Njegova odvisnost me bo spravila v norišnico
Ja, vem, da smo mi vse ženske, ki naju poznajo, nevoščljive. Na začetku je res izgledal kot sanjski ulov. Zdaj po treh mesecih skupnega življenja mene bolj spominja na peklenščka, kot pa na mr. Sanjskega. Kuha, pere, pospravlja, skratka opravlja vsa gospodinjska opravila. Dokler sva živela vsak v svojem stanovanju mi je bilo super, ker sem si vedno želela redoljubnega moškega. Pri njem mi ni nič pustil delati, kar me ni motilo, sem bila le na obisku. Pri meni mi je vedno pomagal in to je bilo tisto kar sem si zamišljala. Moški s katerim skupaj kuhava in pospravljava. Pravično porazdeljeno delo, ne pa delitev na moška in ženska dela ali kaj podobnega. In tako sva se odločila, da se preseliva skupaj. Tu pa so se začeli kmalu kazati prvi problemi. Vse kar je dela pri hiši je prevzel nase, kar me niti ne moti toliko, bolj me moti to, da misli, da jaz nič ne naredim dovolj dobro, seveda po njegovih standardih. Sama sem zelo redoljubna ampak kar je preveč je pa preveč. On ima kar naprej cunjo v rokah, v stanovanje ne smem vstopiti s čevlji, po tuširanji je nemudoma potrebno urediti tuš kabino, do suhega, svojih oblačil ne znam več obesiti in zložiti tako kot je treba. Ker cele dneve čisti nimava nobenega skupnega časa več. Sicer ni neprijazen ali da bi nergal, ker vse doma postori on, samo meni je to grozno in občutek ko gre čistiti ali zlagati še enkrat od začetka, ko ti ti storil že sam. Zdaj, ko so lepi dnevi namesto, da bi šla po službi v naravo mora on počistiti stanovanje. Je ljubeč in razumevajoč partner, samo vedno manj ima časa, ker vse usmerja v najin čisti dom.
Jaz mislim, da gre za motnjo, on trdi, da pač rad biva v čistem stanovanju.
Pazite kaj si želite! Ni vedno vse tako kot se zdi na prvi pogled.
Obsesivno kompulzivna motnja. Težka zadeva, ki se je zlepa ne rešiš, spada pa v skupino anksioznih motenj. Zahteva dosledno zdravljenje s psihoterapevtom, kar je že samo po sebi dovolj težko, če pa tip sploh ne ve oz. ne prizna, da jo ima, je nemogoče. Ženska, pojdi stran. Res. S takimi ljudmi se ti počasi skurijo živci in ti poberejo ogromno energije. Sedaj morda še gre, ko sta sama. Predstavljaj si kakega otroka. Z otroci tako dosleden red in taka čistoča ne bosta mogoča. Njemu se bo trgalo, ti in otroci boste na robu živčnega zloma. Pa tudi brez otrok. Če jutri zboliš in ne boš več zmogla. Boš res gledala in poslušala nerganje in obsesivno čiščenje, ko bo vse, kar si boš želela, mir in družba ljubljene osebe? Naj zboli on. Boš zmogla sama vse tako, da bo njemu prav? Reši si življenje in pojdi stran čimprej. To je psihični bolnik.
Ojoj teci stran ima prav! Sem tudi naletela na takšnega in ga tudi skenslala. Na srečo je začel dovolj hitro bluzit o otrocih v zvezi s tem: ja, ko pa pridejo otroci, se bo treba organizirat. Vedno je treba imeti s seboj rezervna oblačila. Če bo zunaj PADEL ali se igral, bodo oblačila UMAZANA in ga je treba preobleči pred vstopom v stanovanje. Pa čevlje v vrečko, da kaj z njih ne pade, ko je ril po svinjariji. Adijo pamet!
Nora162, 21.02.2024 ob 21:17
Ja, vem, da smo mi vse ženske, ki naju poznajo, nevoščljive. Na začetku je res izgledal kot sanjski ulov. Zdaj po treh mesecih skupnega življenja mene bolj spominja na peklenščka, kot pa na mr. Sanjskega. Kuha, pere, pospravlja, skratka opravlja vsa gospodinjska opravila. Dokler sva živela vsak v svojem stanovanju mi je bilo super, ker sem si vedno želela redoljubnega moškega. Pri njem mi ni nič pustil delati, kar me ni motilo, sem bila le na obisku. Pri meni mi je vedno pomagal in to je bilo tisto kar sem si zamišljala. Moški s katerim skupaj kuhava in pospravljava. Pravično porazdeljeno delo, ne pa delitev na moška in ženska dela ali kaj podobnega. In tako sva se odločila, da se preseliva skupaj. Tu pa so se začeli kmalu kazati prvi problemi. Vse kar je dela pri hiši je prevzel nase, kar me niti ne moti toliko, bolj me moti to, da misli, da jaz nič ne naredim dovolj dobro, seveda po njegovih standardih. Sama sem zelo redoljubna ampak kar je preveč je pa preveč. On ima kar naprej cunjo v rokah, v stanovanje ne smem vstopiti s čevlji, po tuširanji je nemudoma potrebno urediti tuš kabino, do suhega, svojih oblačil ne znam več obesiti in zložiti tako kot je treba. Ker cele dneve čisti nimava nobenega skupnega časa več. Sicer ni neprijazen ali da bi nergal, ker vse doma postori on, samo meni je to grozno in občutek ko gre čistiti ali zlagati še enkrat od začetka, ko ti ti storil že sam. Zdaj, ko so lepi dnevi namesto, da bi šla po službi v naravo mora on počistiti stanovanje. Je ljubeč in razumevajoč partner, samo vedno manj ima časa, ker vse usmerja v najin čisti dom.
Jaz mislim, da gre za motnjo, on trdi, da pač rad biva v čistem stanovanju.
Pazite kaj si želite! Ni vedno vse tako kot se zdi na prvi pogled.
Najprej mi je šlo na smeh, ker večina tarna kako možje doma ne naredijo nič. Ampak, ko sem razmislila mi ni več smešno, saj mislim, da ima vaš motnjo. Mislim, da bi mu kak psiholog pomagal a se mi zdi, da se ne zaveda te svoje motnje perfekcionizma, zdaj se ne spomnim kako se strokovno imenuje tovrstna motnja.
Si res redoljubna?
Ker ce bi bila, bi se dejansko dobro ujela.
Moj moz tudi zase misli, da je redoljuben, a zal ni. Tudi ce se tako spustim svoje standarde, ni redoljuben.
Midva sva se velikokrat skregala, se velikokrat pogovorila, a ni slo, dokler nisem jaz stvari poenostavila, pohistvo in oprema ravnih povrsin in enostavnih za ciscenje, vsak za svoje stvari skrbi sam, za skupne velja en enostaven red in recimo za obesanje perila mu nazorno pokazem in razlozim vzrocno, zakaj se obesa tako in tako in ne drugace. Na tak nacin nekako gre, ceprav se vedno kaj popravim za njim.