Začelo se je povsem nedolžno. Mala je komaj dobro na gosti hrani, tako da sele postavljamo temelje prehranjevanja. Zdi se mi pomembno, da ko jemo, samo jemo, torej na stolcku, brez igrač, brez animiranja, brez scen in predstav. Ce je lacna, je, ce ni, je ne silim več, niti ne spodbujam. In otroku gre dobro, je vse, ko je, ne potrebuje drugega dogajanja.
No, pri tašči delajo cel cirkus za vsako zličko, ki jo poje in punci se to zdi tako fascinantno, da enostavno neha jesti in uziva v predstavi. Ko se je to danes ze drugič ponovilo, sem na kratko in povsem nevtralno razlozila, da sestmesecnica potrebuje manj pozornosti in bo spet jedla. Vsi so razumeli, ob naslednjem hranjenju pa je tasca spet zacela z glasnim spodbujanjem in prinasanjem igrač in seveda je mala spet nehala jesti… Spet sem razložila, v čem je problem in dodala, da si res ne želim kasneje tekati za malo z zlico v roki in jo spodbujati k hranjenju, ampak, kot doslej, nahraniti če je lačna, če ni, pa pač ne. Skratka ne želim, da je hranjenje predstava.
Ze takrat sem videla, da je tasci to tezko padlo in da so ugasnile vse iskrice v njenih oceh. Umaknila se je in do konca obiska izmenjala le še vljudnostne fraze… Dogodku nisem pripisovala posebnega pomena in mož tudi ne. Ko smo prisli domov, sem morala se nekaj sporociti in sem zato poklicala k tasci. Oglasila se je ona in takoj planila v jok, da “itak midva z možem vse najbolje veva…da je odveč, da tako ve da “vsi ljudje vsem nismo več” – v smislu, da je ne maram… In potem zaključila pogovor in odložila. Vmes sem se uspela še opravičti, če sem jo prizadela in še enkrat izvedela, da “čuti, da je ne maram”.

Hmmm. V šestih letih med nami se ni padla zal beseda in doslej ni bilo nobenih zamer…in zdaj me zre, kako bomo nadaljevali nas odnos, potem, ko so pade take dokončne besede.Ne, sploh nisem vedela, da dajem občutek, da je ne maram in to tudi ni res. Pridejo trenutki, ko mi gre na živce, seveda, ampak to nikakor ni prevladujoče čustvo. Mi je ljuba. Zato mi ni cisto vseeno za vse skupaj. V bistvu mi kar težko pade.
Ce boste kakorkoli komentirali, me predvsem zanima, kako naprej. Kako nadaljevati odnos?

Pust tašči, da diha, ko je z otrokom. Če boš “dobra” mama, boš ootroka naučila reda ne glede na to, kaj bo lahko delal pri tašči. Naši namreč dobro vedo, da so doma ena pravila, če pa hočejo drugi telovaditi pri njih doma, no, potem pa naj.

Lej… Otroka ne bo konc, če bo sem pa tja doživel kakšno taščino zabavo med hranjenjem. Ti res pretiravaš s ti. temelji prehranjevanja. Lahko pa hodite tja takrat, ko bo otrok sit. Sicer pa poglej svojega moža, ki je imel tako vzgojo. Mu kaj manjka?

Se strinjam, otrok se hitro nauči, da pri babicah veljajo druga pravila (oziroma jih ni) kot doma.
Edino, kar bi težila, bi bilo, če bi ji tašča dajala kaj za jesti, kar ti ne bi želela. Ne vem, recimo kruh pri 5 mescih….
LP

Pokliči jo in jo povabi na kavo. Povej ji, da se še loviš in da imaš pač svoje ideje glede tega, kako vzgajati otroka. Povej ji tudi, da jo maraš in ceniš in da ti je žal, da si jo prizadela, si pa vesela, da ti je povedala, kaj jo muči.
Tako nekako bi zadevo speljala jaz.

Mislim da ni tako enostavno… čim otrok vidi nekaj bolj zanimivega kot je hranjenje, bo reagiral in nehal jesti. So otroci ki brez igranja nočejo jesti (igranja medtem ko jejo)… moje mnenje je, da pusti taščo, saj se bo sprijaznila da si ti mama otroka, vzgajaj otroka tako kot ti želiš! Ker je to popolnoma res, ko si rekla, da boš na koncu TI tekala za njim z žlico v roki… NE PUSTI SE!!! res, poslušaj moj nasvet, ker vem kako je ko se otrok resnično razvadi in brez ”predstave” ne gre več…

