Boš že videl, ko te bodo prisilili. Kot so mene. Sem tudi mislila, da ne bo treba menjat pa je bili. No jaz sem imela delo z diplomo. Sedaj imam novo službo in mi štejejo o.š. Vendar glej nič hudega. Novim zmagam nasproti. Več na sz.

https://www.iskanja.si/knjige/zivljenje-je-tvoje.html

Hvala za tvoj zapis. Jaz sem na podobnem. To, kar zdaj delam, kaj pa vem, verjetno bi me vzeli tudi, če bi imela samo OŠ. Mi je lažje, če vem, da se še kdo bojujejo podobno kot jaz.

bobu, hvala za tvoj zapis. Me veseli, da nisem edina pristala na dnu. Da nisem edina, ki se mora bojevati za kaj boljšega. Ja, je kriza, ko si tam sredi 40ih in pristaneš v službi, kjer ne rabiš niti SŠ.

Si generacija, ki je dala skozi veliko sprememb. Osnovno šolo v prejšnjem sistemu, srednjo v novem. Dokler si postala delovno aktivna, so  novo državo že pokradli. marsikdo iz tvoje generacije je podobno “izgubljen”. Opažam, da je to generacija, ki je plačala visoko ceno in prva doživljala vse “lepote” nove države, prekarnega  dela, nezmožnosti nakupa stanovanja itd. Mladi se zdaj pritožujejo, da so vse zafurale generacije  od 40 let starih navzgor. V resnici so štiridesetletniki imeli še slabše življenje od njih. Redki so, ki jim življenje laufa po neki umirjeni in varni konstanti in se lahko nadejajo, da bodo tako dočakali  starost. Če nimajo dobrega zaledja staršev ali pa če to niso pari, kjer je eden vsaj 8 let starejši, težko.

To ti pišem zato, da se opogumiš. Ker tvoja generacija drugega, kot da se je nenehno soočala s spremembami in novimi začetki, ni mogla. morda je lažje začeti mlajši, ker si na trgu bolj konkurenčen, ni a prepozno.

Sem se nasmehnil včeraj, ko sem prebral objavo Milene Miklavčič o intervjuju z Juretom Leskovcem na TV Slovenija. Je napisala KOMAJ 41-letni. Res da ima cel kup uspehov pri teh letih, ampak realno gledano je še mlad. Ti si samo nekaj let starejša in verjetno ne ciljaš na takšno kariero kot jo ima on. Definitivno pa še vedno lahko nekaj narediš drugače v svojem življenju. Samo pogumno! In srečno!

Hvala za lepe želje.

Če imaš super kariero že nastavljeno oz. bolje rečeno, da imaš že ogormno uspehov za sabo, potem si KOMAJ 41. Jaz pa sem malce starejša, ampak moja kariera je ena čista ničla. Neuporabna diploma. Delovne izkušnje, ki mi ne pomagajo kaj prida pri iskanju nove službe.

Preprosto ne vem kako naj na novo začnem. To, kar je bilo do sedaj, so bile vse zgrešene poti. No, se pa to itak vidi: precejšni del mojega delovnika je čiščenje WCjev. Pretežni del delovnika pa je sicer malce na višjem nivoju, ampak še vedno tako delo, da ne rabiš niti SŠ pa ga lahko opravljaš.

Iščem variante kako preprosto nekaj povsem na novo začeti. Je pa zoprna reč, ker imam neuporabno diplomo ter maturo. Torej nobenega uporabnega poklica. Včasih sem že razmišljala, da bi mogoče šla naredit kako prekvalifiakcijo v neč SŠ poklic ali pa naredila kako višjo šolo ali pa kako izobraževanje za bolničarja (pa delo v tujini, ne v Slo). Ne vem. Vem le, da tako naprej ne morem več vegetirat, do penzije je še hu hu hu let. Sploh, ko sem spomnim, da sem morala več let po diplomi delat prek napotnice, ker drugega nisem dobila in tista leta se ne štejejo v penzijo.

Ja, in seveda nihče mi ni dal kakega evra za nakup stanovanja. Nihče ne plača dela mojih položnic. Živim sama, stroškov si nimam s kom deliti, da bi bilo lažje.

Pri 47 tih odprtje s.p ja. Nikoli mi ni bilo žal.

Človek je več kot vrhunski robot. Kompleten internet z vsemi svojimi superačunalniki je kot nič v primerjavi z vami.

