Njena vera me ubija
kristjan440, 12.04.2023 ob 19:51
Kot Kristjan ne razumem te obsedenosti s cerkvijo. Za vero ne potrebuješ cerkve. Gospodove dni lahko častiš na različne načine. En družinski izlet veliko bolj poveže družino kot sedenje v cerkvi. Z občudovanjem narave (ki je za kristjane božje delo) se lahko spomniš na boga. Ena izmed zapovedi Ne ubijaj nam govori, da moramo skrbeti za svoje zdravje in prazniki in nedelje so kot nalašč za to. To pomeni, da svojemu telesu zagotovimo primeren počitek (se ne prisilno zbudimo zaradi maše), si skuhamo zdrav obrok in se npr. udeležimo športne aktivnosti. Bistvo vseh praznikov in nedelj je povezovanje družine, tako in drugače. Je tudi priložnost, da se zahvališ za svoje zdravje in za zdravje bližnjih ter, da se vprašaš, kako si lahko boljši človek. Pomembno vlogo ima odpuščanje bližnjih, da ne kuhaš zamer, se znaš opravičiti, reči hvala, oprosti, rad te imam. Kjer je ljubezen (kjer sta dva v mojem imenu) tam je bog. Kot kristjan poznam veliko ateistov, ki v polnosti živijo s krščanski vrednotami.
Ironicno je, da najbolj goreči, že nasilni verniki v svojih naporih prepričati druge v svojo resnico, dejansko sploh niso zares verni, duhovni. Resnično globoko verni ljudje, ki so dejansko poduhovljeni, se zavedajo, da bistvo vere ni v tem, v katerega boga veruješ, in tudi ne v tem, da moraš vse okoli sebe ” spreobrniti” (slednje je znak tvoje majhnosti, ozkoglednosti), temveč v tem, da najdeš mir (= boga) v sebi. Vse ostalo, ki se izraža kot nestrpnost do drugačnih (homofobija, sovražnost do istospolno usmerjenih, rasizem, nacionalizem) in vsiljevanje svojih prepričanj ostalim ( npr. boj za prepoved splava ipd) nima svpravo vero nobene zveze, pač pa gre za skrajno desničarsko ideologijo, torej za politično usmeritev. Žal je takšnih tudi večina župnikov, kardinalov ipd. Na prste lahko presteješ cerkvene dostojanstvenike, ki so resnično poduhovljeni, ki jih vodi resnična, globoka, iskrena vera.
Tomo899, 11.04.2023 ob 08:05
Verna družina, ki ima svoje obrede, velika družina, ki se dobi skupaj za vse verske praznike. Poročila sva se ona z mani cerkveno, jaz z njo samo civilno. Nisem mogel preko sebe, pa vseeno, vedel sem v kaj se spuščam.
Meni so te verske zadevščine potrata časa. Vsakič imava isti problem. Ona brez pardona gre za cerkvene praznike v cerkev, in takrat se pri njenih doma zbere njihova velika družina.
Naši običaji so popolnoma drugačni. Vsak prosti trenutek smo od nekdaj izkoristili za potovanja in oddihe stran od doma. V cerkev ne hodimo. Največkrat se jaz prilagodim njej in grem za praznike k njenim. Še celo v cerkvi se jim pridružim, čeprav je vera proti mojim načelom, da o cerkvi sploh ne govorim.
Mislil sem, da če jaz popustim bo sčasoma tudi ona in bova ene praznike pri njih, druge praznike si privoščiva potovanje. Tako zelo sem se zmotil, ker ona tega kompromisa noče skleniti.
Jaz se bom že znajdel, lahko grem sam ali z mojo družina ampak to ni kompromis in verjetno ravno ne gre v plus najinemu zakonu.
Te praznike sem jo imel dovolj in sem odšel sam na oddih. Seveda z mano ni hotela, kaj šele, da bi pustila, da gredo z mano otroci.
Včeraj pozno zvečer sem prišel domov moje družine pa ni bilo. Čakal me je listek, naj razmislim, o tem kaj sem storil naši družini za največji krščanski praznik.
