Nivojski pouk
Primer kontolke pri matematiki. Ena štirka, 3 trojke, 3 dvojke, 12 cvekov. V 6. razredu. Kontrolko so ponavljali in iz treh cvekov so “pridelali” dvojke. Kar ni bistveno boljši rezultat. Enako pri slovenščini. 4 je pisla punca, ki je najboljša v razredu, bilo je 9 cvekov, ostalo nekje vmes. Zdaj mi pa povejte, pobrskajte po spominu, če ste kdaj doživelui take rezultate v česih nenivojskega pouka. Meni tu nekaj ne štima. Kak tak ekstrem sem jaz doživela v srednji šoli, v osnovni nikoli.
Za konkretno kontrolko ne znam oceniti, ker je nisem videla.
Lahko ti pa povem, iz pogovorov s starši, da je tega čedalje več. Toooolk se je treba naučiti, pa vse je treba znati na pamet, pa otroci so hudoooo obremenjeni… Eno samo jamranje poslušam in ujčkanje, kako so otroci preobremenjeni. Na koncu OŠ naj bi znali toliko, kot smo znali mi, pa pri nas nihče ni jamral, da se moramo učiti. Res ne vem, če so kaj bistveno bolj zahtevnega uvedli v osnovnošolski program matematike v zadnjih dvajset in več letih. Če samo pogledam, koliko inštrukcij je potrebnih za OŠ… So današnji otroci res toliko manj sposobni, kot smo bili mi? Ali je problem kje drugje, pa si ga ne upamo priznati?
Na naši šoli izvajajo nivojski pouk (zbrani iz več razredov) v 8. in 9. razredu.
Pravijo, da prinša več slabosti kot koristi:
– v prvem nivoju se uspeh še poslabša, ker je zbranih za cel razred slabih učencev, ki so po navadi že tako problematični in motijo pouk. Si predstavljate npr. 24 takih učencev na kupu, pa jih od tega recimo1 0 moti pouk in ne “samo eden ali dva” kot v normalnem razredu
– v drugem nivoju otroci z znanjem stagnirajo
– v tretjem nivoju se tekmovalnost med njimi (ker so kao boljši) še poveča in postajajo individualisti
Na splošno pa taka razdelitev povzroča, da otroci rastejo v individualiste, ne učijo se timskega dela, ne delujejo kot celota – razred, ker so vse manj skupaj in niso več povezani – manj prijatelji. Ne pomagajo eden drugemu, kot smo mi včasih, če kateremu ni kaj jasno, sploh pa zakaj bi razlagali enemu npr. iz 1. nivoja???!!!
Poleg tega se med njimi ne razvija debata med poukom, od katere odnese kakšno koristno tudi kakšen iz nižjega nivoja, ali pa kakšen iz nižjega izpostavi kakšno “neumno” vprašanje, ki je iztočnica za kakšno resno poučno debato….
Rezultate iz parih let so primerjali in prišli do takih zaključkov.
Mislim, da ni nič kaj vzpodbudno. In moje mnenje je, da nivojcev ne potrebujemo. Včasih smo za to imeli dopolnilni in dodatni pouk.
zebra
Seveda je problem drugje. Vsaka stvar je v današnjem času grozen napor, 20-minutno efektivno učenje je že huda tortura in preobremenitev. Danes so pač otroci navajeni, da domačih dolžnosti skorajda nimajo, popoldan imajo ali aktivnosti, v katerih uživajo in ki jih radi opravljajo, ali pa prosti čas za ždenje na računalniku, s prijatelji, pred TV. Navajeni smo, da je truda vedno manj in da je vse instant narejeno po hitrem postopku. Žal (ali k sreči) pa še niso izumili instant variante učenja, kjer bi neko snov na hitro spravil pod streho z minimalnim trudom. Učenje je še vedno trud in ker je pri naših otrocih skoraj edini trud, v katerega je prisiljen, ga seveda ne mara in mu je seveda odveč. Otroci danes ne pišejo več domačih nalog, če se jim ne da, ne učijo se, če se jim ne ljubi, ne poslušajo v šoli, če jim ravno učitelj ne zateži. Pa še takrat jih ne more prisiliti, da bi poslušali, pač pa samo, da ne motijo drugih.
