Nivojski pouk
Je prav dobra z veliko dela. Zakaj se toliko uči ? Zato ker ima velik talent na likovnem področju in ji je velika želja nadaljevati šolanje na tem področju. Kar pa brez dobrih ocen ne bo šlo. Pa smo spet tam. Če hočeš biti slikar ni dovolj samo talent, potrebne so dobre ocene pri večini predmetov. Meni popolnoma nelogično in samo potrjuje dejstvo, da so pomembne ocene in ne znanje oz. talent. Po drugi strani pa man trobezljajo, da se otroci ne smejo učiti za ocene.
Moja hči bo pri vseh predmetih verjetno v drugem. Če ji ne bo šlo, nimam nobenih pomislekov, da bi jo dala v prvi nivo. Menda ja ne misliš, da bi zagovarjala zadevo pri ostalih, pri svojih otrocih pa ne?:)
Nivojski pouk je dober, če je dobro zastavljen, če se pišejo enotni testi in če učitelji sodelujejo med seboj pri ocenjevanju. Seveda pa se lahko tudi izrodi in se potem vse njegove prednosti izničijo.
No ja, tudi če jih znaš ti recimo pol manj računov vzame manj časa in energije. Potem je mogoče ostane še kaj za rešitev drugih nalog in se ne dogajajo tako banalne napake kot je napačno množenje. Me pa zanima koliko več je vredna informacija o znanju po treh oz. petih računih? Če zna tri, jih zna tudi pet ali deset in ne vem zakaj je otroke potebno matrat s količinami. Moja ima težave skoncentracijo in taka kontrolka jo iztiri, čeprav jo je sposobna narediti za najman petico.
Tudi hitrost ima pri vsem skupaj vlogo. Menim, da je kontrolka sestavljena otrokom in znanju primerno. Eni jo rešijo deset minut prej, eni pa pač ne pridejo do konca. Če bi bila sestavljena iz enega samega računa bi jo v eni uri rešili praktično vsi, razumeš?
Tako da je vredna tudi informacija o “delu pod pritiskom”, pa sposobnost koncentracije ipd. Ampak ni sistem narobe, če tvojemu otroku ne leži.
Tudi moja je povsod v drugem. Pa bi s svojim znanjem bila lahko tudi v tretjem. Ima velike težave s koncentracijo in, ko ji pade je konec. Ni sposobna ničesar več. Prav zato me moti količina nalog v kontrolkah. Zaradi svoje “posebnosti” dobiva nižje ocene s katerimi ni zadovoljna in posledično bo imela za nadaljevanje šolanja odprtih manj vrat kot bi jih lahko. Če ne bo sprejeta kamor želi se bo pač vpisala nekam drugam in od tu sledi verižna reakcija. Nisi zadovoljen v šoli, ne v poklicu, ne v življebnju…
Jah, tako pač je. Moja hči bi pa rada bila učiteljica. Kar bo tudi bolj težko, če je že zdaj v 5. razredu prav dobra (bila je tudi v 4.), saj mora iti na gimnazijo. Od vseh predmetov ji najbolj leži spoznavanje narave, kjer ima vse petice. Že zdaj prebira učbenike o biologiji in knjige o živalih, preučuje rastline in pojave v naravi. Rada bi poučevala biologijo, ko bo odrasla. Pa verjetno nikoli ne bo, ker dvomim, da bo sploh šla na gimnazijo. Ampak tako je. Neko splošno znanje na visokem nivoju naj bi bilo potrebno za univerziteten študij. In če ga otrok ni sposoben, ne more tja. Pa čeprav bi bil na svojem področju morda strokovnjak. Vendar pa sem mnenja, da mora res dober strokovnjak dobro obvladati tudi druga področja, znati stvari povezovati med seboj in se ne usmerjati samo in edino v svojo smer.
Sama veš, ali je smiselno otroka tako gnati, čeprav globoko v sebi slutiš, da bo na gimnaziji doživel polom. Jaz svojo ne bi nikoli izpostavljala takim stresom, kjer bi ji vsled negativnih ocen v gimnaziji padla vera v lastne sposobnosti in bi zgubila voljo do dela. Pa čeprav bi se morala zato odpovedati svojim sanjam in izbrati približek le-teh. Ne vem, to je moje razmišljanje. Ti veš zase. Če je otrok izrazito vztrajen in če gre resnično za njegove sanje, je celo možno, da se prebije skozi vse kalvarije in težave in svoje sanje uresniči. Ampak mora biti res izredno trden, vztrajen in neobčutljiv za neuspehe.
