Ej, samo to bi ti rekel, naj te pri tej nosečnosti spremlja sreča in potem takoj vsaj še enega.

Pa še to. Da si sploh razmišljala o splavu mu nikoli v življenju ne povej.

Razumem vsa tvoja stališča, ker sem ti karakterno najbrž malo podobna:), ampak ustavi se malo in umiri. Pri teh letih bi lahko naredila korak naprej in videla, da se v življenju ne zgodijo vse stvari tako, kot jih planiramo, in da je velikokrat vsakršno sekiranje brezveze, pa da se marsikaj da rešiti in da mogoče nič ni tako grozno, kot si predstavljamo.

Malo se umiri, zadihaj, pojdita s partnerjem nekam v naravo za vikend, poglejta na vse trezno, ampak brez nepotrebne panike in sekiranja. Pogovorita se, kaj si želita, kako si predstavljata, kako in kje se vidita v prihodnje z družino (ali pa brez). Pozabita na zunanje vplive, pozabita na mnenje okolice, na morebitne strese, ki pridejo v življenju, ker tega ne moreta vedeti. Dobro je, da se pripravita, ampak ne panično.

Najprej se torej vprašajta, ali si otroka želita? Če si ga, če imata možnost ga preživljati in vzgajati, če se imata rada, si stojita ob strani, se spoštujeta, potem drugih pomislekov več ni. Potem so vsi problemi rešljivi in so komplikacije odveč. Če imaš kakšne prevelike strahove glede vsega, potem nanje poglej z objektivnega, drugega vidika. Kot da se ne dogaja tebi, temveč nekomu drugemu. Kaj lahko gre narobe, če XY. Če meniš, da bi to zelo vplivalo na tvoje/vajino/vaše življenje, najdeš rešitve, varovalke, kjer se pač to da.

Kaj če boš zbolela, kaj če boš umrla? Veš, da umirajo tudi mlajši, ne le starejši? Veš, da zbolijo tudi mlajši? Žal vse to ne izbira glede na starost in težo in podobno, pride ali pa ne. Sekirati se na zalogo za stvari, ki se lahko mogoče zgodijo, lahko pa tudi ne, je brezpredmetno.
Ne moreš imeti vsega pod kontrolo. Enostavno ne moreš. Ne moreš tudi vedeti, kaj se bo zgodilo. Ne moreš vsega splanirati. Lahko se pripraviš na različne stvari (če te je recimo strah, da bi zbolela ali umrla, se pač dobro zavaruješ, da bo otrok imel za preživetje ali recimo kakšno plačilo kredita, pa nekam zapišeš, kdo naj skrbi zanj, če se to zgodi, to je pa tudi večinoma vse, kar lahko storiš), ne moreš pa se na vse. In kdo sploh pravi, da te čakajo samo takšne negativne stvari?

Skuliraj se in poglej na življenje z drugega vidika. Dalo ti je eno šanso, da imaš otroka. Sprejmi jo, če si to želiš. Nato pa naprej. Življenje je nepredvidljivo:)

To od osebe, ki je sekirant, komplikant, malo control frika, perfekcionista, pa še kaj:) Se da tudi manj sekirati, ker to odvečno sekiranje ne prinese nič dobrega, samo škoduje. Zdravju in življenju. Dobro je biti pripravljen, ne pa črnogled.

Srečno!

Kot si se do zdaj. Enostavno dobila si partnerja s katerim se razumeš. Otrok je samo nadgradnja dobrega odnosa. Zgodil se ti je, nisi prestara, ne oklevaj, sprejmi novo priložnost, ki ti jo ponuja življenje, naj ti bo to prijeten izziv. Srečno in brez nepotrebnih skrbi!

Pozdravljena,

No pa naj jaz dodam še svoj pogled, glede na to da sem sin matere, ki me je imele šele pri 37 letu.
V vrtcu se nisem niti zavedal koliko let starejša je moja mama od ostalih, je pa tudi res da je vedno bila urejena in delovala vsaj nekaj let mlajša, kot je bila.
V osnovni šoli pa sem opazil razlike, sošolci so imeli matere v večini 10-15 let mlajše, kot je bila moja. Na začetku sem se malo sramoval, skozi leta pa sem postal pravzaprav kar zadovoljen, s tem da je mama bila “malo starejša”, ko me je dobila.
Ker je bila starejša, se mi vsaj zdi, da je bila za otroka bolj pripravljena, kot večina mater tam do 25+ leta.
V življenju nasploh je s tem pridobila več iskušenj, ki pa so se tudi pozitivno odrazile na moji vzgoji.