Moj srednji sin – odličnjak drugače – porabi za šolo povprečno 20 min na dan. Takrat naredi naloge in se celo uči. Ko pride iz sobe, pravi, da je moral tooooliko učiti, ker jutri pišejo kontrolno nalogo. Pa ga vprašam, koliko je to. Cele pol ure je porabil za učenje.
Učenci v šoli: mi pravi prijateljica učiteljica, da že 10 ur ponavljajo eno in isto snov pri slovenščini, pa jo znajo samo trije učenci. Jo vprašam, kaj za eno tako težko stvar se pa učijo. Povedni, velelni, pogojni naklon pri glagolu. Vadili so 4 ure z različnimi vajami, tisti trije že obračajo z očmi, naslednjih 6 ur je spraševala, pa je od 6 vprašanih 4 dobilo komaj zadostno. Niso znali najti samostalnik v stavku, niso znali povedati kratko govorno vajo, za katero že več kot mesec dni vedo, da jo morajo znati in je bila za domačo nalogo (pol razreda ni naredilo), ne znajo postaviti glagol iz sedanjika v preteklik…. 7. razred, ljudje. Ko jih je vprašala, kako to, da ne znajo – prostodušni odgovor: se nismo učili. Ampak saj so ponavljali v šoli vse to. “Eh, takrat sem jaz pisala listek sošolki.” je odgovorila ena učenka.
Kaj torej pričakujete, da bo? In vsi ti otroci bodo na koncu leta prav dobri in odlični, nihče ne bo zaostal (čeprav niti minimalnih ciljev ne obvladajo) in samo dva bosta zadostna. Dobrih bo peščica. Zniževanje kriterijev znanja?? Razvrednotenje znanja? Absolutno!
Problem je, da je na vaši šoli tako, na naši pa niti slučajno. Zakaj problem? Ker so tudi pri nas odlični, prav dobri in dobri, pa verjetno so tisti, ki so prav dobri, po znanju mnogo boljši od veliko odličnih po Sloveniji. Tudi dobri so zares dobri, ker je nivo znanja na naši šoli visok.
Včasih sem še sama presenečena, koliko znajo, pa sem izobražena, veliko nad slovenskim povprečjem.
Ko se bodo vpisovali v srednjo šolo, bodo odlični iz takih šol, kot jo opisuješ sama, imeli prednost pred našimi (mojih ne štejem zraven). Vsaka stvar je za nekaj dobra, tudi v to verjamem. Ampak v posploševanje, da je povsod tako, kot pri vas, pa ne verjamem.
Se pa strinjam s tabo glede tega, kar si napisala o delovnih navadah. Ne vem pa, ali imava prav? Je še na tisoče otrok, ki jih ne poznava ne ti ne jaz.
Kakor kje. Pri nas so npr. ugotovili koristnost nivojskega pouka. En otrok iz 1. nivoja, je pri matematiki vzkliknil: “Aja, to je tisto! Zdaj končno razumem!!!”, ko mu je kliknilo po nekajkratni razlagi, kaj je učitelj povedal. Se strinjam, da 24 takih učencev v razredu prej škodi kot koristi, vendar pa jih je na naši šoli (manjša primestna šola) v 1. skupini samo 7 učencev, pri matematiki celo samo 5 (govorim za 8. razred). Lahko si predstavljaš, da je tako delo poezija za učence in za učitelja. Pri slovenščini so govorili o Povodnem možu. Skupina 1. nivoja je izdelala plakate, imajo enega super risarja, ki je narisal risbo, drugi so vsak nekaj dopisali, razložili pesem, povedali kaj o Prešernu. Njihov plakat je bil razobešen na šoli in čisto vsi učenci so se ustavljali ob njem in ga hvalili. Fantje so kar sijali od veselja, pa še pesem se je čisto vsak od 7 naučil na pamet – celo, hkrati pa so pisali tudi svoje poezije. Kaj bi dosegli v razredu 28 učencev? Bore malo, verjetno. Lani, ko niso bili nivoji, se nihče od teh sedmih ni naučil nobene pesmice, čeprav so se po programu morali. Vseh 7 je imelo nezadostno ali zadostno pri slovenščini (trije na koncu popravni izpit). Sedaj je samo eden med ena in dva, trije imajo dvojko, trije pa trojko (isti učitelj). Učitelj pravi, da so super napredovali in kar je najpomembneje, imajo voljo za delo.
