Sedaj bom pa uporabila stavek, za katerega sem mislila, da ga nikoli ne bom (je bom brklcova domena): Kje je pa ata?

tiho v kotu, kima in se ji boji postaviti po robu
Če se ona dere je on tih in z jeznim obrazom gleda mene (zakaj si jo zjezal)

On globoko v sebi ve kakšna je ampak si ne upa priznati. Ko sta se spoznala je bil tiha miška potem pa ga uje moja mati oblikovala kot glino, da je njej ugajal

Moja mama je bila enaka kot tvoja, razen v tocki 10 in delno v tocki 13.

Ti dam samo primer. Ko sem imela zlomljeno roko, mi je govorila, da se samo delam. Ce je ne bi teta po nekaj dneh prakticno prisilila, da me pelje k zdravniku, me ne bi nikdar. V tem stilu so tudi potekale moje bolezni, kar se je enkrat s pljucnico, ko sem visela na nitki.

Vzgajala me je izkljucno z vpitjem. Je enkrat poskusila tudi s prakarjem, pa sem bila na sreco ze prevelika. Na sreco me je do takrat vzgajal oce in sem njo malo videla, zato sem imela vsaj prvih nekaj let normalnih.

Vredna nisem bila nic in sposobna nisem bila za nic, le pamet mi je priznavala. Ce je kdo drug naredil iste stvari, ali npr. delal med studijem, ga je hvalila do nebes, zame sploh ni “vedela”, da tudi jaz delam. Ce pa sem hotela kaj postoriti, pa mi ni dovolila in me je odgnala.

Kot otroku mi je grozila, da me bo zapustila, potem naj pa prezivim, kakor vm in znam, kar je konkretno veckrat demonstrirala. Kasneje je to groznjo tudi uresnicila, a ker potem ni imela vec kontrole nad mano, si je premislila.

Bilo je tudi nekaj takih stvari, zaradi katerih bi jo Mone, ce bi bila njihova mama, popljuvale do konca, a teh stvari ne mislim tu razlagati, ker so prevec osebne in ker se vedno po vseh teh letih prevec bolijo.

Ko smo bili v druzbi, je igrala veselo, komunikativno zensko, ki zeli vsem pomagati, doma je pa pokazala svojo pravo luc.

Nekoc mi je sama od sebe priznala, da ji je moj oce ocital, da z mano dela slabse kot maceha s pastorko. Vsemu sorodstvu je razlagala, da sem tako nemogoca, da se z mano ne da ziveti. Sorodniki so seveda imeli drugacno mnenje.

Ko sem bila vecja, me je custveno izsiljevala, in to do konca svojega zivljenja.

Sem prekinila stike z njo ali sla dalec od nje 4x, vendar sem si prvic rekla, da je moja mati, pa naj bo kakrsnakoli ze in sem se ji pustila zvleci v njeno igro. Drugic se je lotila moje prijateljice in jo kar naprej nadlegovala, naj me preprica, da spet navezem stike z njo. Tretjic je klicala policijo. Cetrtic je “na smrt zbolela” in je morala v bolnico. Ko sem se vrnila, je cudezno ozdravela.

Do konca je bila igralka, manipulatorka in me je custveno izsiljevala. Tudi njene zadnje besede so bile izrecene v njenem stilu.

Njen izgovor je bil, da je taka do mene, ker so tudi njo tako vzgajali in ni poznala drugacnega pristopa. Ironija je, da je bila narocena na revijo o vzgoji otrok, a je ni nikdar niti odprla. Kolikokrat mi je rekla, naj bom srecna, da ne pije alkohola, da tisti otroci so pa res revezi.

Taki ljudje so strupeni za svojo okolico, a se tega sploh ne zavedajo, zato se tudi ne morejo spremeniti.

Moj nasvet zate je, da sicer ohranis formalne stike, ale, ce da si dovolj trden, da te ne bo zvlekla v svoj svet manipulacij, vec kot toliko pa ne. Poskrbi zase, bodi neodvisen in si ustvari svoje zivljenje.

Je lepo vidt, da nisi sam… ja saj glede osebnih stvari bom jaz tudi tiho je bilo marsikaj na mejo nemogočega (kar se tiče zanikanja krivde).

En dogodek, ki ga samo brat ve in moj oče (se še spominja) je bil slednji;

“ko sem bil 8 let star sem jo zjezal, ko sem nameščal krožnike na mizo in v jezi je “ponesreči” vrgla vilico proti meni, ki pa se je zapičila v ramo( stala je dokler jo nicem izvlekel)
. Nikoli ne bom pozabil bolečine, ki ni pekla ampak je bolelo, kot če bi me boksar udaril 10x v ramo.
in reakcija me je šokirala, ni me potolažila, ni se opravičila ampak se je še bolj drla name, ker sem jo do tega pripravil.
Seveda oče je bil tiho in ji verjel, da je hotela vržti vilico na mizo in se je odbila….NE vilico je vrgla direktno proti meni. In še sedaj ne prizna napake(prizna pa da je vrgla)

No saj stanovanje imam že ogledano in grem čez 2 dni verjetno od doma.

ej Miha, pozabil si napisati, da ti je dala 10 dnevni rok, da se izseliš od doma, kako pa si to zadevo rešil? Da ne razumem tvojih staršev, sem ti napisala že pri tvoji temi o izselitvi. Drži se fant in vse dobro ti želim!

Zanimiva tema, nadvse. V marsikateri točki prepoznam svojo mamo, le v dosti milejši obliki. Ker sem bila priden, sposoben, uspešen in čustven otrok, me je najbolj bolelo to, da kljub temu, da je bila samohranilka, mi ni znala pokazati nobene ljubezni, priznanja, pohvale, čustev… in še danes je tako, le da jaz na to sedaj gledam iz distance in se v sebi le nasmehnem. Na realna tla me je pred 10 leti postavil mož, ki me ljubi točno takšno osebo, kot sem, in me ni nikoli poskušal spreminjati.
Pojdi svojo pot, ohrani le nujne stike. Srečno!

Tvoja mati je zelo motena osebnost.Mislim da bi se tvoj oče moral resno pogovorit z njo in jo peljat k psihiatru.Drugače bo vaše življenje pekel.