Otroke oddam jih mami, velikokrat tudi čez dan, da se lahko posvetim mojim stvarem, tistim, ki me veselijo, da tako ohranjam svoj jaz. Z možem se en vikend na mesec privoščiva čas za naju in enkrat na mesec greva na večerjo in nato s prijatelji. Sestra mi nabija slabo vest, da nisem dobra mama. Ona je zaradi otrok pustila službo. Neprestano je z njimi, predana jim je do konca, a velikokrat tudi živčna, ker je kot bi bila na vrtiljaku, ker je za vse sama in v vsem jim želi ugoditi. Ona pravi, da če to ne bi mislila in zmogla jih potem rajši ne bi imela. Pravi mi, da tako kot sem jaz bi bila vsaka ženska mama, ker najlažje je otroke uturit babicam. Jaz pa mislim, da ne smeš izgubiti sebe, niti partnerskega odnosa, ko pridejo otroci. Da le spočit in zadovoljen starš je lahko dober starš. Babice in dedki pa so tudi lahko del življenj svojih potomcev in prav je da ga razvijejo sami, brez prisotnosti staršev in prav je da se vnuki in stari starši družijo. Ta odnos bogati ene in druge.

Ravno sem si uredila v glavi, da tako mora biti, da je tako edino prav, da zato ker otroke pustim babici, ne rabim imeti slabe vesti,  mi začne na vest trkati sestra. Malo jo imam na sumu, da govori iz nevoščljivosti in občutka, ker končno vidi, da jo njeni živo žrejo, z možem se oddaljijeta, postaja rahlo zanemarjena, doma ima neurejeno,…, midva pa imava vsak mesec medene tedne in sva potem lažje boljša starše. Bi res morala zato imeti slabo vest?  En glasek v podzavesti se mi zadnje časa oglaša in zato sem jezna na sestro. Nobene pravice nima soditi, naj rajši poskrbi, da bo sama bolj srečna in zadovoljna, imam prav?