Zgodbe so take in drugačne. Je pa žalostno, da bo nov zakon v šolstvu ravno majhnim šolam v bodoče zaprl finančno pipico (ko bodo financirali šole glede na število učencev in ne glede na oddelek). Posledica bo, da novih učiteljev ne bodo smeli zaposlovati, več predmetov bo učil en učitelj, čeprav ne bo usposobljen za vse ipd. Kvaliteta bo gotovo padla. Ampak saj to hočejo v vrhu politike, da bo prostor za vedno več zasebnih šol.:((
Nisem govorila o naši šoli, pač pa o šoli, na kateri poučuje moja prijateljica – gre za eno ljubljanskih šol. Mi smo pa s Primorske.:)) In tudi ne pravim, da je povsod tako, pač pa glede na svoje področje (pedagoginja) srečujem ogromno učiteljev iz vse Slovenije in tako splošno stanje mi opisujejo oni sami. Še zdaleč ne gre za osamljen primer. Znanje se dejansko vedno manj ceni in je vedno bolj razvrednoteno, ceni se ocena, spričevalo, diploma. Znanje je nekje daleč zadaj. Žal.
Imaš prav. Kar se sedaj dogaja v šolstvu, je katastrofa. Ena novost za drugo, ena prenova, ko je še prejšnja komaj začela delovati ipd. Gre za politiko, ne pa za dobrobiti v šolstvu. In ja, s takim načinom financiranja, kot bo zdaj prišel, bodo ravno majhne šole, ki so bile do sedaj ravno najbolj učinkovite, največ izgubile. Namesto da bi podpirali sistem majhnih šol, ki imajo “dušo”, kjer učenci niso samo številke in kjer vsak posameznik šteje, gredo na sistem megalomanskih šol s tisoč učenci, kjer se bodo odnosi vedno bolj slabšali, posameznik bo poteptan, samega znanja pa bo vedno manj in vedno bolj se ga bo dalo kupiti.:((
Saj. Žalostno je, da bo verjetno v bodočnosti dobro šolstvo samo privat šolstvo. In kakšno privat šolstvo, ki ga financira država (vendar samo program in materialne stroške, investicije in vzdrževanje še vedno padeta na ustanovitelja), bo zmoglo svoje stroške povrniti v celoti? Seveda samo cerkveno šolstvo, ki ga ima zadosti svojih finančnih zalog, da bo vlagalo v gradnjo objektov in vzdrževanje. Pa zraven tega mogoče še kakšne pedagoške smeri kot so Waldorfska pedagogika in Montessori, ki imajo tudi nekaj svojih sredstev (čeprav še zdaleč ne toliko kot cerkev). Če se jaz in ti odločiva imeti zasebno šolo, ki bi lahko bila z znanjem na visokem nivoju: kdo nama bo dal denar za objekt, vzdrževanje, opremo….??? Nihče, midve pa nimava toliko. Sploh pa ne smeva odpirati šole, kjer bi šolnino plačevali starši, če to pomeni konkurenco javnim šolam. In če gre za osnovno šolo ali gimnazijo, bo gotovo konkurenca. Torej edina možnost za zasebne šole so cerkvene šole, ki bodo verjetno v bodoče rastle kot gobe po dežju. In smo spet pri politiki.