LP

Ne vem, koliko imate sicer stikov s taščo, ali računaš njeno varstvo kasneje ipd. Jaz te razumem in otroci kasneje, pri 2, 3 letih res z lahkoto ločijo, kdo je kdo in kje so kakšna pravila, pri 6 mes pa je bolj po sistemu “kar je ljubše”. Dam ti prav, hranjene ni priložnost za cirkuške predstave, če le otroček normalno je, ko je lačen. Mi smo imeli strašansko neješče dete in smo tudi animirali, da je le nekaj pojedel, a pametno in praktično to ni. Nikdar pa nismo letali za otrokom z žlico. DObre navade je težje privzgojit, kot slabe, to vsi vemo. Da so babice nore na vnučke, tudi. Če se s taščo sicer prenašata, jo povabi na kavo in ji lepo, v mirnem povej tista najbolj osnovna načela tvoje vzgoje in jo vljudno prosi, naj ti pomaga oz. odkrito pove mnenje o kakih tvojih principih. Včasih je tudi tašče in mame vredno poslušat, ker so kakšnega otroka že spravile gor. Skušajta najt kompromis, da bosta obe zadovoljni, da ona ne bo minirala zate pomembnih točk, ona pa se ne bo počutila odrinjene in “z nulo pomnožene”. Vem, da je zoprno, ampak časih je treba v direktu in na 4 oči.

Hm, moj otrok prav dobro loči, kaj si lahko dovoli pri babicah in dedkih in kaj si lahko dovoli doma. Pa ni star niti eno leto. Za starejše pa slišim od kolegic, da jim je še bolj jasno, kaj si lahko kje privoščijo.

Se strinjam z drugimi, da otroci hitro pogruntajo, da niso povsod enaka pravila. Zato bo animacijo zahtevala od tašče in bo ona imela probleme, ko jo bo hotela hraniti, saj bo otrok zahteval zabavo. Doma imate pač druga pravila in pri njih vztrajajte.

Sprašuješ se, kako nadaljevati odnos.
V vseh medčloveških odnosih so vzponi in padci. Bistveno je, da se po padcih usedemo skupaj in predebatiramo. Preden se spraviš k pogovoru z njo, premisli, kaj si ti želiš in kaj je realno pričakovati. Povsem nerealno je pričakovati, da bomo starejše prevzgojili. Vedno bodo delali po svoje.
Vnučko ima rada, rada bi, da ji je lepo, kadar je pri njih. Rada jo vidi nasmejano in se potrudi tako, kot pač ve in zna. Narobe je, da to počne tudi med hranjenjem (moja tašča tega ni počela, je pa rada hvalila otroka, kako lepo je in kako je priden, ker papca…… sčasoma sem jo tega odvadila in vpričo mene tega ni več počela, verjetno pa je ustaljeno prakso nadaljevala, kadar je bila sama z vnuki). Dolgotrajne škode ni naredila, nekaj pa. Je pa naredila tudi veliko dobrega in to odtehta.
Vzgajala je tudi tvojega moža in mogoče še katerega otroka. Tega človeka, ki ga je nekoč ona po žlički hranila in se z njim igrala, imaš ti rada. Zrasel je v človeka, ki ti pomeni toliko, da imata skupnega otroka. Ne more biti zdaj ta trenutek toliko drugačna, da bi naredila svoji vnučki veliko škodo s svojim vzgojnim pristopom, pa čeprav je ta drugačen od tvojega.

Pogovori se z njo in pričakuj, da bodo v prihodnje tudi glede drugih stvari določena razhajanja med vami, ker so neizbežna, saj ste iz različnih generacij. Pri nekaterih bosta morala z možem bolj trdo nastopiti, pri nekaterih pa bosta morala na eno oko zamižati.

pri kolegih se je tudi tako začelo, končalo pa tako, da so otroku na stolček montirali vrtiljak – tisti, ki navadno igra nad posteljico!

naj se s taščo pogovori mož, pri svojih letih bi morala razumeti, koneckoncev pa pojdite tja, ko je otrok že sit.
pa še to ti povem, tudi naš je pri 6 mesecih pričel okušat hrano in odpiral usta v tišini, mirno in zbrano. pri 8 mesecih je pa že tako vrtel glavo da ga je bilo težko nahranit, enostavno otroci napredujejo in postajajo vedno bolj radovedni, tako da ne troštaj se, da bo zaradi t.i. temeljev prehranjevanja tudi naprej zbrana in omikana pri mizi.
pa srečno.

