Nisem vec pametna…
ZAto vas sprasujem kaj za narest!
Ni sala,ni prvi april je le kruta realnost..
Kot ze veste,da takrat ko imam jaz zase kej za narest..se zgrnejo nadme crni oblaki…En kup problemov,tezav…da clovek skoraj znori….Ma se sprasujem,da je se dobro da sem vsaj malo pri pameti v vsej tej godlji..Naj grem na stvar…
Ta teden imam dopust..ja studijski…Skorej sem si mogla priborit vsaj tistih nekaj uric miru doma,da se ucim…ja za strokovni izpit…En kup papirjev,zakonov in uhh goro nepotrebnega znanja…
No in na koncu izpade takole..Tamal mi je zbolu napad laringitisa….in se kar traja in traja…Dezursva,nocna stalno ob njem-da bo le dihal normalno..zbijanje vrocine ( pazi zarad vrocinskih krcev) in se in se….In kako naj se po vsem tem ucim….??? Tamalga imam doma..danes greva spet k zdravniku,ker kaslja ko nor.zdravnica pravi,da je mozno ze bronhialna astma…grr:(((((pa se obveznosti..saj je treba kuhat,vsaj za malega.. itd intd..Men je pa za zmesat!! Kaj storit?? Naj grem v pon.ko imam izpit tja in pogrnem kot sme dolga in siroka? Saj se mi kar mesa od vsega kar sem s e naucila in kar se kolikor se da se ucim???
Res kaj bi vi nardili???
Aja..se neki…moza seveda ko bi ga rabil,ze po ustaljeni praksi ni….da kej vec niti ne govorim….no skratka pomagat si moram sama!!!!:))))(((((((((
Kaj naj nardim???
Ljuba Perla, je že tako v tem našem življenju, da gre hudič srat tja, kjer že je kup in naredi še večjega. Vendar nekaj je res: vse te norosti in težave so “dodeljene” ljudem, za katere se ve, da jih bodo nekako zmogli… ni važno kako in kdaj in s kakšnim matrom in pomočjo, važno je, da se nekako ve, da jih bodo zmogli. Vedno so težave dodeljene ljudem, ki jih znajo in zmorejo reševati.
Poznamo se in vemo, kako se vse zgrne nate takrat, ko je najmanj potrebno. Vendar je nekaj na tem, da se nam zdi, da smo samo mi in res samo mi vedno na napačnem kraju, vedno se nam kaj zgodi, vedno smo samo mi deležni vsega hudega. In ko si tako dopovedujemo, se malo pomilujemo, ker nam je resnično težko in v hipu zadeve postanejo v naših očeh in v naših močeh za reševanje le še težje, le še bolj krute, le še bolj napeto… skratka, enostavno se iz vsega tega ne vidimo več. Prenaporno življenje, prenatrpan urnik, preveč osamljenosti pri prenašanju bremen, takih ali drugačnih, skratka čisto in popolnoma preveč vsega nas dotolče in vrže v depresijo, iz katere se težko pobiramo in iz katere reševanja težav praktično niti ne vidimo več. In ob vsem tem se nas začne lotevati obup. In rešitve težav praktično res ne vidimo več! In težave se kopičijo. Ampak, Perla, saj smo babe ali ne? Saj smo “trije hišni stebri” ali ne? Saj smo močne, konkretne, zmožne, odločne nekaj ukreniti, pa četudi tisto, kar bomo naredile ne bo ravno najboljše, bo pa začetek poti k boljšemu in boljšemu in boljšemu in še boljšemu?
Zato ti svetujem naslednje: učila si si, kolikor si se. Več ni možno, ker ti v tej situaciji ne bo ostalo nič na mestu in ker v tej situaciji, v kakršni si se znašla, misel ni posvečena učenju, ampak vsem ostalim težavam, ki pogojujejo tvoje težko stanje. Prva in najbrž edina skrb ta hip je tvoj mali. Ko se bo to uredilo, se bo uredilo tudi ostalo, saj boš potem z levo roko postorila in rešila še vse drugo. Študij ob delu je za mater in gospodinjo ter zaposleno ženo težko breme in gorje vsem, ki si mislijo, da mora ženska blesteti tudi na tem področju. Kar je, je, za študij si se odločila sama, zato si odgovorna zgolj in le sebi, ali narediš vse s prvo roko ali kakšno stvar greš tudi dvakrat postoriti. Saj moraš tudi pomivati in kuhati in prati in likati in prah brisati in sesati … neprestano. Ni narejeno enkrat in potem za vedno odloženo, kajne. Non-stop je treba to delo ponavljati, anede?
Torej, v ponedeljek pojdi na izpit in če boš naredila, boš pač naredila, za kar bomo s teboj vsi tukaj gori veseli, če pa ne boš naredila, boš pa dobila vsaj približno predstavo, kaj in kako izpit izgleda, kako je, po čem sprašujejo, kaj hočejo vedeti in verjemi, s tem boš tudi rešila še eno težavo. Za drugič se boš učila bolj tisto, po čemer sprašujejo in kar hočejo vedeti, ne pa vseh nepotrebnih reči in se boš tistemu, kar se boš učila, tudi z večjo lahkoto posvetila, ker ne bo ostalih težav.
To je moj nasvet, ki sem ga pri sebi vedno upoštevala in verjemi mi, obnesel se je. Res se je obneslo to, da sem se vsedla dol, ugotovila, kaj vse me teži in si v sebi naredila prioriteto tega, kaj naj me in kaj ne teži in koliko me kaj sme težiti. In potem so se stvari začele odvijati same od sebe kot klobčič volne. Toliko, kot je težav in problemov, tako se je vse odvilo in nato nazaj zavilo. Samo tega si ne dopusti, da te “uhvati” depresija in ne prepusti se obupu v sebi. Stopi pred ogledalo in si reci: TO ZMOREM IN TO BOM. TO ZMOREM DANES IN TO BOM UREDILA DANES. OSTALO BO POČAKALO NA JUTRI. In potem boš jutri spet stopila “predse” in si povedala, kaj zmoreš, kaj zmoreš danes in kaj bo počakalo na jutri.
In tako boš svojemu fantku dobra mamica danes, svojemu možu sopotnica, ko si bo to zaslužil, svojemu podjetju dobra delavka, ko boš za to imela vse možnosti, sebi sami zvesta, ko boš za to imela dovolj časa in ostalih pogojev, ljubljena pa vedno in povsod….. zdržala boš, verjemi, kot si še vedno. In mi bomo s steboj. Danes, jutri, pojutrišnjem, naslednji teden ….
… GO, GIRL, GO ….!!!
IN NE POZABI :
“Ko človek nima tistega kar bi rad …
mora imeti rad tisto kar IMA.”
Taku, pa še res je ! Sicer velja samo v primeru težav
in problemov, v ljubezni se mora za tisto, kar bi rad imel,
hudo in neskončno boriti .. do konca življenja in naprej !!!
je že tako, da pride
ponavadi vse naenkrat…
več kot da naredimo maximalno
kar ahko se ne da ne de…
in trdno verjamem, da
velja tista (čeprav zlajnana)
kar nas ne zlomi, nas naredi
močnejše..
je pa včasih, da bi tulil ne de, ampak
Am sure, da se vedno izkaže da
je vsaka stvar za neki dobra…….
in tukaj nas je kar nekaj, ki
verjamemo da ZIHER BO (bi rekel naš Jani-tvoj bratec ne de)