Novo jutro, nov dan!
Dobro jutro, prijatelji!
Spet sem tukja, ne čisto čila, ne še čisto
zdrava, ampak toliko pa, da brez vas, brez
nas, pač ne gre.
In tu je novo jutro in tukaj je nov dan, dan, ki nam bo prinesel nove zmage, nova veselja, nova hrepenenja, nove želje, nove izzive. Pomislimo torej na vse, kar nam zna ponuditi teh štiriindvajset oziroma dvanajs ur. Nikar ne glejmon na pretekli dan, nadejajmo se današnjemu, užijmo ga v polni meri. Kako težko sem ga čakala jaz, naj ne razlagam. V samem upanju, da se bom prebudila z manj bolečo glavo, v upanju, da me v želodcu ne bo stisnilo in da ne bom morala pospešiti vstajanja. In upanje ni bilo zaman. Vstala sem, brez tistih težav, ki so mi delale življenje težko.
Današnje jutro se je začelo spet tako, kot običajno, ne, ne, kot običajno, boljše. Vesela sem, zadovoljna, polna upanja, da se vam bom danes lahko večkrat priključila, polna želje po klepetu z vami in seveda, polna tiste hrane, ki mi jo je tudi to jutro ponudil Z.Modrej:
“Če na začetku dneva obujamo spomine na svoje neuspehe, ali pa slabo mislimo o svoji prihodnosti, bomo oteženi zakorakali v nov dan. Še slabše bo, če bomo o tem tudi na glas spregovorili! Naše misli in besede naj bodo zjutraj le spodbudne in vedre. Kakor bomo dan začeli, tako ga bomo tudi nadaljevali.”
Morda sem prav zaradi teh besed v današnje jutro tako lahko zakorakala. Nisem razmišljala o težavah, temveč sem se nadejala najboljšemu. In nisem hotela stokati. In dan se mi je začel prečudovito. V spremstvu jutranjega ptičjega koncerta, tem ptičkom se pa res ljubi, ane, sem šla na avtobus – heh, avto imam na servisu in danes sem se podala v resnično pozabljeno doživetje, v resnično avanturo – šla sem na avtobus. Sedela sem tik za šoferjem in ko smo se peljali po tisti naši cesti, Nikitka, ti boš vedela, kaj to pomeni, naju je oplazila veja, le na oni strani šipe, se ve. In vprašala sem ga, če si kdaj odpre okno in si privošči zrel sadež tako mimogrede na poti, nakar mi odgovori: Veš, dekle moje drago, zrelih sadežev imam že vrh glave, raje bi si privoščil kakšen malo manj zrel, še malce kiselkasti sadež! Ostala sem sicer brez besed, najbrž pa je moj obraz v ogledalu povedal več, kot bi zmogla ob petih zjuraj povedati sama, ker se mi je kmalu sladko nasmehnil in dodal: Res pa je, da ga pa ni sadeža, ni ga bilo, ga ni in ga ne bo tako dobrega, kot je zrela viljamovka! In s smehom, ki je kmalu zajel ves avtobus, je posremil to svojo duhovitost!
No, torej, zrela viljamovka, hruška, od katere se cedi medenost, hja, res se ne more primerjati s hruško, pri kateri ti zvije usta v en velik vprašaj, oči dobijo moten sijaj, pustega okusa pa ne spavi nič več v red tisti dan!
Marija!!! Kakšna avantura! Na vse zgodaj zjutraj! Ma jest sem čist navdušen :))) Jaz se z avtobusom nisem peljal že … 10 let :)))
Marija, želim, da bi take avanture doživela še večkrat (pa to ne pomeni, da moraš zato met avto na servisu ;)))) in da bi nam takol večkrat pričarala zrele viljamovke :)))
Jani se zahvaljuje Mariji za lepo misel 🙂 Brez tega je jutro kot jutro brez…. hmmmm recimo jutranje kave :)))
Ojla, Janči banči, evo ti še enega
brezvirusnega cmooooočkkkkka!
Pravkar sem spila kavo, prvo po
parih dneh, bela cesta! Si ne moreš predstavljati, kako to izgleda, in zdaj jem prepečenec! Bemtiš, tudi to je avantura, verjemi ali ne: da greš po taki bolezni spet nekaj pojest! Je pa res nekaj: imam še kar plosk trebuh. Viš, zlodeja, vsaka slaba stvar pa ima v sebi tudi vsaj eno dobro, le poiskati jo moramo!
Ojla, da se bomo še malo skupaj
nasmejali, tole sem pravkar dobil
po e-pošti. Jaz sem se nasmejala,
želim in nadejam se temu, da se boste nasmejali tudi vi:
Spodaj so stavki, ki so jih ljudje dejansko izustili na sodiscu, zapisali pa so jih novinarji. Seveda so se pri tem neznansko trudili, da bi ostali resni.
V: Kdaj imate rojstni dan?
O: Petnajstega julija.
V: Katero leto?
O: Vsako leto.
V: Ta vasa bolezen, myasthenia gravis, ali vpliva na vas spomin?
O: Da.
V: Na kaksen nacin pa vpliva?
O: Se ne spomnim.