Sedaj, ko sem malo starejši mi njena starost vsekakor ni moteča, razen seveda tega da vem, da v njeni družbi ne bom mogel uživati tako dolgo kot vrstniki z mlajšimi materami (življenjska doba pač je takšna, kot je).

Torej, jaz bi otroka vsekakor obdržal, za kakšne čudne poglede se pa tudi nebi zmenil.
Je pa res, da je v nošečnosti po 35. letu potrebno bit bolj pazljiv, osebni zdravnik in ginekolog bosta tu znala najbolje svetovati na kaj biti pozoren.

Lep dan še naprej.

Te tvoje misli so normalne, ker hočeš podzavestno zaščititi nerojeno bitje in to dokazuje tvojo željo za njega, zato uživaj in se ne sekiraj.

Taka vprašanja se porajajo po glavi mnogim mamicam, tudi mladim. Nič nenavadnega. Sama nisem nikdar niti pomislila na kaj takega, ko pa sem zanosila (pa sem bila veliko mlajša od tebe, še pred 30) sem se naenkrat začela zavedati, da so na svetu bolezni, ki ne prizanesejo niti mladim, strašno paranojo sem bolj kot pred boleznimi dobila pred tem, da se mi kaj zgodi. Kaj če umrem v prometni nesreči, kaj če padem po stopnicah, kaj če se usodno zastrupim s hrano….. Naenkrat se mi je zdelo, da preži smrtna nevarnost na vsakem koraku. Jaz mislim, da so take misli normalne. Naenkrat se zavedaš, da bo eno bitje 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} odvisno od tebe in zato normalno, da te skrbi za lasten obstoj. Po moje je to nagonsko. Navsezadnje pa si tudi polna hormonov in ti zelo vplivajo na počutje. Saj si gotovo že veliko slišala ali brala o nemogočih in neverjetno tečnih nosečnicah, ki pretirano komplicirajo, kar naprej jokajo, padejo celo v depresijo, znorijo za vsako figo….. To se zna dogajati tudi nekaj časa po porodu, spet dokler se hormoni ne umirijo. Zavedaj se, da so vsa ta pretirana čustva tudi posledica hormonov in se ti v “običajnih” okoliščinah sploh ne bi zdelo vse skupaj tako dramatično in pomembno. Prav tako se lahko zgodi, da te bo pretirano skrbelo za otroka. Kaj če pade, kaj če neha dihat, kaj če se zaduši, kaj če mi ga ugrabijo….. ma ni da ni. Verjemi, sem dala skozi. Ampak kot sem rekla, ko se hormoni umirijo, tudi te misli izginejo. Seveda te vedno skrbi za otroka, ampak se vse skupaj postavi v neko zdravo mero, tako kot te sedaj gotovo skrbi naprimer za partnerja. Gotovo mu zaželiš srečno pot, ko sede za volan in ti skozi misli švigne zadnja novica o prometni nesreči, ampak švigne in mine. Ni to v taki meri, da bi ti stalno bila vsa v stresu od skrbi.

dejstvo je da je to pozno, pa vendar… zlobni jeziki so tvoj najmanjši problem, kaj te boli kaj si kdo drug misli, danes majo ženske otroke vedno pozneje ali pa pač zelo zgodaj… živimo v svetu polnemu obsojanj tako da nebi mogla v nobenem primeru vsem ustreči… skoncentriraj se na druge stvari in sicer: ali ljubiš svojega partnerja, ali si predstavljaš sebe kot mamo in njega kot očeta te dušice, ki vaju je izbrala? Ali si zanjo sposobna skrbet tako mentalno kot finančno. Ali si želiš z malim bitjem deliti del svojega življenja. Razmisli ali premoreš dovolj ljubezni. Ne razmišljaj o letih saj so samo številka, in ne o drugih saj ne živijo tvojega življenja. Bodi pogumna. <3

Jaz imam 3 sorojence torej smo 6 clanska druzina. Starsa sta imela brata ki je 10 let mlajsi od mene pri 42 in bil je nacrtovan. Poleg tega glede tezav in podpore… Vsak se more sam znajti v zivljenju kateri ti je bil podarjen. Na svetu je veliko vec ljudi ki ima resnejse probleme od nas in zivijo v tezjih pogojih kot mi.