Počutim se obupani, usrano, razočarano in še in še enih občutkov vre v meni. Moje mnenje je, da je najbolj važna družina, ki si si jo ustvaril in ne tvoja primarna. Stik z bogom najdeš lahko kjer koli, v cerkev pa greš lahko tudi kamorkoli te že pod zanese.
Stisnjen sem v kot, nobenega kompromisa, se pravi, če hočem obdržati družino skupaj se moram podrediti ženi in njenim običajem.
Poročila sta se. Zdaj se poskusita še učiti pogovarjati. Vrednote, način praznovanja, preživljanje prostih dni-to so za par, družino zelo pomembne teme, da bi jim nujno morala nameniti kaj več debate, kot le dvakrat na leto pred in po božiču in veliki noči.
Nisi edini , ki je v taki situaciji ti hočes po svoje ona pa po svoje vedi pa , da ona tebi veliko popušča , ti pa vstrajno proti kaj ti je hudo biti tisto uro v cerkvi z svojo familijo (ženo) in drugimi svojci , kot sem že dejal ima ona veliko drugih odlik , ki bi jih ti moral spoštovati in tudi kdaj potrpeti ne pa samo po tvoje je v redu , na dopust greš lahko tudi pred ali po praznikih , ki tvoji ženi toliko pomenijo , ne bit tako EGOISTIČEN . Lp
Tomo,Tomo! Njena vera te ubija. Očitno te ne! Naštepal si froce, kljub temu, da vere in cerkve ne maraš. Pa še nekaj novega smo izvedeli, ona se je s tabo poročila cerkveno ti pa se z njo nisi poročil cerkveno. Fenomen. Res se mi zdi škoda, da te njena vera še ni ubila.
Sicer je pa tole le še ena provok tema.
Napisal si, da si mislil, da če se ti enkrat prilagodiš, se bi drugič ona. Pred poroko bi se moral pogovoriti, ne pa misliti. Vendar bi moral vedeti, da za velikonočne praznike verna oseba nikoli ne bo šla na potovanje, še veliko nevernih ne bi izpustilo tradicionalnega velikonočnega zajtrka z družino.
Ta prav dedec, 12.04.2023 ob 07:05
Mene pa neki druzga zanima. In sicer, a ti ga kdaj potegne, ta tvoja versko blazna žena? Al je to zanjo čist preveč grešno dejanje? Mislim, da felacija, čeprav jo žena izvaja možu, ni glih u skladu z doktrino RKC.
Mene tudi zanima, kako kaj vajino spolno življenje, avtor? Ker tebi gre na živce njena vera, a to, da je v postelji kot hlod, te pa nič ne moti? Pa ne mi zdaj, da je ona vročekrvna v seksu in da se imata ful dobro v postelji. Vsi vemo, kakšne so zagrizene katoličanke glede seksa – to je za otroke delat!
Tebe ne moti njena vera sama po sebi, saj tudi ti iščeš boga, tebe frustrira nekaj čisto drugega, namreč to, kar je bistvo ljubezenske zveze: umanjkanje pristnega ljubezenskega življenja s svojo sopotnico. Ženska sploh še ni tako daleč v svojem osvobajanju od sveta, da bi dojela, da sta vidva center vesolja, da je vajina ljubezen dala otroke, da je vajina povezava vir življenja vajine družine. Ona še vedno dojema svet kot prestrašen otrok, ki mora biti uklenjen v primežu tradicije, da ga ne bi bilo strah, da se bo kaj nepredvidljivega zgodilo. Ženska mora postati samostojna, tako v srcu kot v glavi. In moški jo mora voditi na tej poti.