Otrok je s tabo 24 ur na dan… s taščo pa je morda 2 uri na 3 dni… lahko je tašči tekati za njo ji delati predstavo med hranjenjem, ti pa moraš to početi vsak dan, vsake 3 ure….. ne hvala! Verjetno nisem edina ki tako misli, žal pa JE tako da se otrok, sploh 6mesečni oprijema tistega kar mu je bolj zanimivo. 2leti star otrok že ve nekatere stvari, se mu da dopovedati kako in kaj… pri 6 mesecih pa v večini ne. Verjemi, ko se bo razvadila (in to je lahko zelo zelo hitro) boš TI nastradala, ne tašča. Njej bo vseeno kaj se bo dogajalo doma, samo da bo ona uživala ob hranjenju vnučke?! NE, ne dovoli da drugi vzgajajo tvojega otroka, ker namreč to je vzgoja. Take vzgoje, ki je njej lepša in bolj zanimiva se bo hiteje navadila, kot pa tvoje, ker več zahtevaš od nje. Pogovori se lepo, odkrito s taščo in naj ne počne takih ”predstav” takrat ko bi moral otrok jesti, spati… (pri pomembnejših stvareh)… ali pa npr. če je ti ne nosiš preden zaspi, ona pa, se bo navadila tega kar ji je lepše, torej tega da se jo nosi… in spet nastradaš ti, ker tašča je z njo samo nekaj uric… skratka saj veš kaj ti nameravam povedati s tem… včasih se splača, da ne pustiš vsem vsega.

LP

“Pogovori se z njo in pričakuj, da bodo v prihodnje tudi glede drugih stvari določena razhajanja med vami, ker so neizbežna, saj ste iz različnih generacij. Pri nekaterih bosta morala z možem bolj trdo nastopiti, pri nekaterih pa bosta morala na eno oko zamižati.”

Se podpišem.:)

Verjamem, da je dobra ženska, ki ne misli nič slabega (kakor tudi ti), a to je prvi poizkus nezavedne manipulacije, torej čustvenega izsiljevanja za uveljavitev svoje volje. In to je, tako kot pri otroku, treba zatreti v kali tudi pri odraslih, če ne, se razpase kot požar v Dalmaciji konec avgusta. Čustveno zrel človek ima svoje meje jasno začrtane in jih tudi dosledno varuje in strastno brani, če je treba. Konkretno jaz bi jo povabila na kavo in ji prepričljivo, mirno in civilizirano pojasnila ponovno argumente za preteklo dejanje, rekla bi ji, da mi je od vedno pri srcu, in da jo spoštujem kot mater, babico in taščo, da pa takih izpadov, ko niso na mestu ne nameravam tolerirati, in da bi mi bilo zelo zelo žal in tragično, če bi zaradi take malenkosti, kot je to nesoglasje uničili toplo družinsko vzdušje, a da je zgolj in samo na njej, da se odloči kakšen vaš odnos v bodoče bo, če bo delala neskončno ubogo zatirano žrtev iz sebe vedno, ko ji ne bo po volji kakšna je tvoja vzgoja lastne hčere, prav, ampak posledice naj sebi pripiše, če je taka njena odločitev. Otrok je star komaj 6 mesecev, za božjo voljo, kaj šele bo, ko ji spet ne bo kaj prav, če se zdaj ukloniš.

Veliko sreče ne glede na to kako se boš odločila postopati.

Palčica, načeloma se strinjam s tem kar pišeš, vendar sem v dvomih, da je scenarij vnaprej vedno tako črnogled.
Našemu dveletniku težko kaj dopovem, je bilo kljub vsemu prej lažje, zato si ne bi delal utvar. Vzgoja je tek na zelo doge proge in sem ter tja kak kiks lahko zgladimo, konec koncev pa niti ni tako življenjsko pomembno, da mora biti otrok vedno pri miru, ko je. Ga še nisem srečala. Bolj pomembno je KAJ je, kot pa, kako. Vsaj v prvih mesecih.
Do enega leta starosti je otrok itak privezan na starše, nenazadnje je zato tudi mama dela prosta in tistih par trenutkov, ki jih preživi pri starih starših, ne vpliva bistveno. Razen če otroka že tako zgodaj puščajo starši v varstvu dlje časa. Ampak običajno ni potrebe po tem, kot pravim, temu je namenjen tudi dopust, ki traja eno leto.
Praviš, naj ne dovoli, da drugi vzgajajo njenega otroka. Vidiš, to je pa skoraj nemogoče. Z vsakim mesecem življenja, z vsakim letom, se otrok vse bolj ozira v svet in je vse manj v skrbi staršev in svet vse bolj vpliva nanj.
Moj otrok ni nikdar tepel. Niti bil tepen. Po enem mesecu v vrtcu pa je prinesel domov kup takih navad. Drugi dejansko vplivajo na otroka. To, da nas doma in drugih v vtrcu ne bo otrok tepel, je zdaj moja skrb.Čisto samo moja. Malo se bom pogovorila z vzgojiteljico in v naslednjih mesecih najbrž 1000x doživela majhne uspehe in padce. Vem, da bo vzorec otrok nosil domov in vem, da ga bom vztrajno odpravljala. Isto je s hranjenjem pri 6 mesecih in isto je z neskončnim številom drobnih zadev, ki jih prinaša čas. Starši pri prvem otroku, ki ima šele 6 mesecev, tega še ne vedo in se jim zdi problem zaradi hranjenja velik. Pa ni. Je pa problem v tem, da pričakujemo preveč od drugih in jim pripisujemo prevelik pomen. Bistveno je, da se doma uresničujejo naša pravila, pri tem da poskušamo in ne pričakujemo, da se bodo povsod drugje v takšni meri, kot želimo.

