Novo jutro – nov začetek
Saj veste tisto, da vsako jutro prinese nekaj novega. Ampak poslušite, kaj je meni prineslo današnje jutro. Torej, pred dvema dnevoma je neka oseba ob poti, ki vodi tudi k naši hiši odvrgel smet-i – crknjenega prašiča. Majhnega, ampak zagotovo crknjenega. Ker so me na to dejstvo šele včeraj opozorili naši sosedje, in ker tudi sama nisem mogla verjeti v njihovo iskrenost, sem se šla prepričat. Z našim mladim psom. In se prepričala. Ob poti, ne daleč stran od naše hiše, je iz papirnatega žakla – vrečke, štrlelo nekaj, kar naj bi bil zadnji konec omenjenega prašiča. Že rahlo modrikaste barve, pa tudi vonja nič več prijetnega. Po zelo hitrem postopku sem se obrnila proti domu, vsa slabe volje, kdo je lahko bil tako pameten, da je to odvrgel prav ob poti. In to ob naši poti. Mislim…. Ampak, čakite, to ni tisto najhuje. Danes zjutraj (že ponoči sem se jezila na našega psa, ker je kar naprej lajal), torej danes zjutraj, sem doživela nekaj namesto hladne prhe. Ko sem odprla vrata, sem skoraj tik pred nosom zagledala nekaj, kar je bilo še včeraj ta zadnji del tega prašiča. Naš pes (ali pa kaj drugega), si je že privoščil obilni zajtrk, kar je pa ostalo, je pa prepustil kar nam. Pred pragom. Verjetno je predvideval, da nam je zmanjkalo velikonočne šunke.
Jap, so dnevi, jutra, ko bi šla najraje kar nazaj spat.
Ojla, dan, kot ga še ni bilo, bi temu dejali “strokovnjaki”.
Ampak tudi dan, kot ga še dolgo ne bo, bi dejali navadni
smrtniki.
Jaz pa pavim: vzemi vse za dobro, kar ti je podarjeno,
vzemi, kar potrebuješ, česar ne rabiš, oddaj naprej!
In še misel, ki je danes objavljena, če je niste še utegnili prebrati. Meni da misliti, da kar ne morem prenehati – misliti namreč! In se smehljam – sebi, likalniku, ker grem zdaj po novo perilo na balkon, amarilisu na oknu, ki se bohoti in baha z vsemi svojimi štirimi žarko redečimi cvetovi, smehljam se misli na to, kaj se dogaja okoli nas, smehljam se bosemu Koštrunčku, smehljam se še vedno stoječi telegrafarci, smehljam se – svoji dobri volji in temu, ker sem ravnokar ugotovila, kaj bom delala za kosilo. Moj dan je, ejla, več kot rešen!
In misel, zaradi katere se še vedno smehljam, blaženo smehljam:
Samo malenkosti, kot so nasmeh, prijazen pogled, prisrčen pozdrav, prijazna prošnja ali zahvala, so drobci, ki gradijo veličino dneva.
Ej, a ni to ena sama in čista resnica???? Zajči, kaj meniš, najine lepe jutranje misli in besede, ki sva si jih izmenjali v teh prazničnih dneh, ali niso tisto, kar naju je “nafutralo” za nekaj dni?
M.