Seveda gre vse v to smer. To je itak jasno. Če bo manj denarja za majhne šole, ki bodo izgubljale na kakovosti, bodo dobri učitelji odhajali tja, kjer bodo dobri pogoji za delo in dobra plača. Jasno, v zasebne šole. Plača bo seveda še vedno taka kot zakonsko mora biti, vendar pa bodo pogoji za delo, možnosti izpopolnjevanja ipd. veliko boljši v zasebnih šolah. Katerih, se ve. In seveda bo po določenem času uvedena tudi šolnina, brez skrbi. Na začetku simbolična, pozneje manj simbolna in bolj konkretna. Vse to nas še čaka. Še prej pa so volitve, k sreči.:))
Tole s preobremenjenostjo- včasih se kar strinjam. Zelo veliko je odvisno od šole in profesorjev. Na nekaterih šolah jih res več naučijo, otroci morajo veliko delati, ker je pač 15 do 16 predmetov ocenjenih in od časa do časa se tudi pri športni vzgoji piše test. Če pogledam svojega sina, ki je sedaj v prvem letniku ene srednje težke ljubljanske gimnazije – dela občutno manj kot lani v 9. razredu za približno enake ali pa malo slabše ocene. Vsi trije njegovi prijatelji, ki so hodili na sosednjo OŠ (in jih jaz poznam) ima pa letos na različnih gimnazijah (kamor so mimigrede s skoraj samimi peticami brez problema prišli) precejšnje težave. Hočem povedati, da se osnovne šole zelo razlikujejo po zahtevnosti, po načinu izvajanja nivojskega pouka itd.- na žalost. Moj sin je lani dobil npr. zlato vegovo, na nekem tekmovanju iz logike je prišel zelo daleč, ocena matematike pa 4, ker je bil pač v tretjem nivoju. Če bi bil v drugem, bi sicer manj znal, ampak petico bi pa imel – in na koncu ne bi tako mrzlično seštevali tistih točk za vpis. Pa še zdaj ne more pozabiti, kakšna krivica je to bila (pa mu lahko še tako razlagam, da je zdaj v bistvu na boljšem, ker ima boljšo podlago).
Tak način dela pri nivojskem pouku je povsem zgrešen. Sem opazila tudi sama, da se ponekod dogaja, da morajo učenci v tretjem nivoju znati občutno več za isto oceno kot pa učenci v drugem nivoju. Kar je napačno in na to bi moral učitelje nekdo opozoriti. Nivojski pouk je zastavljen tako, da za isto znanje dobiš tudi ISTO oceno ne glede na to, na katerem nivoju si. Kar je v praksi težko doseči, zato pa se morajo učitelji, ki nivojski poučujejo, redno sestajati in predebatirati kriterije za določene ocene ter se okrog tega zediniti. Učenec, ki obvlada višje cilje pri določenem predmetu, naj bi dobil petico, pa če je v prvem, drugem ali pa tretjem nivoju. V nekaterih šolah imajo to super urejeno in tam so učenci tudi zadovoljni z nivojskim, v drugih pa učitelji ne delajo timsko, ne sestajajo se redno (kar jim niti ne moremo šteti v slabo, saj teh ur sploh nimajo plačanih in se morajo sestajati marsikje popoldan ob 16. ali 17. uri) in nimajo urejenih kriterijev pri spraševanju, zato prihaja do tega, o čemer pišeš. Kar ni prav. Se strinjam.
Brez zamere, xxy, ampak res me zanima, od kod ti podatek, da so majhne šole najbolj učinkovite? In kaj to pomeni učinkovite šole? Zanima me zato, ker vem, da so ravno majhne šole najslabše opremljene in da imajo povečini slabo ekonomsko zaledje. Mogoče, da se tam dobro razumejo, ampak ali je to učinkovitost? Ne razumi kot napad, res me zanima.