Bodi avtoriteta, ne pa izgubljen očka. Saj dobro veš, zakaj si premalo avtoritativen, pa obenem premoreš dovolj pameti, da veš, kaj ti je za narediti. Pravica ni na nikogaršnji strani, odloča le rezultat. Ne pusti, da vas vera odtuji, zato se začni ukvarjati z njeno obsedenostjo – z njenim domnevnim globokim verovanjem. Kaj je za njo vera? Socializacija ali poslanstvo Kristusovih besed – da naj bomo milostni in razumevajoči do vseh, predvsem do ljubljenih. Ona ne ljubi nikogar, živi pa v iluziji, da če bo hodila v cerkev in sledila tradiciji, da bo srečna? Očitno se ji to ni tako izteklo.
Vi2 imata intelektualni problem – zate. In duhovni – za njo. Ampak ne lotevaj se njene duhovnosti s svojo, ampak z intelektom ter zvedavostjo. Oba se morata drug od drugega še ogromno naučiti. In oba sta dober vir motivacije en za drugega. In vse to za dobro otrok, življenja, ki sta ga ustvarila in ga morata negovati. To je bistvo vsake vere: negovati vsakršno življenje po svojih najboljših močeh, kar pomeni, da je to bistvo vajine ljubezni.
Povej ji še enkrat, da so otroci tudi tvoji, da tebi cerkev in vera ne pomenita nič. Čeprav, praviš, da si mislil, da bo… Mislt pomen nč vedt, te stvari bi morala že zdavnaj skomunicitati. NIKAKOR pa nimaš pravice zaničevati njene vere ali ji preprečevati, da bi v nedeljo šla v cerkev. Otroke vzemi s sabo ob nedeljah včasih ali periodično, ona pa naj gre v cerkev.
Imaš drug problem, 13.04.2023 ob 08:09
Tebe ne moti njena vera sama po sebi, saj tudi ti iščeš boga, tebe frustrira nekaj čisto drugega, namreč to, kar je bistvo ljubezenske zveze: umanjkanje pristnega ljubezenskega življenja s svojo sopotnico. Ženska sploh še ni tako daleč v svojem osvobajanju od sveta, da bi dojela, da sta vidva center vesolja, da je vajina ljubezen dala otroke, da je vajina povezava vir življenja vajine družine. Ona še vedno dojema svet kot prestrašen otrok, ki mora biti uklenjen v primežu tradicije, da ga ne bi bilo strah, da se bo kaj nepredvidljivega zgodilo. Ženska mora postati samostojna, tako v srcu kot v glavi. In moški jo mora voditi na tej poti.
Bodi avtoriteta, ne pa izgubljen očka. Saj dobro veš, zakaj si premalo avtoritativen, pa obenem premoreš dovolj pameti, da veš, kaj ti je za narediti. Pravica ni na nikogaršnji strani, odloča le rezultat. Ne pusti, da vas vera odtuji, zato se začni ukvarjati z njeno obsedenostjo – z njenim domnevnim globokim verovanjem. Kaj je za njo vera? Socializacija ali poslanstvo Kristusovih besed – da naj bomo milostni in razumevajoči do vseh, predvsem do ljubljenih. Ona ne ljubi nikogar, živi pa v iluziji, da če bo hodila v cerkev in sledila tradiciji, da bo srečna? Očitno se ji to ni tako izteklo.
Vi2 imata intelektualni problem – zate. In duhovni – za njo. Ampak ne lotevaj se njene duhovnosti s svojo, ampak z intelektom ter zvedavostjo. Oba se morata drug od drugega še ogromno naučiti. In oba sta dober vir motivacije en za drugega. In vse to za dobro otrok, življenja, ki sta ga ustvarila in ga morata negovati. To je bistvo vsake vere: negovati vsakršno življenje po svojih najboljših močeh, kar pomeni, da je to bistvo vajine ljubezni.
Bravo. Super napisano.
