/zacetni-tecaj/

Vzemi dopust. Bolniško. Znajdi se.. veš kako je meni rekel moj profesor na Alma Mater, ko sem mu pojamrala, da se res nisem utegnila učiti..? “PRIORITETE, kolegica.”

Ko si boš to želela bolj kot zrak, ki ga dihaš, boš že našla način. Do takrat bodo redno na sporedu…izgovori. Za tisto kar si noro želimo je treba “scat kri”. Tega ti ne bo nihče od uspešnih povedal tako brutalno iskreno kot sem ti jaz. Nikomur ni nič kar dano v naročje in na, uživaj. Vsak se pri sebi mora odločiti kaj je vredno borbe in truda, čemu se pa lahko odpove.

Sem ista kot ti. Delam z ljudmi in ko pridem domov rabim mir. Sem tudi na novo preseljena in ne poznam nikogar. Sčasoma se navadiš, sploh ko pomisliš, kako pomirjujoče je, da te nonstop ne kliče nekdo. Še posebej, če delaš z ljudmi.

to je bilo pa res brutalno iskreno, touch grass.

Mogoče je pa ta tvoja hiša OBSODBA na samoto prej kot pa OSVOBODITEV?

Mogoče je pa ta tvoj GRAD in okopih okrog njega nekaj kar ljudje SPOŠTUJEJO prej kot pa nekaj da bo magično nekdo potrkal na vrata.

Mogoče je pa čas da izbereš drugačen LAJFSTAJL? Manjšo leseno hiško? Drugačno službo? Mogoče drugačno vrednoto? Društvo in prostovoljstvo kot pa PROFITNO dejavnost.

Mogoče drugačno prehrano ki ne ZABIJA tvojih hormonov v depresijo In Pasivnost?

Ti si ZAMORJENA in IZŽETA ne pa da hočeš samoto. To ni normalno stanje.

Soft, ne morem vzeti dopusta, imamo vrhunec sezone. Bolniška pa upam, da veš, da je ne vzameš, ampak, da ti jo dajo, če zboliš.

Ej, ti ne veš kako si jaz želim ok službo, ne veš koliko vlog sem že poslala, ne 100, nekaj 100. Ja, noro si želim normalno službo, kjer bom imela normalni urnik dela in da ne bom delala z ljudmi pa, da ne bo crknjena domov hodila.

Bah, pravih prijateljic nisem imela. So me skenslale, ko so se poparčkale. Prej sem imela drugačno službo. Pa nek hobi, kjer sem imela družbo. Ne prijateljev, družbo pa ja. Ne, v službi nimam nobene družbe.

8409, ponavljam: Ženska rabi soplesalca, da se lahko prijavi na plesni tečaj. A misliš, da bom z metlo plesala ali kako?

To bi tudi jaz rada. Pa kaj misliš, da ni ogromno ljudi, ki bi raje bili umetniške duše, v hiši iz kontejnerja, kot pa delali za korporacijo? Iz kere veje si pa ti padel?

Sem ista kot ti, ja, rabim mir. Ampak včasih bi pa se vseeno s kom pogovarjala. Če prav pomislim, sem se nazadnje s kom pogovarjala pred 4imi leti. Samo tisti, si je našel žensko in ni več za pogovore. Od takrat samevam. Rada imam samoto, ampak vseeno pa bi kdaj pa kdaj bilo ok se s kom kaj pomenit. Ampak sesuta kot sem, sploh ne vem kdaj bi sploh lahko iskala družbo.

Šalotka, ja izžeta, zamorjena.

“Ženska rabi soplesalca, da se lahko prijavi na plesni tečaj. A misliš, da bom z metlo plesala ali kako?”

Dal sem vam link za tečaj, kjer ne rabite soplesalca za prijavo, ne pridejo vsi tipi že z žensko, pokličite in preverite.

Tudi preseljena, v sluzbi veliko komunikacije, zato imam doma rada mir. Sem pa mislila, da bom nasla v tem letu kaksno druzbo za klepet in sprehode.

8409, pa ti veš koliko plesnih šol sem jaz že prečekirala za razne plesne tečaje? Na kupe. Povsod so mi povedali, da je treba priti v paru. Ponekod so me vpisali na listo in obljubili, da mi javijo, če se pojavi kak plesalec brez plesalke. Ampak se ni nikoli našel. Povedali so mi tudi, da imajo vedno preveč žensk. Tako, da … ne gre.

Ja pol pa bom jaz s tabo na plesni tečaj, madona (30 let star moški), tukaj samo nekaj jamrate. Ti dam telefonsko?

Pa sva se najdli dve enaki.

Ne vem, kje iskat, nasvetov je bilo že ogromno, da na hobijih, krožkih – ampak pol so tut povedal, da se tam pogovarjajo o dotičem hobiju, dejavnosti in ne toliko o privat … Jaz nisem probala.

Jaz sem se navadila bit sama. Sicer ne v celoti, se imam še ogromno za naučit.

Vse ti verjamem. Sem dala marsikaj skozi, a na koncu vidiš, da sami sebe še najbolj oviramo pri naših željah. Pa odlašamo radi. In potem se to vleče leta in leta po nepotrebnem.

Ne vem, jaz ti povem, da sem rada v svoji družbi, grem sama marsikje, si najdem tudi povsod koga za small talk, na raznih aktivnostih imaš možnost kaj več poklepetati in potem si tako narediš znance, kasneje prijatelje. Ne gre nič čez noč. Morda poskusiš 1x na teden kam it, ni ti treba vsak dan.