Mi smo vse popoldneve preživeli v naravi, moja hči pa marsikateri popoldan po 4 ure presedi pred knjigami. To zame je obremenitev in to velika. Veliko novega gotovo ne učijo, je pa vsega ogromno. Na podstrešju sem izbrskala par mojih kontrolk z isto snovjo kot jo ima sedaj hči. Vsebujejo največ 10 nalog. Pri hčerini kontrolki pa jih je 20 ???, s tem da zajemajo obseg, ploščino, kvadratne mere, kubične mere in pretvorbe z po štirimi decimalkami. Recimo 5 pretvorb v stilu 5km 13dm 2cm = ____mm. Potem se vse ponovi z 5 primeri kvadratnih mer, 5 primeri kubičnih mer, sledijo tri besedilne naloge. Ne razumem zakaj po 5 primerov ????!!! Na koncu ta kontrolka vsebuje kar nekaj različnih snovi in eno goro številk, da se je meni sfecljalo, ko sem jo skušala rešiti. Moja hči je imela zadnjo besedilno nalogo v bistvu prav nastavljeno. Zmotila se je pri množenju ???!!!, saj po vseh rešenih nalogah v tistem trenutku verjetno ni več vedele koliko je 1 +1. Pa je bila naloga težka, le zmnoženo je bilo narobe in s tem rezultat nepravilen. In seveda nobene točke kot nekdo, ki naloge sploh ni naredil. Hočem reči, da je količinsko vsega preveč. Da snovi prektično ne utrjujejo, le hitijo naprej. Prav tako pri slovenščini. Mi smo za domače branje knjigo prebrali in se potem o njej v šoli pogovarjali. Zdaj pa mora narediti celega “vraga”. Najprej kolofon, podrobno opisati vsebino, opisati svoje mnenje, ilustrirati in se vse naučiti. Vse naj bo narejeno v obljiki knjgice, še več točk pa prinese, ča je narejeno v Pover pointu. Da o slovnici sploh ne govorim. To je sploh poglavje zase.
Moje mnenje je, da naša država želi vzgojiti par liderjev, ki jim bo ostala raja slepo sledila. Saj neumne se pač da okoli prinašati. Za naše otroke jih prav malo briga in vse leporečenje kako jim nove reforme pomagajo, je pesek v oči. Moje mnenje, mnenje velike večine šolnikov (pozman jih za par kolektivov), razen učiteljev, ki so si dovolili napolniti glave z idealizmom, ki ga spoloh ni. Tako kot slepe kure sledijo sistemu, ki iz naših otrok dela zafrustrirance, katerih polovica bo pri 15 na antidepresivih.
Če je osnovna šola OBVEZNA za vse, potem MORAJO tudi vsi skozi enak program. Nivojski pouk pa je kratenje pravic otrokom do izobraževanja in si kot tak zasluži tožbo na ustavnem sodišču. Otroci so seveda v oš lahko ločeni, ampak pri dopolnilnem ali dodatnem pouku, ne pa znotraj OBVEZNEGA pouka.
Od mojih otrok sicer v tem ostaja samo še eden- pa še ta gre kmalu ven, ostali so že po srednjih šolah, tako, da se mi ne da zafrkavat. Ampak če temu ne bi bilo tako, bi pravz zagotovo šla v tožbo države na Evropskem sodišču.
Zadeva namreč krši evropsko zakonodajo, in to na veliko.
Gretka, s kakšnim uspehom pa zdeluje tvoja hči? Je med boljšimi ali med slabšimi? Hitro razume stvari ali potrebuje dodatno razlago?
Moraš vedeti, da je v osnovni šoli največ otrok, kjer so sposobnosti izredno različne. Tako imaš take, ki šolo zdelujejo z odličnim, ne da bi doma sploh kaj delali (še naloge naredijo že v šoli) in pa take, ki se morajo za dobro ali celo zadostno oceno kar precej truditi. Seveda so tudi odličnjaki, ki pa so odlični samo zato, ker ure in ure preždijo ob knjigi – seveda zaradi zahteve staršev po odlični oceni. Jaz sem prej govorila o povprečni populaciji, ki tudi po raziskavah TIMSSA spada med nacije, kjer se otroci za šolo najmanj učijo. Pred par leti je Slovenija zasedla odlično predzadnje mesto na lestvici nekaj deset držav glede na to, koliko se morajo otroci učiti doma za šolo. Torej o kakšni resnični preobremenjenosti vsaj v povprečju ni govora.
