Včeraj smo bili na sestanku v šoli zaradi nivojskega pouka v 4.r/9. Zanimajo me vaše izkušnje glede izvajanja zunanje oziroma notranje difereciacije v razredih vaših otrok( tudi višji razredi, ne samo 4.r/9), za katero obliko ste se odločili in sevede izkušnje pozitivne, negativne, kaj je boljše oziroma slabše, kako otroci sprejemajo nivojski pouk oziroma ali se na otrocih pozna, ko so med seboj ločeni fizično po sposobnosti.
Ker smo imeli včeraj na sestanku da ne rečem “štalo” starši med seboj, sem sedaj čisto na začetku spet glede tega, kako naj se odločim.
Prosim za vaše izkušnje oziroma nasvete.

Hvala.

Sama sigurno najbolje veš koliko je tvoj otrok bister, kaj zna in kaj ne.
Jaz sem se odločila na podlagi testov, ki smo jih dobili v šoli. Otrok je rešil vse od prvega do tretjega nivoja, ampak se mi kar smili, da bi ga tiščala k “najboljšim” in bi bil obremenjen še bolj, kot je že, tako sem se odločila, da ga dam v drugi nivo, saj mislim, da je “zlata sredina” najboljša zanj.
Otroka ne mislim “forsirati”, bolje, da je malo slabši, kot, da mu glavo raznese od prevelike učenosti.
Drugače mislim, da je ta sistem popolnoma zgrešen in naše otroke poneumlja že v zgodnji mladosti.
Ne vem kaj je tega treba, saj je bilo prej čisto v redu.

Kaj ni to šele v 8 in 9 devetletke???

“Ogrevajo” jih sedaj že v 4.r./9.

Otroci že med seboj vedo, kdo je sposobnejši in kdo zmore manj. Zato ne mislite, da to vidijo šele z nivojskim poukom. Saj niso butasti. Fleksibilna diferencijacija, ki se uvaja v 4. razredu, se izvaja od aprila dalje in to največ enkrat tedensko. Pri teh urah samo utrjujejo pridobljeno znanje in ker so otroci različni, je prav, da se razdelijo v skupine. Tako slabši učenci lahko dlje časa rešujejo naloge, lahko vprašajo za dodatno razlago, hkrati pa se ne bojijo, da bi izpadli smešni v očeh drugih sošolcev. Boljši pa lahko samostojno delajo in ker hitreje končajo kot slabši, dobijo pač več vaj. Kar je prav. Skupine so manjše in učitelj se lahko posveti tudi posamezniku, kar je v razredu zelo težko.

Sprejmite zadevo kot pomoč učencem, ne pa kot neko delitev, ker otroci sami tega ne sprejemajo tako.

To je potemtakem le priprava na življenje, ko odrastejo.

Da se bodo znali razdeliti med slabe, boljše ali najboljše, da se bodo tisti, ki bodo med slabimi že v OŠ počutili slabe tudi, ko odrastejo in da bodo najboljši vedno najboljši.

To pa je strategija, da te kap.

Meni se pa ne zdi tako. Slab učenec itak ve, da je slab in to, da nekdo nalogo, ki jo sam rešuje eno uro, reši v petih minutah, na njegov ego ne vpliva ravno dobro… Če ima možnost del pouka obiskovati na nivoju, ki mu ustreza, z dodatnimi nalogami, primernimi za njegovo sposobnost, se mi zdi smiselno. Enako velja za dobre učence – če so sposobni narediti več, bolj zahtevno, naj jim bo to omogočeno, ne pa da stojijo na mestu, ker vsi ne dohajajo.
Če se v šoli ne bodo razlikovali po znanju, kje pa se bodo? Je boljše, da se razlikujejo po debelini očetove denarnice in po znamki kavbojk?

Nivojski pouk bi bil v redu, če bi se delalo po predpisih. Ker se pa ne (vsaj na tistih šolah za katere jaz vem), prihaja do velikega sranja. In tako se zgodi, da ima drugi nivo npr. skoraj same petice (ker ne pišejo enakih testov ipd.), tretji nivo pa precej slabše ocene (ker se učiteljica pač drži pravil in je stroga) in otrokom se zdi potem vse skupaj bedasto in brez veze. Pa problem je v tem, da na žalost na koncu za vpis naprej šteje samo ocena in ne znanje.