V: Ne spomnite se. Ali nam lahko kot primer navedete katero od stvari,
ki se je ne spomnite?
V: Koliko je star vas sin, ki zivi z vami?
O: Enaintridest ali petintrideset, se ne morem spomniti.
V: In koliko casa zivi z vami?
O: Petinstirideset let.
V: Ali ste bili navzoci ko so vas slikali?
V: Vsak vas odgovor mora biti usten, ste razumeli?
Katero solo ste obiskovali?
O: Usten.
Hja, Mariči, kot vedno : Bingo ! Znaš nas spomnit, da malo premislimo, kako naj se nam dan prične :))
Vesela sem, da si bolj pri moči :))
No, pa verjetno je bil to jutro zadovoljen tudi šofer avtobusa. Če mislim prav, ne nabaše velikokrat na ljudi, ki so že zjutraj dobre volje ! Prej bi rekla, da ima posla z ljudmi , ki so mrko prikovani na stole, takole zgodaj..
Vidiš, zato rabimo tele tvoje poste, da se zamislimo….
lp, zajček
Tega ti pa šofer ni povedal kako je treba “zrelo hruško”previdno odtrgati,še prej se previdno prestopati na veji,da sama ne odleti.Ker,če se sama odtrga in odleti nimaš nič od nje.
Sicer so pa to že variante,enako kot tista,ki ti je prejšnji dan dvignila pritisk.
OOOOO, Mariči! Ti pa imaš že na vsezgodaj avtobusno avanturo :)) pa tista izjava šoferja, hihihihi…
A veš, ko pravijo, da je vsaka, še tako slaba stvar, za nekaj dobra. Tole velja za tvojo bolezen. Se že bolje počutiš, a ne?
Veseli smo, da se spet v celoti prišla nazaj. :))))
Dobro jutro od Lili
Dobro jutro vsem,
še posebej pa tebi, Marija, za lepe misli in za obnovo tvoje poti v službo.
Vožnja z avtobusom je tudi pri nas eksotika. Kadar je avto pri hiši niti pomisliš ne na kaj drugega. Je pa res, da tamali predstavljam vse vrste vozil – tako smo se šli peljat z vlakom, pa z avtobusom, pa z ladjo. Zdaj me heca, da bi se šla peljat z malim letalom. Ko smo se za prvi maj vračali mimo portoroškega letališča, je dobila to idejo in upam, da ji bomo enkrat izpolnili to željo.
Kar pa se tiče preteklosti :
Ne zanima me preteklost. Zanima me prihodnost, ker bom v njej preživel preostanek svojega življenja.
Charles F. Kettering
Mišon
Ja, Lisjaček, ja, maš prav, pa nisem
jezna, veš, res ne, le malce slabšega
razpoloženja sem bila, in je to, da nisi
bil “naš” malo pospešilo pretok krvi po
žilah. Sorry, ni bilo mišljeno tako grobo, kot je izzvenelo. Mi oprostiš?
Ja, mišon, mi pa gremo letos s tisim vlakom,
ko pravijo, da se cel dan voziš brezplačno,
kamor ti srce poželi. Odločili smo se za vstop
na naši najbližji železniški postaji, potem pa
cel božji dan po poteh stare lokomotive!
Že zdaj se zelo veselim tega dne, najbrž bolj
jaz, kot naše dekle.
Vožnja je, kot že omenjeno, brezplačna,
kamorkoli pač greš! Cel dan se lahko voziš
brezplačno. Mi se sicer še nismo do potankosti
dogovorili za celodnevno relacijo, se bo potrebno vsesti in narediti eno tako špuro, da nas bo odpeljala od doma in pripeljala domov! S prstom po zemljevidu in po papirju in ujeti potem tisti vlakec, ki nas bo pripeljal nazaj domov! Iz pripovedovanj tistih, ki so že bili, je zadeva fantastična!
Dobro jutrooooo in vsem en lep dan!
Jutro družba vsa!!!
Men se smeje kar za dva!!!
Hja jaz pa dozivljam vse lepote vožnje z svojim miškotom- avtomobilom, seveda kot voznica…ker sem se avtobusa napapala za celo živlenje…Hruškic ob poti ne pobiram hihihihi jih raje pustim za tiste,ki radi pijejo viljamovko!!!Hecam se….
Tko glejte da ta lep dan in vsa razigranost prelepega jutra, napolni vaše srčke…
Vsem pošiljam na milijon poljubčkov*********************************************************************************************************************************+
Ej, mišon, malo počakaj, da dobim informacije,
te obvestim. Upam, srčno upam, da nisem jaz
zabluzila!
Ko kaj več izvem, ti vse do podrobnosti povem!
L’ ORGASMO HA 6 FASI:
– ASMATICA : ah ! ah !
– GEOGRAFICA : qui ! qui !
– MATEMATICA: di+ ! di+ !
– RELIGIOSA: Oh, mio Dio !
– SUICIDA: Sto per morire !
– ASSASSINA: Se ti fermi, ti amazzo
To je pa moj jutranji prispevek , ker je že Mariči poskrbela za duhovno plat :)))
Nikitka dodaja , da bo vsem jasno : suicida = samomorilska
assassina = morilska