Paula Hawkins: Pod gladino

Dober triler, dobra zgodba, dobra struktura. Izvrstno opisano zadušljivo vzdušje malega mesta, skrivnosti, legende, medsebojni nesporazumi. Opisuje Jules, ki pride v domači kraj po smrti svoje sestre, ki jo je večkrat klicala, a se na njene klice Jules ni odzivala zaradi davnega nesporazuma. Po koščih odkriva vzorke smrti in cel kup drugih skrivnosti malega mesteca in se sreča tudi s svojo bolečino.
Mi je bilo všeč.

Camilla Lachberg: Krotilec levov

Napeta kriminalka, ki je ne moreš odložiti in prav do konca nisi prepričan, kdo je resnični storilec. Motivi so morda malo šibki, dejstva grozljiva, zgodba pa je dobro peljana.
Zelo dobro.

Karen Hawkins: Princ, ki me je ljubil

Tole je pa malo za protiutež. Ljubezenska romanca, lahkotna, berljiva, malo uporniška. Noben presežek, seveda, a včasih je luštno zatavati tudi v te vode. Pritegnila me je uporniška plemkinja, ki je raje svojo pozornost posvečala znanosti in knjigam ter pomagala očetu znanstveniku kot pa se udeleževala družabnega življenja visoke družbe. Dokler seveda ni srečala prav tako uporniškega princa, ki… No, ja. Naprej je v stilu klasičnih romanc.

Andrej Blatnik: Izdati in obstati

Trenutno sem prišla do strani 160, lahko da jo bom končala ta teden, mogoče decembra; odvisno od časa.
Žalostno mi je, da pri 6000 izdanih naslovih (v 2011) Slovenci, bom kar rekla – ne beremo in ne kupujemo knjig. Posplošeno, ampak ne daleč od resnice.
Žalosti me, da je bolj pomemben TV, se pravi ekran, pred katerega se vsedemo in nam ni treba nič razmišljati, saj slika in zvok naredita vse za nas. Branje blogov zame ni branje …
Zadnjič sva se s partnerjem pogovarjala, da nimamo slovenskih pisateljev, ki bi bili odlični in hkrati pisali za različne žanre: kriminalke, humor ipd. Spraševala sva se, zakaj je lahko duhovita knjiga o upokojencih prevedena iz tujega, evropskega jezika, slovenske knjige s tovrstnega literarnega polja pa nimamo… Enako pri kriminalkah…želim odlične pisatelje ali da jih uredniki naredijo odlične.
Dolgi rep…če želim izdati knjige, ki so mi ljube, moram izdati tudi uspešnico, ki se bo prodajala, ki bo to pokrila… Kaj torej sploh Slovenci beremo, če ne kanonskih avtorjev. Aja, ljubezenske romane. To mi ni všeč. To pomeni, da knjižnice vzdržujejo 25% članov s knjigami, ki so komercialne že od začetka.
Žalosti me to; Rugelj je v uvodu ene Bukle pisal (ali pa je bilo to na njegovem SiOL blogu), kako se Slovenci vsedemo pred ekran in gledamo Vse je mogoče, Kmetijo, Dan najlepših sanj …žalostno.
Želim si, da bi lahko šla nekam, kjer ni interneta, kjer ni televizije…samo knjige. In glasba. To bi bilo dovolj.

RIŽARNA – vrata v smrt(Ferruccio Fölkel)

Hitlerjev rabelj (James Barwick)

Dva milijona smo jih pospravili- Hitlerjev menedžer smrti. Odilo Lotario Globočnik. 99% Slovencev nima pojma, kdo je bil Odilo…

Od kje ti podatek, da Slovenci ne beremo, ne vem, ampak ne drži. Če ne bi brali, v knjižnicah ne bi bile čakalne vrste za knjige, se ti ne zdi? Ja, večina sicer bere bolj plažo, ampak še vedno bolje to, kot nič. Da pa ni dobrih slovenskih avtorjev, pa tudi ne drži. Tadej Golob in njegovo Jezero je čisto spodobna kriminalka, Avgust Demšar in njegove kriminalke so tudi dobre, Bronjina Belo se pere na devetdeset, kar pretresljiva zgodba, Jančarjeva To noč sem jo videl, meni osebno ena najboljših slovenskih novejših. Za biti sam s knjigami in glasbo pa ne rabiš iti prav nikamor, samo samodisciplina je potrebna:). Ampak, če ne bi imela interneta, tvojega prispevka tule ne bi bilo:)