Saj ravno v tem je problem.
Poznam kar nekaj primerov delitve že v zgodnjem obdobju.
Otroci navadnih ljudi (beri, otroci delavskega razreda) so ponavadi v prvem nivoju in jih že zelo zgodaj prepričajo, da z njimi ne bo nič, ker starši tudi niso nič in to je zapečateno, otroci izobražencev so pa v tretjem nivoju, saj se ne spodobi da bi jim šlo slabo in bi bili slabši od svojih učenih staršev.
Ja, in tudi denarnice imajo pri tem glavno vlogo.
Brez skrbi, razlikujejo jih tudi že po znamki oblačil in obutve.
Moderna doba, ni kaj.

Saj kasneje je tudi tako, se ti ne zdi?
Važno je, da imaš diplomo, in tudi če potem ne znaš delati.??

Potem pa spet iščemo krivdo tam, kjer je ni. Sam nivojski pouk ni nič kriv, krivi s(m)o starši, ki svoje ambicije živijo/mo preko otrok.
Moj otrok je v prvi triadi, je pa zelo pozoren in ogromno opazi. In jaz že zdaj točno vem, kateri otroci so “dobri” in katerim ne gre prav briljantno. In verjemi, tudi otroci vedo. In otroci gledajo na znanje, ne na denarnice. Starši so pa druga pesem, to pa verjamem. Ko bodo razumeli, da s tem delajo tako svojemu kot drugim otrokom škodo, bo za vse lažje.
Bom videla, ko pridemo do tja. Ker sama iz pripovedovanja otroka poznam znanje, iz pripovedovanja staršev pa tudi denarnice. Bomo videli, kako se bo odvijalo. 🙂

Z ocenjevanjem pa nisem seznanjena in če je res tako, kot pišeš, potem to ni prav. V tem primeru bi morale biti ali enotne kontrolke, pa “ko stigne, stigne” ali pa določena najvišja možna ocena za posamezni nivo.
Ja, za naprej pa žal velja papir, znanje pa ne igra bistvene vloge. Kar je za zjokat žalostno.

In zakaj raje ne pomagajo tistim, ki jim ne gre, namesto, da jih še bolj zatolčejo??

Res, za zjokat žalostno.

Se močno strinjam. V hčerkinem razredu 6./9, je “klapa” punc ki so v 3. nivoju in se družijo izključno z otroci iz istega nivoja. Da o poniževanju, šikaniranju in žaljivkah ne govorim. Ena od njih je izjavila, da se z butli nima kaj pogovarjat !!! Prišlo je tako daleč, da so starši urgirali in se zdaj izvajajo različni ukrepi v sklopu šole. Sicer pa m islim, da je veliko odvisno tudi od otrokovega značaja. Nekateri hočejo v nižji nivo zato, da jim ni potrebno toliko delati, nekaterin pa to lahko zbije samozavest na nulo.

Jaz tega ne vidim kot “zatolčejo” ampak ravno kot “pomagajo”. Če nekdo ni sposoben za več kot za osnove, naj poskrbijo, da bo vsaj osnove obvladal in nima smisla, da se muči s stvarmi, ki ne grejo.
Res pa je to odvisno tudi od posameznikov. Nekateri rabijo boljše, da jih vlečejo naprej, v tem vidijo izziv. Nekateri pa so zadovoljni, če so vsaj enkrat “prvi”, pa čeprav med slabšimi.
Vsekakor pa je dosti odvisno od tankočutnosti učiteljev – ali ločijo tiste, ki jim res ne gre od tistih, ki se jim res ne da in je treba najboljše v njih šele zbezati na plano. Tukaj ravno tako nastopamo starši, ki moramo te stvari prav tako poznati in si priznati, kje smo, pa čeprav nam ni všeč.

No, pri teh puncah bi bilo treba tudi starše na raport poklicati. To je stvar vzgoje in bi bil odnos do drugih in drugačnih popolnoma enak, če bi bili vsi skupaj. Taki ljudje bodo vedno našli razlog. Če ne bo slaba ocena bodo pa rdeči lasje ali očala ali govorna napaka ali ime.

Kot prvo mešaš jabolka in hruške. Ti govoriš o zunanji diferencijaciji v 8. in 9. razredu, ne pa v 4., kjer ne pišejo nobenih testov ločeno po nivojih.

