Nova tema…
Ma tuki se pa res ne ignoriramo…niti se pomoje nikol ne bomo…Sm pa jest tud občutljiva..kaj čem, če sem pa sera!!Priznam ..A ne Mariči??!!Ampak se serjaštva odvajam.počasi a gvišno….hmm padla sem celo v abstinenčno krizo..hihihihi
Mariči CMok! Sej vidiš da ne mormo brez tebe…vsi skupaj smo Tjavendan..zato sem pa tolk jezna kljub temu da sem vklopila razum na tistega črnega vrageca..aha tko je to!!
A pomagam razmišljat..a tko misliš..da lih ne paše najbolj…ni lih tko kot paše zebel na glavco…ampak koker sedlo na kravco..a tko misliš?
Globoko sem se zamislila da sem pršla do tega veš!Hihihi
Ljubica, že imam napisano zgodbo, res.
Zdaj jo moram spraviti še v red, pol bom
pa potreovala samo še tisti kanček vaše
spodbude, da jo dam v kuverto, napopam znamko in jo oddam na pošto.
Če bo do tega prišlo, pa ne vem, nisem prepričana. Vendar, zgodba na papirju je že. Toliko o tem.
In zdaj v zvezi s tvojim vprašanjem, kaj bi lahko naredili, da bi izboljšali še nekaj malega v sebi. Ne vem, kaj naj rečem zase. Tisoč in eno stvar bi še izpilila pri sebi, če bi lahko; no ja, nekaj malega se že da, nekaj lahko popravljamo, če vemo kaj, ostalo so želje, pa ni rečeno, da so prav usmerjene.
V bistvu bi želela, da ne bi bila tako občutljiva oz. da me ne bi depresija tako hitro potegnila v svoje kremplje. Včasih se mi zazdi, da se mi svet podira zaradi malenkosti. Velikokrat me potegne žalost v tiste globine, da se težko poberem. Potem pa pišem Nikiti in ta me zna dvigniti ven, kot bi imela ne vem koliko moči v tistem drobnem telescu. Hvala ti, Nikita, ta pečat si pustila v meni za vedno, in kadarkoli me začne nekam vleči, se spomnim nate, potem pa še na ostale fourmovce in nekako pricapljam sem gor in se spet počasi vpeljujem z vami in pozabljam na svojo žalost.
Pri sebi bi spremenila tudi tisto občutljivost, ki me zapopade, ko občutim bolečino drugih in žalost zaradi drugih, ko se me težave drugih tako močno dojamejo, da zaradi tega trpim jaz in to ne malo. To bi tudi želela spremeniti, verjemite mi, da se me ne bi težave in žalost drugih tako močno dotaknile, da me bolijo. In včasih moram pisati, prav res moram, da izpišem svojo bolečino in ostala občutenja, svojo jezo, svojo žalost, svoja razmišljanja, pa tudi svojo srečo, svojo veselost, svojo radost.
In želela bi si ne biti tako naivna in tako odprta!
In želela bi si …… malo fizičnih sprememb … he, he, he in sicer: krajši nos! In ožji pas, in …….. malo v višino ……..!
In ….. veliko več časa, ki bi ga posvetila branju in morda celo pisanju!
Draga Nikita, cenim tvojo odkritost in res
imam včasih občutek, da se me ignorira. Ampak
tuki je popravek: ne pri jutranjih temah, ker tista
pač ni bila in ponavadi ni mišljena za bogve kakšen
razvoj debate, ne. Te jutranje teme so v bistvu zgolj moj pozdrav, moje razmišljnaje, moje dobro jutro.
Bolj sem imela in ga včasih še imam občutek, da sem nekako “odbačena”, ko se v sredini teme nekomu priključim, pa potem drugemu, pa tretjemu, pa ni nobene replike. Vendar zdaj ni več tega občutka. Zdaj sem se našla pri vsakem od vas. In če se ne javljam, je to pač zaradi pomanjkanja časa, ne pa zato, da bi še občutila ignoranco. Te ne občutim več, ker sem sama sebe prepričala, da to ni tisto, kar želim in hočem, da pač vsak pade in odgovarja tistemu, ki želi in da tukaj ni nobene prisile. Če se človek ne počuti, počaka, da dobi pravi feeling in pravega sogovorca, potem pa zalaufa. Tako je to.
Na jutranjih temah pa praktično jaz osebno nikogar nikoli ne pričakujem, priznati pa moram, da mi pač kot človeku dobro dene, če vem, da me berete, kot se pač v Slovenskih novicah prebere uvodnik, pa potem Koširjevo družino, pa ocvirk in tako dalje in tako naprej. Torej, brez skrbi, tudi svoji občutljivosti počasi postavljam ograjo.
Nikita, še enkrat sem ti hvaležna za tvojo odkritost. Sem pa strahopetna in ne želim slišati ničesar več. Prav!
