in zakaj ga gledaš doma,če ti ni??to se pa ja da rešit,spakiraš in greš ali on ane,čist simple-ampak ne za vas uboge šleperje,ki neznate in nimate poguma za kaj takega,bedno res..

O zasvojenosti je bilo napisanega veliko knjig, posnetih še več filmov in še najbolje nam je predstavila to Sanja Rozman, v svojih knjigah.

Tudi sama sem imela težave: takšne in drugačne. V prvem zakonu sem po desetletju skupnosti sama nekako “odpovedala”. Na žalost niso pomagale nobene terapevtske skupnosti in obiski pri psihiatru. Če danes dodobra pomislim in priznam, je nekako izzvenelo moje zanimanje, postala sem asexualna. Kot moški me mož ni privlačil in razburkati sem morala svoje silne fantazme, da sem pristala z njim v postelji. Razšla sva se. Imela sem ga zelo rada, vendar se je najina veza nekako izčrpala sama po sebi in to ni imelo nobene veze z drugimi, ne z moje, ne z njegove strani. Ko danes gledam nazaj, vidim, da sva živela življenje mimo partnerske zveze, da med nama ni bilo čustvene pripadnosti in intime; živela sva vsak po svoje, ker drugače niti nisva znala.

Po nekaj letih je prišel v moje življenje moški, zanimiv tip sicer, vendar hudo odvisen od spletnega življenja. Čas si je krajšal z neskončnim buljenjem v ekran, v pornografijo in tudi druge medijske pripomočke. Seveda sem poskusila biti atraktivna, ljubeča in zanimiva! In tudi pogovarjati sem se želela, vendar mi je vneto zatrjeval, da se moram še bolj potruditi, da z njim ni pravzaprav nič narobe, da tako pač je in tako sem čakala in čakala.Upala.

Če je bil on v tistem času zasvojen z internetom, vem, da sem bila jaz z odnosom. Kar veliko Save je preteklo, ko sem dojela, da mrtvece pač ne moreš obuditi, da tudi sama nekaj veljam in da je bolje, da sem zares sama, kot da vsak dan znova skušam nekoga zapeljati in si tako dokazati, da sem željena. Tokrat sem se sama odločila za razvezo. Moj mož ni niti opazil, kdaj sem spakirala kufre in odšla na svojo pot.

Ja, težko je bilo. Sama, ne več v mladih letih, brez denarja in upanja. Vendar nekako sem čutila, da je vseeno bolje takšno življenje kot farsa partnerstva in vsakodnevnih upanj, ki pa se niso uresničili tako, kot sem si želela. Skoraj pet let sem bila sama. Tu pač ni mesto, da bi govorila o svojih peklenskih mukah, ki sem jih doživljala kot samska. Tokrat nisem imela nikogar, na katerega bi kazala s prstom, nikogar, zaradi katerega bi bila žalostna in osamljena. Bila sem sama, zares sama. Počasi sem se sestavljala. zelo počasi in spoznala novega moškega mojih let.

Skupaj sva že sedem let.Ker sem se naučila biti sama, sem v vezo stopila kot zrela ženska, ki išče partnerstvo in ne nadomestek tega. Imava mirno življenje, polno ljubezni in čutnosti in seveda sex vsak dan.

Veliko stvari sem v svojem življenju premlela in preživela in nekako vidim, da je mnogim potreben čas, da postavijo stvari na svoje mesto. Včasih je bil dr. Košiček – z bistrino in strokovnostjo in modrostjo- je na hitro ocenil kaj dva lahko sploh še pričakujeta drug od drugega. Moram reči, da sem preslabo brala njegove prispevke v Oni, sicer bi znala kaj kmalu postaviti svoja pravila, oditi in bolje drugič izbrati.Počasi sem se učila na svojih napakah in delala popravne izpite, žal.

Kaj naj rečem za konec? Preveč analiziranj in premalo konkretnih soočanj se zgodi v povprečni družini. Reči bobu bob. Kdaj? Čim preje. Čas ne zdravi odtujenih odnosov, pač pa jih samo še bolj ohladi. Pobrigajte se zase in ne upajte, da se bo kaj spremenilo samo po sebi. Slabe stvari lahko izboljšate edino sami, zato vajeti v roke in akcija. Kakršnakoli. Postavite merila sebi in partnerju. Zakaj bi živeli v neki brezperspektivni partnerski zvezi, obsojeni zgolj na upanje, zakaj???