Tudi v 8. in 9. razredu je odvisno od šole do šole, kako je s testi. Na šoli, kamor hodijo moji otroci, pišejo vse teste (mat, slo, ang) enotne. Torej vsi nivoji pišejo isti test in ne različnih, kar se tudi meni zdi prav. Res pa je, da imajo v nekaterih šolah različne teste za različne nivoje, kjer lahko tisti, ki so v najnižjem nivoju pišejo največ 3 ali 4. Samo itak če pogledamo realno, kdaj pa je nekdo, ki je imel pri enem predmetu enice in dvojke in zadev ni razumel, pisal več kot 3 ali 4? Dejstvo je, da imajo učenci na najnižjem nivoju sedaj boljše ocene kot takrat, ko so bili v skupnem razredu. Cvekov pri slo, mat, ang je v 8. in 9. razredu veliko manj kot prej. V nekaterih šolah nezadostnih pri nivojskih predmetih sploh ni več. O tem so bile narejene raziskave.

Težko je razumeti nov način dela. Res roditeljski sestanki ne morejo dati dovolj informacij, ampak navadno starše še bolj zmedejo. Tudi sama sistema takoj nisem razumela. Kar nekaj časa je bilo potrebno, da sem ga sprejela. Danes ga podpiram v celoti. Sem za zunanjo diferenciacijo, nivojski pouk. Zakaj?
Otroci so vedno bolj uspešni, kadar so med sebi enakimi. Če pa je otrok uspešen, je motiviran, to pa je najpomembnejše. Otroci pogosto znajo dobro presoditi svoje sposobnosti ali sposobnosti sošolca. Učitelj pa je tisti, ki pozna kriterije in najlažje presoja, kam sodi vaš otrok. Zato mu kar zaupajte. Poleg tega pa, če dobro premislite in preštejete ure, ki jih otrok preživi v šoli oziroma z vami, vam je lahko jasno, zakaj učitelji lahko presojajo o vašem otroku. Hecno ne, da je marsikatera učiteljica več z vašim otrokom, kot pa s svojim.
Prav je, da si pridobite čim več informacij staršev, ki že imajo nekajletne izkušnje.

Ma daj ne posplošuj. V naši šoli se je pa zgodilo v 3. razredu, da je eden rekel, da s tem bedakom, ki nič ne zna pa ne bo sedel. Pa nimajo nobenih nivojev še. A misliš, da jim šele nivoji dajo vedeti, kdo je butelj in kdo ne? Jih pa zelo podcenjuješ.

Na naši šoli so vsi učenci 8. in 9. razreda, ki obiskujejo pouk na najnižjem nivoju, zadovoljni da so tam in ne bi hoteli biti skupaj z drugimi učenci. Smo naredili anketo pred parimi meseci. Kot prednosti so navedli:

– lažje razumem snov
– učitelj mi še dodatno razloži
– upam si dvigati roko in kaj povedati
– upam vprašati, če česa ne razumem
– nas je manj in se lažje dela

Kot pomanjkljivosti so navedli:

– ne moremo se pogovarjati in klepetati med poukom

Hehe, dobra pomanjkljivost. 🙂 In dokler je ta najpoomembnejša, je zadeva čisto super. :))))

moji hčerki v 6.r je med drugim dobro tudi to, da se a-b-c med seboj pomešajo in niso vseh 6 ur z istimi v razredu.

Naši pišejo vsi enake teste. In nekdo iz prvega nivoja več kot 2 ne dobi, pa če se pretrga. Kako le, saj ni bil deležen snovi, ki bi zagotovila boljšo oceno. Pa nimam v mislih tistih najslabših, ki komaj “lezejo”, pač pa tiste, ki bi včasih lahko dobili tudi kakšno boljšo oceno.

TAki učenci bi praviloma pisali ena ali dva tudi brez nivojev. Prejšnja leta so bili deležni celotne razlage in pri drugih predmetih so deležni tudi celotne razlage, pa dobivajo iste ali slabše ocene kot pri nivojskem pouku. Saj gre za učence, ki večinoma ne obvladajo niti minimalnih standardov, kako boš potem od njih pričakoval, da bodo obvladali kaj več. Če pa otrok na najnižjem nivoju obvlada minimalne stanadarde, pa je prav da napreduje na višji nivo in tam bo deležen bolj precizne razlage, če je toliko sposoben, da je zmožen zadeve razumeti tudi globlje. Saj nihče ne zahteva, da sposobnejši ostanejo na najnižjem nivoju.

Sicer pa moramo vedeti, da nam otroci povedo in zamočijo tako, kakor hočejo. Povedo tako, kakor sami vidijo, nijihova slika je včasih tudi popačena. Saj veste tisto: veš kolk jih je pisalo cvek…… še dobr, da sem jaz 3.