Ali je hči edinka ali pa edini otrok, ki ga imaš v šoli? Tudi to je pomemben podatek, saj ne moreš primerjati, če imaš samo njo. Lahko mi verjameš, da je isto nalogo v razredu končalo verjetno kar nekaj otrok predčasno. Otrok je seveda tempiran tudi na čas in nekateri otroci imajo konstantno premalo časa pri testih, medtem ko drugi končajo vedno veliko prej – seveda vse naloge.
Moj najstarejši je vse teste končal 10 min pred ostalimi sošolci in vedno pravilno. Hči odda vedno na koncu, pa še takrat ji velikokrat zmanjka časa za zadnjo nalogo. Gre pač za sposobnosti. Nekaj znati ali vedeti ni samo po sebi dovolj, pomembno je tudi znati to napisati/zračunati/obnoviti in pomembno je, v kolikem času zna to napisati. Vse to skupaj se šteje k sposobnostim in še zdaleč ne samo znanje.
Tudi če bo prišla na šolo, ki si je najbolj želi, njenih težav ne bo konec. Šole, kjer ni matematike (če je ta problem), kolikor vem, ni. Tako da priti na željeno srednjo šolo ne bo rešilo vseh težav. Tega se mora zavedati, če se sama ne, jo moraš pa ti, žal, prizemljiti. Na dolgi rok po mojem ceneje. Tudi če se sama žene, kot praviš (ti čisto verjamem, imam občutek, da bo eden mojih otrok ravno tak), bi ji ti morala postaviti neke meje. Štiri ure dnevno je absolutno preveč, ocene gor ali dol. Če ima težave s koncentracijo jih nima samo v šoli ampak tudi doma. Zato tiste štiri ure ne dela intenzivno ampak samo izgublja čas in energijo. Gotovo bo imela več koristi, če naredi nekaj, potem si vzame prosto, naj se ukvarja s stvarmi, ki so ji v veselje, bo šla po taki pavzi tudi šola bolj v glavo. Na koncu dneva bo naučenega isto, zadovoljstva pa več.
Imaš seveda tudi določene učitelje, ki sestavljajo prezapletene teste in mogoče gre za test, ki ni dobro zastavljen. Če ni bilo nobene odlične ocene tudi pri učencih, ki drugače dosegajo petice, in če ni nihče dokončal testa, vsi starši pa ste si edini, da gre pretežek test, lahko daste test v presojo drugemu učitelju, ki poučuje matematiko na drugi šoli. Skrajni ukrep pa je presoja na Zavodu za šolstvo.
No, tole me pa res zanima, če praviš, da večina držav EU ima nivojski pouk, lepo prosim, napiši pet držav, kjer poznajo nivojski pouk vsaj približno tak, kot je pri nas.
Pri nas se tudi velikokrat sliši, da imamo opisno ocenjevanje narejeno po švedskem modelu. Na Švedskem se pa našemu sistemu čudijo, tako da…
Bili smo na nekem predavanju (pred leti), kjer je predavala gospa z Zavoda za šolstvo in nam je posredovala tudi podatke o tem, da so analize pokazale, da so glede na zadovoljstvo učencev ter njihov napredek in učni uspeh na srednjih šolah, učenci, ki prihajajo iz manjših šol na boljšem kot njihovi vrstniki iz velikih šol (800 in več učencev). To so pripisovali domnevi, da se na manjših šolah dela v manjših oddelkih in je tudi manj disciplinskih problemov, ki jih morajo učitelji reševati, manj motečih in vedenjsko motenih učencev ter posledično boljša motiviranost za delo in več poslušanja med poukom. Če povem še svoj vtis z ene od velikih šol: učencem nekega 9. razreda se je zdelo samoumevno, da se med poukom lahko pogovarjajo po mobitelu, “saj učitelj itak ne opazi, ker je že tako veliko hrupa” (27 učencev v razredu):(((
Da se na Švedskem našemu sistemu “čudijo” je prišlo ven tako, da je nekdo razlagal, da imamo pri nas zunanjo diferencijacijo, kar so si Švedi razlagali kot da gre za dvotirni sistem, ki ga imajo Nemci in Avstrijci, kjer se otroci že pri 10 letih odločajo, ali bodo šli na gimnazijo ali v poklicno šolo in temu primerno izberejo višjo stopnjo osnovnošolskega izobraževanja, ki je v Nemčiji tudi v drugih stavbah (prostorsko ločeno). Mimogrede: to sta že dve državi, ki imata še veliko hujšo diferenciacijo kot je pri nas. Tujci skorajda vedno padejo (zaradi neznanja nemščine) v osnovne šole, ki šolajo bodoči poklicni kader, pa so lahko nadpovprečno inteligentni.