Upam, da mi ne zamerite tisti, ki se bojite samostojnosti. Verjemite mi, da moj prvi zakon niso rešile nobene terapevtske delavnice, ne desetine prebranih knjig, striptiz in ne upanje, da bo bolje. Vsako leto je bilo samo še slabše. Na vse zakaje pač ne bomo dobili odgovora in verjemite, da po desetletjih mojih samo/spraševanj nisem dobila odgovora. Ne izgubljajte časa torej. Odločite se! Takoj!

h.ana No to samo dokazuje, da nekatere ženske imate hude probleme s tem in premalokrat ste pripravljene kaj narediti na to temo.

S to punco jaz nisem več kot leto dni.
Ja pa se to že sedaj dogaja in dogajalo se ji je tudi prej, meni nikoli.

In res je, ni videti, da bi bila pripravljena karkoli storiti glede tega, tako kot večina žensk, ki ima težave pri spolnosti, se samo tolažijo, da bo bolje malokatera pa tudi kaj stori na to temo.
Menjavanje partnerjev ali varanje pač ni rešitev, če mislite, da se bo problem potem sam od sebe rešil.

Potem je pač seveda nekaj narobe s partnerjem in ne z žensko, čeprav se ji to ponovno dogaja.

Sploh pa mi ni jasno to, da ženska si vzame čas in gre masturbirat, medtem ko sexat noče. Vse skupaj je, če mene vprašate, samo stvar principa in ne tega, da ji ne bi pasalo, ali da bi ji partner ne bil več privlačen.

V vsakem primeru, je nekaj narobe v glavi.

Sicer je tole že precej star post, ampak tocno enako situacijo, kot ti Jaka s svojo punco (nevem če se aktualno) imam s svojim fantom sama. Ni mi jasno zakaj, skupaj sva sicer malo dlje malo vec kot 3 leta, ampak ista istuacija. Jaz bi on ne bi, medtem ko so druge punce, ki hodijo naokrog nadvse zanimive in jih naravnost požira z ocmi in tudi pred malo izjavlja opolzke izjave.
To me zelo prizadane in sem mu to tudi že povedala, vendar se nic ne popravi oz. se mi zdi da mu je vseeno.

Na začetku je bilo sicer vse čudovito, ampak je začelo vse po približno parih mesecih upadati. Od sexa naprej. Sedaj se mi zdi, da morem vedno sama vedno dajati pobudo, se trudit..in še to me velikokrat tudi zavrne, da je utrujen oz.kaksen podoben neumen izgovor, ki ga najde. Nikoli mi ni bilo treba prosit,res nikoli. In potem pomislim kaj šele bo, če je že sedaj tako in me res začne skrbeti. Pa še tiste parkrat ko mu je, hoče zjutraj. Vsaj po mojem mnenju pa mi je jutranji sex čisto mimo mi ni všeč, ampak se pač prisilim ker vem da drugače pa ne bi bilo čisto nič.

Ko se želim z njim pogovoriti mi vedno uide v drugo sobo, zatrjuje da nima nobene druge in da sem pač tečna in sem si sama kriva. Zelo si želim, da bi te stvari razrešila, ampak vem, da tako ne zmorem več. Potem se ves čas sekiram, jokam in premišljujem, če sem res jaz kriva za vse to, ampak sem zaradi tega res izčrpana in zelo žalostna. In ne vem kaj naj naredim oziroma vem, kaj bi bilo najboljše zame-da ga pač pustim, ampak ga imam zelo rada in ne morem 🙁 čeprav me je tudi že tepel 🙁 ker sem ga nekaj razjezila. Nisem si nikoli mislila, da se to lahko zgodi meni pa se je 🙁

Če bi bila dovolj močna in ga ne bi imela rada bi takoj odšla, ker vem, da si zaslužim več od življenja. In vem, da bom na koncu jaz tista z zlomljenim srcem, samo kar ne morem it 🙁