Kar tuki odgovarjam Mariji… ravno danes zjutraj sem pri Marijini temi pomislil na to.. al čem sploh e kej dodat! Bo mogoče zgledal… smotan, če zraven vsega dodam e moj.. res je.. al pa da navrem e jest kakno pametno…. Ne, sem rekel in nisem napisal nič. Vendar, Marija, vedi, da tvojo temo preberem vedno.. včasih kaj dodam.. vendar, verjemi.. ni česa dodajat, koda komentirat. Zato, Marija, če bo ti rekla, da je dovolj tud samo .. RES JE.. pol bom napisu tud magari samo to :)))
Nikita… bemti, nikol ne bom pozabil tega 1. aprila… hehehehehe, e dane sme lomi smeh.. zarad tega :))))) In sveto obljbim, da bo samo tebi vedno povedal.. če se bom .. preimenoval :)))))))))
Jani… je vesel… da je lahko v vai drubi 🙂
He , he … strahopetna , kaj :))))
MA , saj sem ti že davno , davno tega povedala , da ko človek bere KATEREKOLI tvoje odgovore , nekako nima kaj dodat. Ker poveš vse . Ma to ni mišljeno slabo , da ne bo nesporazuma, samo tako zadeneš bistvo in tako se znaš izrazit , da bi karkoli drugega , kar bi kdo napisal , lahko samo pokvarilo celoten vtis.
A si napisala tisti sestavek o rojstvu ?
To bi res rada brala , pa se mi zdi , da bi vsak od nas tam lahko kaj dodal – tudi moški – ker to je ( poleg vojaščine , he , he ) tema , ki ni nikoli izčrpana. In ker jo res čisto vsak doživlja malo drugače.
Nikitka ima rada Marijo tako kot je , ker imata podobno mišljenje o življenjskih resnicah in ker je prva prijateljica , ki ji je ponudila roko tu na forumu , potem je prišel zajček ……no , ker razume ….
Marija ..
to ko praviš o replikah … ma jaz se včasih razpišem tukaj, potem pa pride kaj vmes in pustim vse skupaj … ko se vrnem, je pa tok naklofanega :))) da vsa izgubljena tavam naokrog, pa vseeno ne najdem tistega … kaj sem že koga vprašala in kje so odgovori :))))))
če sama ne dobim odgovora si mislim pa isto … ma ob taki količini postov se res ni težko zgubit 🙂
tko je to 🙂 .. je pa res da smo ribice tko občutljive, da je včasih že kar hudo to breme prenašat ane :)))))
B.
Eh, bučko Jani, nikar zdaj tako, če ne se bomo
spet vrteli v začaranem krogu, ker bi želeli drug
drugemu ustreči, da ne bi bili žalostni, pa kaj vem
kaj še, pa smo spet v neugodnem položaju. Kar tako
naj gre naprej, kot je šlo doslej, tako je bilo dobro, skoraj zelo dobro, če ne celo najboljše!
Ja, Barbara, ni se težko izgubiti v tem pisanem kaosu, res ne. In taki kot smo, smo res tisto dobro, kar si drugi morda žele in iščejo, da se sprostijo, pogovorijo. Saj pravim, res smo ribice bolj občutljive!
Nikita, Jani, Barbi, vsi, ki berete moje jutranje pozdrave, ne trudite se z recipliranjem, saj sem povedala, da je to zgolj moj razmišljajoči pozdrav in samo in zgolj uvodnikv dan. Ni nobene prisile, ni nobenega čakanja, saj smo se tako že zdavnaj dogovorili. To je le moj način razmišljanja zjutraj, ko se mi včasih dozdeva, da sem še sposobna kaj dati od sebe. Dovolj je, če vam naredim lepo juro, čisto dovolj, ne da bi kdo sploh kaj odgovarjal. Da ne bo zdaj napačnega razumevanja, pa da ne bo repliciranja, ker se bom – slabo počutila, res. Prosim, ne naredite mi tega, preberite in …. pojdimo naprej, prav? Hvala vam.
Kolk ste pridni,pa se le nekaj premika…lepo lepo..Moj namen je bil resnično pri tej temi le dober.Iskrenost,predvsem pogovor tudi malce resnejši,veikokrat dobro dene.Nisem mislila,da bi kritizirali koga al karkoli in vidim da ste me v to smer tudi pravilno razumeli.Srčki ste!
So stvari,ki jih lahko preskočimo skupaj z veliikim korakom z roko v roki.,marsikateri kamem ki je ležal neupravičeno na srcu skupaj razbijemo….pa je spet lažje…vse pa še piše pod kapo v memoriju…Toliko! In oslički gremo samo enkrat na led! Aha!
A ni hecno , da smo v bistvu vsi pogrešali mal bolj resne teme , ker kaže , da se človek tudi večne zafrkancije preobje.
In ker imamo vsi že kar neki življenja za sabo , pa izkušenj tudi – le zakaj si ne bi to tudi povedali ?!
No , mene je že itak motilo , dobro , pa ne glih preveč , da ravno nas imajo na drugih forumih za trapaste. Ko pa bereš teme , ki se tam pojavljajo , pa si marsikaj misliš …
no , saj nimamo komu kaj dokazovati , le kakšna resna , konstruktivna debata pa vseeno ne bi škodila !
Nikitka čaka tisti Maričin prispevek o rojstvu