Noč v Evropi
Opažam, kako se z leti spreminja moje branje. Včasih je budilo pričakovanja, zdaj pa spomine… Po eni strani na tisto, kar se je zgodilo, po drugi na druge prebrane knjige.
Amsterdam. Kako sem se lani po naključju znašel med njimi. Nahrbtnikarji. Potovalkar. Prestar za hostel in s premalo denarja, da bi šel v kakšnega od hotelov, kjer bi se še dalo dobiti sobo. Sedeč na tleh, z nožem od zmedenega in brezupnega iskanja v križu, v petnajstmetrski vrsti čakajočih pred Informacijskih središčem na glavni železniški postaji. Zadnjim upanjem pred že skoraj dejstvom, da bo treba prespati na postaji. Oni so stali. Pred mano in za mano. Na začetku mi je bilo nerodno. Bili so še enkrat mlajši od mene. In bilo videti, da bi se kaj sekirali. Imeli so čas.
Knjige. Kerouac. Lansko leto.
Vlaki. Tudi. Ampak na jug. Je že let…
Upam, da bo knjigo prebral kakšen od šefov na železnici. Avtorica bi si zaslužila vsaj kakšno karto.
Sicer pa Kresnika.
Noč v Evropi. Zanimiv, zabaven, tenkočuten, duhovit, z velikim občutkom za trenutek, ljudi, mesta in razdalje, poklon potovanju.
Je bilo hecno, kako jo je knjižničarka, potem ko so se podatki o knjigi izpisali na računalniškem zaslonu, kakšne pol ure iskala po policah, pod G slovenske…, pod G tuje… in naglas razmišljala: “Izposojena ni…, ali jo je kdo kam narobe odložil, ali jo je kdo…?”, potem pa jo je našla na kupu med novimi, še neoznačenimi. Tako da, ko jo boš iskala, za vsak slučaj… :o)
Aja, meni diši po železniških postajah in vlakih. Črnih vlakov vonj… :o)
In zveni kot tista akustična od Stonsov, s Stripped, ko se Richards na kitari v uvodu zmoti, neha igrat in nekaj zamomlja v mikrofon, kako mu gre na živce napačen prijem in ga Jagger v smehu tolaži, da je že v redu in potem začnejo še enkrat od začetka in Jagger zateglo začne:
“Well I follow her to the station…”