No-ja, se popolnoma strinjam s tabo. Ja, se mi zdi, da Slovenci kar beremo – knjižnice so dobro obiskane. Kupujemo pa morda res ne veliko knjig. Ampak to ni enako kot branje. Čeprav jaz knjige rajši kupujem kot si jih izposojam. Temu posledično doma skoraj ni več prostora, ha, ha…
Prav tako tudi jaz menim, da imamo nekaj odličnih slovenskih novejših avtorjev. Tadej Golob in Drago Jančar se meni zdita odlična, prav tako še nekateri ostali in končno naši klasiki. Pokrita so različna področja, celo zbirke kratkih zgodb so spet in. Se mi bolj zdi, da jih večina ne pozna (predvsem novejših avtorjev) ali da morda preveč radi gledamo na tuje. Čeprav tudi jaz preberem več knjig tujih kot slovenskih avtorjev, vseeno menim, da je pri nas dovolj izbire slovenske literature. In prav zadala sem si, da jo bom čimvečkrat vzela v roke.
Mimogrede – To noč sem jo videl od Draga Jančarja je tudi ena mojih najljubših knjig.

Od kje ti podatek, da Slovenci ne beremo, ne vem, ampak ne drži. Če ne bi brali, v knjižnicah ne bi bile čakalne vrste za knjige, se ti ne zdi? Ja, večina sicer bere bolj plažo, ampak še vedno bolje to, kot nič. Da pa ni dobrih slovenskih avtorjev, pa tudi ne drži. Tadej Golob in njegovo Jezero je čisto spodobna kriminalka, Avgust Demšar in njegove kriminalke so tudi dobre, Bronjina Belo se pere na devetdeset, kar pretresljiva zgodba, Jančarjeva To noč sem jo videl, meni osebno ena najboljših slovenskih novejših. Za biti sam s knjigami in glasbo pa ne rabiš iti prav nikamor, samo samodisciplina je potrebna:). Ampak, če ne bi imela interneta, tvojega prispevka tule ne bi bilo:)
[/quote]

Ni nujno, da če so v knjižnicah vrste, da se tudi vse izposojene knjige (v celoti) preberejo, kajne? Saj sem napisala posplošeno, da ne beremo in ne kupujemo knjig. Ne moreš pa reči, da veliko beremo, če so čakalne vrste v knjižnicah … ker ni še raziskave na to, ali so knjige dejansko prebrane ali ne. To bi bila zanimiva tema vzeti bralce knjižnic, mogoče ene mestne knjižnice in ene vaške knjižnice, pa izmeriti, koliko knjig so si na 3 tedne sposodili in koliko od teh izposojenih so jih prebrali. Samo bi bila težka z zbiranjem vzorca …
Tudi jaz, na grobo rečeno, nimam časa brati (seveda, ko visim na netu), pa v knjižnico vračam neprebrane knjige. Ha, ha, saj zato je pa najboljše knjigo kupiti in ker je nakup knjige odvisen od kupne moči posameznika … ah pustimo to. Hodim tudi v antikvariate, tako da sploh ni panike. Ampak zase bom že poskrbela; žalosti me, da smo Slovenci takšni, da se vsedemo pred TV in konec. Ali pa mi mlajše generacije, ki visimo na internetu. Ko bom imela otroke, jim ne želim, da bi bili od majhnega nonstop na tablici …
Sem pa ravno danes (in tukaj se vidi, kako sem pozna!) na vlaku prebrala Blatnikovo knjigo do konca in konec je točno tak, kot bi sama napisala! Bravo!
Sedaj me čaka še nekaj preostalih knjig iz knjižnega sejma, pa mojemu sem ravno danes kupila eno knjigo v MK, naj jo najprej prebere on, potem jo bom pa še jaz, he, he.