Kar pripravi se, to je šele začetek. Otrok se je s prvo stvarjo “odtrgal”od tebe in bil deležen skrbi od nekoga drugega. Temu se reče vpliv okolja….Kot starši imamo lepo v glavi pošlihtano kaj bo naš otrok lahko, in kaj ne……Potem pa se začnejo z otroci ukvarjat babice, pa vrtci (pa tam je še najbolj pošlihtano), pa sosedovi otroci, pa tetike……Nenazadnje pa tudi mi starši kdaj pa kdaj popustimo. Midva sva kar precejkrat. Je bilo že v otrokovo dobro, včasih pa tudi ne. Ampak to je življenje.

Sama presodi, kakšne temelje prehranjevanja boš postavila, še kako res pa je, da otroci zelo hitro vedo, kakšen red je doma, kakšen pa drugje.

Otrok je tvoj, tašča pa očitno ena egoistična oseba, ki misli, da se svet vrti okrog nje, ko pa se ne pa izpad kot po telefonu. Vso pravico imaš, da želiš, da upošteva tvoje želje. Tokrat samo pri hranjenju, drugič pa…Vztrajaj pri svojem.
vso srečo.

Jaz se v to, kaj z mojim otrokom delata tašča in tast ne vtikam. Imam namreč od njiju preveč koristi. Čeprav je tam kraljica in jo neskončno razvajata, tamala prav dobro ve, kaj sme doma in kaj pri babici. To je moje mnenje. Otrok je res tvoj, a če taščo potrebuješ boš morala marsikaj požreti, ali pa se sprijazniti z dejstvom, da boš za vse sama. Presodi. Malo razvajanja in animacije pa otrokovemu razvoju ne bo škodilo. Čim manj kompliciranja in vsi boste srečni. Vsaj pri nas je tako. Srečno.

Veš kaj, ne sekiraj se, bolje prva zamera, če bo hotela, se bo že navadila!

Vidva z možem sta tista, ki postavljata pravila kako in kaj bo vajin otrok jedel. Tašča bo morala to sprejeti – od tega ne odstopajta. Jasno postavita meje, hkrati pa ji povej, da ti je ljuba. Tudi če imamo človeka radi, mu vsega ne pustimo delati – a ne? Tašča bo morala sama pri sebi razčistiti s svojimi občutki – razloži ji, da jo otrok seveda potrebuje, vendar to ne pomeni, da boste kršili osnovna pravila.

Še primer iz naše družine. Svakinja ni postavila svoji mami mej pri hranjenju svoje hčerke. Stara mama jo je čuvala in seveda navdušeno hranila, hvalila, če je veliko pojedla (otrok je količinsko jedel obroke za odraslega človeka), ni dovolila, da bi deklica prenehala jesti, ko je bila sita… Sedaj je 5 letna deklica precej pretežka, zaradi prevelike teže motorično nespretna in ima po navodilih pediatra shujševalno kuro.

V Sloveniji je statistično gledano 1/3 otrok do 5 leta pretežkih, vedno več pa je tudi motenj hranjenja že v osnovni šoli. Nek red in zdrav razum pri prehrani torej ni nekakšno zmišljevanje in pretiravanje.

Ljubezen do vnukov se kaže tudi tako, da cenimo in podpiramo njihove starše in jim ne rušimo avtoritete z raznimi čustvenimi izsiljevanji. Mladi starši imajo že tako dovolj dela z vzgojo in postavljanjem meja svojim otrokom.

Ti in otrokov oče odločata o svojem otroku.
Zamere in jok gor ali dol. Če popustiš tu, bo tašča (ali pa kdo drug) izsiljevala drugič drugje. Ko si zraven, veljajo tvoja pravila, ko te ni pa, ja, kakor si boš postlala.
Ne daj se! Taki jokci in užaljenost so značilni za mnogo babic. Izsiljevanje, čustveno, to je to.

Hvala, pujsa pepa, malina, mehtilda, s.. ,*palčica*, Skrbna, KOkla, micii, receptorka, Pokec, s cream, Marja, baba13, uluru, 1118, Darči in NE.
Kar sem prebrala, je bilo res dragoceno in mi bo v oporo in v pomoc. Se enkrat, hvala!