Waw čestitke! To je en izjemen blagoslov, ki ti bo spremenil življenje na lepše. Absolutno obdrži otroka, naj te trenutna stiska ne odvrne od čarobnosti življenja. Preveč žensk poznam ki so splavile in dolgo časa procesirale izgubo. Je pri nekaterih prišlo v zavest tudi po 20 letih.

Iskrene čestitke in pogumno ❤️💕

Jaz bi ga definitivno obdržala. Saj verjetno potem energija kar pride.
Imam pa sodelavko, ki še danes (ko ima zlatega fantka, starega 10 let) pravi, da ji je žal. Kar je grozno slišati. Sem ti povedala za ta primer zato, da boš vedela, da se moraš sama odločit.

Vse je relativno, tudi leta in življenjska doba! Moja mami je bila stara 44 let, ko sem se rodila. Pa sta bila z atijem zame najboljša starša na svetu, moja skala, ko se mi je podiral svet, vedno tu za pogovor. Imeli smo lep odnos in smo si bili blizu. Mami je umrla, ko sem bila stara čez 40 let, ati tri leta prej. Po drugi strani je moj otrok izgubil očeta pri 4 letih, zaradi bolezni, pa sem rodila relativno mlada. Skušaj pozabiti skrbi in se veseli skupaj s partnerjem.

Da!!! Obdrži na vsak način! Niti slučajno ni prepozno.Poznam tri ženske, ki so imele prvega po 40 letu, dve kolegici pa imata več otrok, zadnji po 45. Sicer pa težko raz umem kako razmišljate o splavu – to je tvoj otrok, vajin otrok!

Jaz sem se razveselila tretjega otroka pri 45. Sedaj ima moj sonček 5 let , čudovit je, bister , spreten in v vrtcu se sploh ne počutim starejša …..!
Pri tvojih 39 sploh ne spadaš med posebej staro za postati mama. Uživaj, veseli se svojega otroka ….. čudovito je biti mama ne glede na to koliko let imaš!

Seveda boš obdržala otroka. Kaj te briga, kaj drugi mislijo! A misliš, da se drugi sekirajo, kaj si ti misliš o njih?

Ne oziraj se na druge, vedno več je žensk, ki imajo 1.otroka okoli 40-ga.
Sama sem imela hitro otroka, tako da se pri teh letih ne bi odločila za otroka, ker bo moja 1. kmalu polnoletna.
V glavnem ne oziraj se na komentarje drugih-ker to je problem, ki so nam ga privzgojili.
Pri svojih 20-ih sem bila premlada, zdaj bi bila prestara….
Tako, da uživaj v nosečnosti in vživljenju -ne glede na to, kaj drugi komentirajo… 🙂
Srwčno🐞

Torej še ena z enim levim faksom, ki ni vreden nič in bo sedaj celo življenje živela na račun drugih zaradi svoje nesposobnosti in lenobe. Uau, res zavidanja vredni dosežki.
[/quote]

Morem ti povedat da mi je moj levi fax dal zaposlitev, 2.9 zacnem delat z diplomo. 🙂 Presrecna sem. Za tipa pa ne dam vec niti enga wc papirja.

Sem hči staršev, ki so me imeli dokaj pozno (sploh za tisti čas), mama pri 40, oče pa še kar nekaj let starejši. Sedaj imam že svojo družino v pričakovanju drugega otroka in sem 30+.
Naj povem, da v vsem času svojega odraščanja nisem res občutila tega, da so moji starši toliko starejši, kot starši vrstnikov pa čeprav so bili takrat redkost, danes pa je pri teh letih prvi otrok že prav pogost. Naj pa poudarim, da so moji starši precej aktivni vedno bili in še vedno so, čeprav jih ima oče že čez 80.
Razumem tvoje skrbi, kaj če.. saj sem tudi sama že mama. Kot je že ena omenila, vsak (bodoči) starš se to vpraša v neki točki. Tako, kot pa je pomembna skrb za otroka, je pomembna tudi skrb zase. Seveda so nesreče in bolezni, ki usekajo z jasnega… Največ pa za svoje zdravje, bister um, prihodnost naredimo sami. In otrok ima, vsaj po mojem mnenju, veliko več od odgovornih, aktivnih, starejših staršev, kot neodgovornih, zdolgočasenih, nevrotičnih mladih, ki cele dneve preždijo na kavču, kavicah in cigaretih s telefonom v roki. Tu leta ne štejejo čisto nič. Kljub njuni starosti smo hodili po hribih, na morje, bazene, smučat, izlete itd., ko marsikateri mlajši starš več ni mogel prilezti niti do vrha Šmarne gore. Trudila sta se zase in posledično zame, da let nihče še opazil ni.
Jaz sem za svoje starše neizmerno hvaležna, bo tudi držalo, da so pri tistih letih že precej več “skoz dali” od koga mlajšega in te izkušnje so samo plus, kaj vse so prenesli name.
Sedaj sta babica in dedek in vsepovsod gresta tudi z mojim otrokom. In-to štejem kot velik privilegij in pomoč, včasih, ko imava s partnerjem oba službene obveznosti, tudi priskočita na pomoč s kakim varstvom, oba sta v penziji, a hvalabogu čila in zdrava in res v ogromno pomoč, tako ona dva kot otrok pa tudi komaj čakajo, kdaj se spet kaj vidijo… Meni pa tudi ogromno pomeni, da lahko kdaj tako nekaj časa preživijo skupaj, otroka tudi “učita” na drugačen način kot jaz in partner, vrtec, ostali, otrok pa tudi njima prinese veselje v hišo, tudi pomaga jima…
Nekatere stvari postanejo s starostjo seveda težje, a bolj je odvisno, koliko se sami trudimo, da ostajamo fit – fizično in mentalno. Pa srečno! 🙂