Če bi ti hotela vse napisati, da bi te sezanila s temi stvarmi, bi morala tukaj odpreti svojo temo in porabiti še cel popoldan za pisanje, pa nimam časa. Učitelji na Švedskem imajo veliko bolj odprte roke pri tem in delijo oddelke na več različnih načinov. Učitelji sami odločajo, v katerem nivoju bo kakšen otrok in ali bodo sploh imeli nivoje. Odločajo tudi o tem, ali je za določen razred smiselno ustvarjati nivoje ali ne in ponekod imajo nivoje samo določeni razredi, določeni pa ne. Skratka, šola ima ogromno avtonomije, česar pa si pri nas itak ne da zamisliti, saj vse niti vleče ministrstvo – bolj ali manj. Zdaj pa res adijo, ker moram iti.
JA, kar se tiče zadovoljstva se strinjam. Samo to ne pomeni prav dosti. Ker ravno navajaš TIMSS, ki ga tudi sama poznam, najbrž veš, da so naši otroci čez mero samozavestni glede svojega znanja matematike (podatki TIMSS), so izredno nesamokritični, enako pa tudi učitelji. Če bi primerjali oceno lastnega znanja slovenskih in japonskih otrok, bi bili slovenski daleč pred japonskimi, pa vemo, da niso. Pa ne samo pred japonskimi, bili bi med prvimi na svetu.
Cenim tvoje poznavanje šole od znotraj, ampak reference tipa “ena gospa z zavoda za šolstvo…” me ne prepričajo.
Male šole v Sloveniji imajo hude probleme, ampak zanje odgovorni nočejo slišati, pa tudi javno mnenje jim gre na roko, saj starši niso pripravljeni pustiti v 5 km oddaljeno šolo, če jo imajo pred pragom. Včasih samo za ceno “kdo bo koga”, na otroke se pa premalo misli.
Jaz sem pisala o opisnih ocenah (da se jim čudijo Švedi) in ne o našem sistemu.
Kar pa se tiče Nemčije, se delno strinjam: predvsem o tem, da je tam kar hudo preskočiti družbeni razred. Vendar pa se ne odločajo otroci sami, o napredovanju odločajo predvsem učitelji, in ne samo to, ravnatelji na višjih stopnjah (na nižjih gimnazijah itd.) sami odločajo, koga bodo sprejeli. O neznanju jezika pa tole: tudi Romom v Sloveniji se očita neznanje slovenščine: ampak kje za vraga naj se je naučijo, če sedijo v segregiranih razredih ali če jim celo ni treba v šolo (da je vsaj miri pred njimi)? Predsodki so tisti, ki krojijo usodo naših otrok.
Še vedno me zanima večina EU držav, pa jih najbrž ni toliko, kaj?
Vem za zelo uspešno državeo (v smislu izobraževanja), ki se je po uvedbi nivojcev temu odrekla, ker so ugotovili, da je skupna vreča znanja manjša, kot je bila pred uvedbo diferenciacije. “Slabši” otroci potrebujejo “dobre”, da jih vlečejo naprej, čisto enostavno.
Skoraj vse države EU, ki spadajo med “zahodne” imajo tak ali drugačen nivojski pouk. Nimajo ga samo nekatere bivše socialistične države, nekatere druge bivše soc. države pa so uvedle tak sistem kot Nemčija. Saj so tudi pri nas nekateri poslanci v državnem zboru hoteli sistem po nemškem modelu, pa ga k sreči niso sprejeli. Je bilo pa kar vroče.
Sistem vsi enotni in za vse učence enako pa je ostanek socialistične miselnosti, zato pa smo tudi šli v prenovo. Ker jo imajo vse razvite države.
“Slabši otroci potrebujejo dobre, da jih vlečejo naprej” je res samo v nižjih razredih OŠ. V višjih, predvsem pa v 8. in 9. razredu slabi učenci že toliko izgubijo svojo dobro samopodobo, da se ne pustijo vleči od nobenega dobrega učenca več, ampak so ti zanje samo “piflarji”. Zato pa začnejo v višjih razredih slabi učenci tudi s slabim vedenjem. Nivojski vsaj nekaterim pomaga pridobiti spet samospoštovanje, ker končno spet nekaj znajo.
Ti pa se najprej pouči o drugih sistemih šolanja, potem pa govori. Ker je očitno, da pojma nimaš poleg tega pa še zahtevaš razlago nekoga, ki obvlada. Preberi si Belo knjigo, pa ti bo malo bolj jasno, kako in zakaj je bila uvedena prenova šolstva. Do takrat pa lahko samo prosiš, da ti kdo kaj razloži, ne pa gromoglasno zahtevaš.