Ja v mafijski državi, ker so mafijci uničili taprejšno in si prilastili delčke nje da jih upravlajo. Tako Slovenija, kot srbija, Črna gora, Bosne vse je samo mafija.

Enaka zgodba. Sem že 8 let v Avstriji in javi se, oz daj kakšen kontakt. Meni ni žal da sem odšla.

Pa ti je uspelo? Upam, da ne vegetiraš že 8 let?

Mislim, če ti je uspelo najti boljšo službo kot v Slo? Ali začenjaš sedaj na novo?

Mislim da ni potrebno odhajat v tujino,vsaj upam da se pod Alpami nahajajo boljši časi tudi zate..

He He, ne vem zakaj bi vegetirala? Eno leto prej sem se v Avstriji zaposlila in se vsak dan vozila. Že takrat sem spoznala, da so moji “prijatelji” bolj sprejemali moje slabe trenutke, kot te, da sem se postavila na noge in poskrbela za svojo prihodnost. Bolj jih je veselilo, da smo prej skupaj obrekovali in godrnjali kako so vsi drugi in država krivi za naš neuspeh. Leto kasneje sem se v Avstrijo preselila,  zaradi vseh ugodnosti, ki mi jih nudi država. Sem pridna in delovna in zato se mi je življenje obrnilo na vseh področjih. V Sloveniji sem delala veliko več, rezultatov pa od nikoder. Tisti moji “prijatelji” so pa po osmih letih še zmeraj kot takrat, ko sem odšla. Nikoli se nisem počutila, da živim v tujini, čeprav dejansko je, ker so me domačini resnično sprejeli za svojo, prav tako mojega moža. Tukaj sva del majhnega mesta, v službi pa so moji dobri prijatelji. Za zdaj ne razmišljam, da bi se vrnila, morda obisk, dopust, potem pa hitro nazaj. Nisem bogata, živim pa brez tistega stresa glede službe, financ, zdravstvenega stanja,…. vse je drugače. Lahko si tudi kaj privoščim. Ko pomislim kaj bi bilo, če ne bi odšla, se samo primem za glavo. Zame je vodilo, da pravkar živimo posledice preteklih dejanj in zelo smotrno se je potrebno odločati. Pogumni vedno zmagajo.

Jaz začenjam pri mojih 53 letih na novo.. dan za dnem… Korak za korakom… Kjer je volja je tudi cilj…

Nov začetek je vsak dan. Samo odločitve so enkrat bolj udarne, drugič bolj medle. Vsekakor ne pričakuj, da te bo tujina sprejela z odprtimi rokami, kopico prijateljev in samimi čudovitimi stvarmi. Svoje življenje in občutje lahko izboljšaš le ti sama, ne glede na to, kje si.

Kdor išče, ta najde. Zmagaji vztrajni.

Laž ?  Pišeš sama? Da bi se prepričala v to?

Se da,le pogumno!!

Najtezji je prvi korak ki mu sledi vsak naslednji, neglede kako velik in iznenada bos videla da si prehodila ze cel maraton.

Če imaš probleme z zdravjem, je nujno, da imaš urejeno zdravstveno zavarovanje, vedno, ko greš v tujino si tujec in je vsekakor težje kot če si državljan, da greš s trebuhom za kruhom kar tako je potrebno imeti res srečo, da ti uspe, biti fizikalec ni tako težko, ampak, če zdravstveno nisi ok, si verjetno težko fizikalec. Hmm, potrebno je kar nekaj zadev premisliti predno sprejmeš odločitev, zadeva ni enostavna.

Razšla sem se s partnerjem pri 36ih, 3 mesece sem se smilila sama sebi, potem sem si dobesedno na papir zapisala cilje, želje,.. vpisala sem se v tečaj nemščine, čez pol leta sem že sanjala v nemškem jeziku, dala sem se na fb skupino zaposlitev v švici, navezala par stikov, ko sem našla kar sem iskala, sem dala odpoved v službi in z nervozo in veseljem popokala in šla v neznano. Nikoli v življenju nisem še naredila česa boljšega zase. Sedaj sem prišla nazaj v Slo in v bistvu bi lahko rekla, da sem pri 46ih začela na novo. Zaenkrat mi gre posel odlično 🙂 aja, in tudi družino sem si ustvarila med tem časom, popolnoma nepričakovano (nisem imela v planu imet otrok).