Ne morem verjet, da sploh pomisliš, da ga nebi obdržala! Zanosila si, očitno se je moralo zgoditi in prav je tako, stvari se dogajajo z razlogom. Poleg tega pa dandanes to sploh ni biti starejša mamica a čisto v povprečju. Imam dve prijateljici, ki sta prvega otroka rodili pri 42 in ena pri 43, vse ok, vsi srečni. In s čim se ti obremenjuješ, kaj si bodo mislili ljudje??? Nisi še dojela, da je to v življenju največja ovira k svobodi? Lepo te prosim zavoljo tega otroka, rodi ga, ljubi ga, uživaj v materinstvu in brigaj se za cel svet, saj ko imaš otroka postane on tvoj svet!

joj, prosim, reči, da boš obdržala otroka, že samo tu na forumu nas ga je toliko ljudi vzljubilo! <3 če te je strah in te skrbi, pomeni, da ti ni vseeno. odgovornost je seveda ogromna, ampak že to, da se je zavedaš, pove nekaj o tem, da boš super mama… se mi zdi, da bi splav vsekakor znala obžalovati, če si za vsemi strahovi otroka želiš. res je… lahko se zgodi karkoli, ampak življenje in narava imata za sabo neko modrost, ki je ne smemo podcenjevati. ne bi ti dala izziva, ki ga ne bi zmogla.

Definitivno obdrži, imam sosedo, ki je noseča in je stara 43 let, partner pa 47 let in bo to za njiju prvi otrok in ni bil pričakovan, ampak sta se odločila da ga obdržita in delujeta zelo srečno!!!

Kar je fascinantno je, da avtorico pri 39ih skrbi, kaj bojo drugi rekli. Vem, da je to slovenceljska psihološka travma (“Kuga b’jo pa susedje rekel”), ampak pr 39ih bi pričakoval, da smo pa le že tolk zrele osebnosti, da se na to požvižgamo.
Ta pa pri teh letih razmišlja o splavu, ker jo skrbi, kaj bojo v službi rekel. Halo?!? Kej tko butastga pa že dolg nisem slišal. Mora bit pa res ena avša v glavi.
Pa boli te ku… kaj bojo v službi rekel! Koji faktor pa so oni. To je osebna zadeva in odločitev, v kateri bi mnenja drugih morala bit pomemba nič bolj kot lanski sneg.
Edino mnenje, ki šteje, je od partnerja in zdravnika.

ti pa imaš probleme.
bodi vesela.veš koliko žensk jih ne more imeti?
v teh časih je pri 35+ normalno imeti otroke.precej normalno.
no tudi 50 let nazaj so jih imeli ampak to je bila redkost.
meni je čudno to,da ima 20 letnica otroke.

Moja mama vedno zase pravi, da je imela mene za takratne razmere že stara.

Ampak sem imela lepo mladost.

Še ko sem bila v OŠ je sla v penzijo in nam je bila vedno na razpolago.

V vrtcu sploh ni nujno, da boš najstarejša. Pri nas so bile v jaslih 3, stare cca 40 oziroma malo več celo. Res, da ni bil prvi otrok za njih, ampak vseeno. Pa smo se na vseh rojstnodnevnih zabavah lepo zabavali, klepetali itd. in ni bilo občutka, da so starejše. Vse je odvisno od osebnosti, me od starosti.