Jaz imam obraten problem, v vsem sem se prilagodila možu. Otroci niso krščeni, ne hodijo k verouku, sama sicer grem kdaj k maši in mi ne teži, če grem. Priznam pa, da sem razočarana, prazna in bi s to pametjo v drugo imela raje moža, ki ima podobne vrednote kot jaz. Ne izhajam sicer iz strastno verne družine,smo pa verni. Verjetno bi se o vseh teh stvareh mogla pogovoriti ko sva bila še sama… Žal. A meni so prazniki najhujši dnevi v letu. Prej sem jih vedno z veseljem pričakovala, se pripravljala nanje. Sedaj sem srečna, ko se končajo. Nobene topline, povezanosti in veselja ni takrat.
Kolikokrat na leto pa je Velika noč? Če ti je težko priti na družinsko srečanje z vso rodbino, potem je prav da se zamisliš nad samim seboj, koliko si sam sprejemljiv za druge. Videti in pogovoriti se enkrat na leto z vso “žlahto” je vendar dobro, v spomin obudiš kakšni so nekdanji otroci sester ti se z leti prično spremin jat v može in ženske, nekateri že imajo zadaj naraščaj za katerega lepo skrbijo, podobno kot si sam skrbel za svoje otroke v mladih letih. Razumljivo je da nekateri manjkajo zaradi nekega vzroka, ja tudi nerkateri manjkajo ker so pač umrli. In tu te moti njena odločenost da se praznuje skupaj?
Kreditivna, 13.04.2023 ob 09:57
Jaz imam obraten problem, v vsem sem se prilagodila možu. Otroci niso krščeni, ne hodijo k verouku, sama sicer grem kdaj k maši in mi ne teži, če grem. Priznam pa, da sem razočarana, prazna in bi s to pametjo v drugo imela raje moža, ki ima podobne vrednote kot jaz. Ne izhajam sicer iz strastno verne družine,smo pa verni. Verjetno bi se o vseh teh stvareh mogla pogovoriti ko sva bila še sama… Žal. A meni so prazniki najhujši dnevi v letu. Prej sem jih vedno z veseljem pričakovala, se pripravljala nanje. Sedaj sem srečna, ko se končajo. Nobene topline, povezanosti in veselja ni takrat.
Razlog tvoje praznine je najbrž v tem, ker niste povezani kot družina, nista povezana s partnerjem, ne pa to, da je eden veren, drugi pa ne. Za toplino, povezanost in občutek pripadnosti ne potrebuješ vero. Stavim, da bi se počutila enako, tudi če bi bil mož veren. Povezanost je ali pa je ni. Pri tem nobeni prazniki ali vera ne pomagajo. Žal po letih skupnega življenja marsikateri par, ne glede na veroizpoved, spozna, da sta se s partnerjem odtujila, da nista negovala svojega odnosa. Midva sva tudi par, sestavljen iz katoličana in ateistke, pa moram reči, da sva po četrt stoletja skupnega življenja nadpovprečno povezana, srečna, se ljubiva… Pravzaprav v svoji okolici ne poznava takšnih. Vsi so razvrani, sitni, si gredo na živce, živijo eden mimo drugega, pa so večinoma verniki, vsako nedeljo pri maši in goreče praznujejo vse katoliške praznike. Ma, po mojem, če bi ne bili katoliki, bi že zdavnaj šli narazen, tako pa vztrajajo v nezadovoljstvu in neizpolnjenosti.
Ne vem, če je tukaj vera sploh kaj kriva. Lahko bi bili tudi druge stvari, pri katerih bi ženska želela te stvari doživeti v krogu svoje širše družine.
Če je tak problem 24. in 25. december in tiste tri dni velikonočnih praznikov, ki so v osnovi namenjeni družini, tudi za neverne, je problem izključno v temi. To je pet dni za širšo družino v leto. Vse ostalo lahko koristita za “potovanja”. Me kar strese ob tej besedi, tudi moj bivši je stalno kokodajsal o “potovanjih.”
Meni se tudi ni bilo težko prilagajati pri stvareh, ki mi niso pomembne. Sem agnostik. Za vero mi je vseeno, ali je ali ni. Če je treba prestopiti prag cerkve, s tem nimam težav. Žena je hotela, da se otroke krsti in smo jih krstili.