Kar pa ne pomeni, da ni otrok, ki se vsak dan po cele popoldneve učijo in delajo za šolo. Če mene vprašaš, jaz svojega otroka ne bi pustila, da bi se toliko učil. Če mu ne gre, mu pač ne gre in več kot uro ali največ uro in pol dnevno mu ne bi dovolila, da bi delal za šolo. Ker to pomeni, da se otrok pretirano uči in so ocene, ki jih dobiva nerealne, saj zanje porabi preveč energije in časa (govorim seveda o efektivnem učenju). Če ne bo znal za pet, bo imel pač 4. In če ne bo znal za 4, bo imel 3. Ali pa 2. Če pa kljub uri in pol učenja dnevno (in seveda sledenja pri pouku in poslušanju razlage) ne bi zmogel minimalnih standardov, bi zanj zahtevala odločbo o usmeritivi (posebne potrebe). Če bi bil še takrat neuspešen, je verjetno zanj boljša izbira posebna šola. Oba moja sinova sta odličnjaka in sta za šolo porabila minimalno časa. Hči potrebuje več dela za šolo, večkrat bi želela tudi po več ur ponavljati kakšno stvar, vendar ji enostavno ne pustim. Ker vem, da koncentracija pade in da je več učenja kot uro in pol po šoli – samo izguba časa in energije. In je prav dobra v 5. razredu. S kom sem bolj zadovoljna? Vsekakor s hčerko, ki se edina sama spravi k učenju, ki ima edina delovne navade in ki ji edini oči kar zažarijo, ko dobi petico. Ki je knjige za bralno značko prebrala sama že v septembru in ji nikoli nisem niti besede rekla, da jih mora. Sinova delata, kar nujno morata in še takrat pihata. Gimnazijec je v 3. letniku, vsa leta gimnazije prav dober, v OŠ vedno same petice, osmošolec odličnjak z minimalno truda. Ponosna sem na vse svoje otroke, vendar sem na hčerko neizmerno bolj glede šole in učenja kot na sinova. Če bi bila dobra, bi bila dobra. Zame vsekakor več kot odlična. In to je to.
Poglej, ne verjamem, da je kontrolka tako zastavljena, da je učenec ne bi zmogel rešiti v predpisanem času. Res ne. In če je po pet računov – pa kaj. Če jih znaš, si hitro skozi, če jih ne znaš, ti pa tudi dva delata težave.
Nič točk za delno rešeno nalogo se meni zdi nesprejemljivo, razen če seveda napaka ni v prvi vrstici. Pa odvisno tudi od tipa naloge.
Tole domače branje, kot opisuješ, je pa tudi malo tako-tako. Če je power point plus je to OK, ker mora učenec vanj vložiti dodaten trud in imeti določeno znanje. Ne sme pa biti slabše ocenjen učenec, ki tehničnih možnosti nima. Razen če so tehnične možnosti vsem enako zagotovljene v šoli.
Količinsko preveč… Kaj pa vem. Se res toliko več reči naučijo, kot smo se jih mi? Meni se ne zdi prehudo. Spremljam nečaka, ki je zdaj prvi letnik srednje šole, pa mu je vsako popoldne v OŠ ostalo hudo veliko časa za šport, hobije, prijatelje, računalnik, pa je v šoli kljub temu blestel.
Včasih smo bili razporejeni med 1 in 5. Že v OŠ. Zdaj se mi zdi, da je odličnjakov bistveno več. Če je cena za to več urno učenje (v OŠ !!!) vsako popoldne, potem pač nekaj ni v redu. Pa ne vem če ravno s šolo.
Predvsem je to tudi odločitev družine – ali bo otrok imel svoj čas in trojke ali se bo za vsako ceno gnal za peticami.
Ah, daj no. Nivojski pouk pozna velika večina držav EU, saj zaradi približevanja Evropi so se tudi odločili za to varianto. Na Finskem imajo čisto tako kot je pri nas po novem: šola odloča, kakšno vrsto nivojskega pouka bo izbrala: zunanjo diferencijacijo ali kaj drugega. Pri njih imajo tudi urnik veliko bolj fleksibilen kot pri nas (tudi to prihaja k nam), kar pomeni, da se šola sama odloči za razdelitev števila obveznih ur po razredih.
In to o pritožbi so imeli že drugi pred teboj idejo že pred leti, pa se ni obneslo, ker ne gre za kratenje pravic obveznega programa, saj obvezni program in obvezne vsebine dobijo vsi otroci (v vseh nivojih) in tudi pravico do poglabljanja dobijo vsi, saj je odločitev za izbiro nivojev in za prehajanje čisto v rokah učencev oz. staršev.