Imam pa precej brihtne otroke – po fotru pač
Ko je bil čas za verouk, je hči šla samo dvakrat. Potem je odločno rekla, da tam vse narobe učijo in zato ne misli več iti.
Tvoja žena je fanatik, bolna. Saj se je strinjala, da se ti poročiš z njo samo civilno, torej je sprejela, da je pol pol. Zdaj pa zganja cirkus, egoizem, nestrpnost. Kar doma lepo ostani in čakaj, če pokliče ali pokličejo otroci lepo povej, da ti nisi zapustil družine temveč ona in še otroke je odpeljala brez tvoje privolitve, na socijalnem bi zaradi tega imela probleme. Mislim, da je zate dobro, da vendar stopišdo socijalnega in tudi na policijo in prijaviš odtujitev otrok od njihovega doma. Morda ti bo tako potrdilo prislo še kako prav. Dolgo ne bosta skupaj, ne delaj si te utvare. Napiši ji priporoceno pismo zoverjeno vsebino pri notarju kjer zahtevaš, da pripelje domov tvoja otroka v njun dom in daj ji v tekstu na znanje, da je namerno zapustila družinski bivanje ter da želi odtujiti otroke očetu. Bo drugič dobro premislila. Sicer pa bi jaz.na socijalnem zahtevala, da se napiše dogovor, da se enkrat gre s tabo na dopust kot je v tvoji navadi in drugic pa z njo, fifti fifti. Otroci so tudi tvoji in ne dovoli takega ravnanja, en dan ti otroci lahko očitajo, da se nisi boril zanje oziroma da si slabič, slabičev pa nihče ne mara. Pogumno in premišljeno naprej, nimaš kaj izgubit saj zakon že ne obstaja več.
Upam,da je tema samo provokacija.
Kot opažam, tudi pri svojih sorodnikih, se v Sloveniji za praznike s širšo družino radi družijo tudi ateisti. Oni to tako dojemajo, kot čas za družino, niti ne za cerkev, ker tja ne zahajajo. Prazniki so sicer stvar vere, so pa tudi del tradicije, običajev. Večina ljudi jih (žal) dojema na tem (plehkem) nivoju.
Moja tašča na primer ne hodi v cerkev niti k maši. Nazadnje je bila v cerkvi, ko je umrla babica. Pa vseeno za praznike zbobna na kup celo familijo in pripravi velikonočni zajtrk, četudi nežegnan. Razumi, če moreš. Otrokom je kul, uživajo, nam pa tudi ne škodi, če se malo podružimo in bašemo s hrano.
To bi te šele ubilo, samo bi se verjetno moral sklicevati na velikonočnega zajca, ne na vero kot tako.
provokator si, 13.04.2023 ob 14:56
Upam,da je tema samo provokacija.
Kot opažam, tudi pri svojih sorodnikih, se v Sloveniji za praznike s širšo družino radi družijo tudi ateisti. Oni to tako dojemajo, kot čas za družino, niti ne za cerkev, ker tja ne zahajajo. Prazniki so sicer stvar vere, so pa tudi del tradicije, običajev. Večina ljudi jih (žal) dojema na tem (plehkem) nivoju.
Moja tašča na primer ne hodi v cerkev niti k maši. Nazadnje je bila v cerkvi, ko je umrla babica. Pa vseeno za praznike zbobna na kup celo familijo in pripravi velikonočni zajtrk, četudi nežegnan. Razumi, če moreš. Otrokom je kul, uživajo, nam pa tudi ne škodi, če se malo podružimo in bašemo s hrano.
To bi te šele ubilo, samo bi se verjetno moral sklicevati na velikonočnega zajca, ne na vero kot tako.
In zakaj bi bilo takšno dojemanje praznikov plehko? Meni je kakršenkoli razlog, da se zbere in pogosti družino, plemenit. So bolj plehki kakšni verniki, ki radi oponašajo ateistom praznovanja tradicije in se nasploh tako radi vtikajo v tuja življenja in obrekujejo ljudi. Ne samo plehki, tudi zlobni.